Jedro

Ob povsem jasnem ugovoru tožene stranke, da ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko in da tožeči stranki ni izdala nobene naročilnice, bi morala tožeča stranka (pravna oseba zastopana po odvetniku) sama navesti dejstva in predlagati dokaze o obstoju poslovnega razmerja in posebno materialnopravdno vodstvo sodišča v smislu 298. člena ZPP ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 198.203,60 SIT spp, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da sta bili stranki v poslovnem odnosu.

Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Sodišču očita, da ni pozvalo tožeče stranke, da predlaga take dokaze, s katerimi bi se razjasnilo poslovno razmerje. To bi se lahko razjasnilo tudi z zaslišanjem predstavnikov strank. Sodišče je kršilo določbe 298. člena ZPP in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku je predvsem dolžnost pravdnih strank, da navedejo vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (2. odst. 7. člena ZPP in 219. člen ZPP). Čim je tožena stranka ugovarjala, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem odnosu in da ni dala tožeči stranki nobene naročilnice, je tožeča stranka morala vedeti, da mora navesti dejstva in predlagati dokaze za obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko. Ob tako jasnem in nedvoumnem ugovoru tožene stranke in ob dejstvu, da je tožeča stranka pravna oseba, ki pa jo je v pravdi zastopal odvetnik, kakšno posebno materialnopravdno vodstvo sodišča v smislu 298. člena ZPP ni bilo potrebno. Tožeči stranki je bil posredovan ugovor tožene stranke, določena je bila glavna obravnava, na kateri bi se tožeča stranka morala ravnati v skladu s členom 299. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 298. členu ZPP v tem konkretnem primeru tako ni bila storjena.

Na podlagi dejstev navedenih do konca glavne obravnave in predlaganih dokazov, pa je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V pritožbi predlagano zaslišanje strank je nov dokaz, ki ga ni mogoče upoštevati (1. odst. 496. a člena ZPP).

Sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora po 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP nositi sam stroške pritožbenega postopka.