Jedro

Tožnik ni ravnal v skladu z navodili tožene stranke, ampak je na nepravilen način prehajal na nižje etaže v kamnolomu (spustil se je po cevi, ki je služila drugemu namenu). Ker je izključno zaradi tega ravnanja prišlo do nesreče pri delu, za škodo, ki jo je tožnik v nesreči utrpel, tožena stranka ni odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da umik tožbe zaradi plačila regresa za letni dopust vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (sklep). V nadaljevanju je sodišče razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova nesreče pri delu v znesku 32.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, zavrne. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.745,80 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe do takrat brez obresti, v primeru zamude pa, od tega datuma dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sodba).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku glede temelja odškodninske odgovornosti v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, tako glede okoliščin nastanka samega škodnega dogodka kot v zvezi z izobraževanjem in opravljanjem izpita iz področja varstva pri delu. Sodišče je poklonilo vero pričam - delavcem tožene stranke, ki pa niso povedale po resnici. Želele so ustreči interesom svojega delodajalca, to pa je razvidno zlasti iz pričanja, da se je tožnik po cevi spuščal celo pri prehodu z etaže svojega delovišča do etaže, s katere je padel. Sodišče neutemeljeno ni poklonilo vere tožniku. Tožnik je v zvezi z izobraževanjem pojasnil, da takrat, ko je imel področje varstva pri delu, je v nekaj minutah izpolnil obrazce in formularje, ki so bili formalno zahtevani. Dejansko torej ni bil udeležen prav nikakršnega izobraževanja varstva pri delu, temveč mu je bilo rečeno, da naj ravna v skladu z navodili predpostavljenih. Tožnik pravilnika o varstvu pri delu ni poznal, pač pa mu je bila znana ustaljena praksa ravnanja delavcev. Od tožnika kot delavca je bilo pričakovano, da pristopi na pomoč sodelavcu, ne pa da stoji na svojem mestu križem rok. Tožnik je bil dober delavec. Šlo je za razhajanje med formalnimi določili internih aktov in ustaljeno prakso na delovišču. Razhajanje je bilo med formalnimi predpisi tudi glede višine prehajanja iz različnih nivojev kamnoloma. V praksi so delavci uporabljali bližnjico in ne ceste, kot je določeno po pravilniku. Formalno je bil tak način prepovedan, dejansko pa so tako hodili vsi zaposleni, vključno z vodilnimi. Tožnik se je načina gibanja po kamnolomu naučil od svojih sodelavcev in je ravnal natanko tako, kot prav vsi sodelavci. Pravilna je pravna ocena sodišča prve stopnje, da je delo v kamnolomu šteti za nevarno stvar, povsem zmotna pa je pravna ocena sodišča, da je stopnja tožnikovega soprispevka zaradi kršitve pravilnika takšna, da pomeni ekskulpacijo objektivne odgovornosti tožene stranke v celoti. Tožnik je poskušal pomagati sodelavcu iz Romunije, kar bi mu sodišče moralo šteti v korist in ne v njegovo škodo. Šlo za doseganje večje ekonomske koristi delodajalca, to je tožene stranke. Pomemben je kriterij ekonomske koristi takšnega ravnanja. Način gibanja izven utrjene cesta je, kot je pokazal dokazni postopek, bil ustaljena praksa. Varnostni nasip bi imel funkcijo, da tožniku ne bi zdrsnilo, saj bi nasip preprečil vdor podlage, gotovo bi v naravo dobro viden varnostni nasip tožnik odvrnil od poskusa sestopa in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki pod A in B, z vpogledom v izvedeniško mnenje sodne izvedenke mag. S.S., sodne izvedenke za varnost in zdravje pri delu ter po zaslišanju prič S.L., J.P., M.P. in B.O., je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v višini 32.000,00 EUR, ker je ugotovilo, da takšen tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki določa, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s sprem. - OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). Tožnik je zatrjeval tako objektivno kot subjektivno odgovornost tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje primarno odločalo o tem ali je delo v kamnolomu nevarna stvar oziroma dejavnost in ugotovilo, da delo v kamnolomu predstavlja nevarno stvar, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Obligacijski zakonik v 149. členu določa domnevo vzročnosti in sicer določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določilih 150. člena OZ pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Nevarna stvar oz. dejavnost je tista, kjer izvira večja nevarnost za nastanek poškodb. OZ v 153. členu ureja oprostitev odgovornosti in določa, da je imetnik proste odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Tožnik je zatrjeval tudi krivdno odgovornost, tožena stranka pa je tudi ves čas postopka zatrjevala in dokazovala izključno krivdo tožnika za nastalo nesrečo pri delu tako, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi krivdno odgovornost tožene stranke in prispevek tožnika k nastali poškodbi pri delu. Zakon o varstvu in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem. – ZVZD) določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot to določa 1. člen ZVZD. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, pri čemer mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati tudi preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Vse dolžnosti delodajalca po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, so hkrati pravica delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnost in zdravja pri delu, kot to določa 7. člen ZVZD. Ob navedenem je poudariti, da 9. člen ZVZD določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in mora delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Delavec mora uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njegovim namenom, pazljivo ravnati z njim in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu in sicer ga je opravil dne 8. 6. 2009, kar tudi pomeni, da je vedel in moral vedeti, kako se varno opravlja delo. Sodišče je za razjasnitev zadeve zaslišalo predlagane priče S.L., J.P., M.P. in B.O., pri čemer sta bila J.P. in S.P. očividca, ki sta videla, kako se je dogodek zgodil in sicer da se je tožnik spuščal s ceste nad etažo, kjer je delal romunski delavec na način, da je prejel za cev za kombiniran oz. stisnjen zrak, ta pa se je odpela, zato je tožnik padel. Navedeni način prehajanja med etažami je prepovedan, kar je vedel tudi tožnik. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je označeno, kje je dovoljeno gibanje po kamnolomu in tudi, da se je brez vedenja predpostavljenega prepovedano sprehajati po kamnolomu. Prav tako so vse priče, ki so videle dogodek, smiselno enako izpovedale in vztrajale pri svoji izpovedbi, da tožniku ni spodrsnilo, kar je sam zatrjeval, ampak da je hotel uporabiti cev za zrak in se po njej spustiti v globino, cev pa se je odpela in je tožnik padel. Očividci so jasno in prepričljivo izpovedali, da je tožnik na nepravilen način in brez vednosti predpostavljenega hotel priti v spodnjo etažo in torej ne po poteh, ki so bile označene.

Sodišče je za razjasnitev okoliščin nesreče pri delu imenovalo sodno izvedenko za varnost in zdravje pri delu mag. S.S., ki si je ogledala tudi kraj dogodka in opravila tudi delno rekonstrukcijo in v svojem mnenju izrecno navedla, da tožnik ni ravnal v skladu z navodili, saj bi moral, če je ugotavljal karkoli nepravilnega, obvestiti odgovornega vodjo. Tožnik tudi ni ravnal v skladu z navodili glede prehajanja, saj je na nepravilen način prehajal na nižje etaže v kamnolomu, do nesreče pri delu je prišlo izključno po krivdi tožnika, iz razloga, ker se je spustil po cevi, ki je služila drugemu namenu, pri čemer se je ta odpela in je padel. Na rešitev predmetne zadeve ne more vplivati pritožbeni ugovor tožnika, da so v praksi delavci uporabljali bližnjico in ne cesto, ki je bila določena v pravilniku. Delodajalec namreč ne more preprečiti vsakega samovoljnega ravnanja delavca, in tudi dejstvo, da tožena stranka pri drugih delavcih, ki so podobno ravnali, ni sprožila kakršnegakoli disciplinskega postopka zaradi nepravilnega ravnanja, na rešitev predmetne zadeve ne more vplivati.

Glede na izrecno podane pritožbene ugovore glede uporabe ceste pritožbeno sodišče navaja, da iz izvedeniškega mnenja izvedenke izrecno izhaja, da je iz pridobljenega geodetskega posnetka in vpogleda v rudarski projekt razvidno, da je v času nezgode pri delu imel tožnik na voljo zagotovljene transportne poti (dovozne poti) iz zgornje etaže (osnovni plato – velika E1), na katero je bil razporejen, do mesta delovišča Romuna na spodnji etaži (E3) in bi jih na dan nezgode pri delu 3. 9. 2009 lahko tudi uporabil. Prav tako iz izvedeniškega mnenja izrecno izhaja, da je: „vzrok za nezgodo pri delu dne 3. 9. 2009 nedvomno v neupoštevanju varnostnih zahtev in ukrepov s strani tožeče stranke (v točki 3.3., 3.4., 3.5. in 3.6.)“.

Glede na pritožbene navedbe o zagotavljanju varnostnih nasipov pa je prav tako sodna izvedenka izrecno navedla, da opustitev varnostnih ukrepov s strani tožene stranke glede zagotavljanja varnostnega nasipa oz. postavitve varnostne ograje na rob etaže ter nezadostno preprečevanje uporabe shojenih poti iz ene etaže na drugo, direktno ne pomeni vzroka za nastanek nezgode pri delu na dan 3. 9. 2009, kar sicer tožnik zatrjuje v pritožbi, saj tudi če bi v času nezgode pri delu bila na tem mestu postavljena varnostna ograja, kot je bila v praksi videna ob ogledu mesta nezgode, tožnik z veliko verjetnostjo ni padel zaradi samega dostopa z robu brežine, kar bi sicer varnostni nasip oz. ograja lahko preprečevala, temveč zaradi namenskega sestopa iz srednje etaže na spodnjo etažo na nevaren način z uporabo cevi za stisnjen zrak.

Tožnik kot pritožbeni ugovor neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da je šibkejša stranka in da je šlo pri njegovi nesreči pri delu za ekonomski interes tožene stranke. Tožene stranka od njega ni zahtevala kakršnegakoli ravnanja, da bi svoje delo opravljal mimo predpisanih postopkov, ki zagotavljajo varno delo. Tožnik je samovoljno brez zahteve tožene stranke šel na pomoč sodelavcu in to na način, ki je bil prepovedan. Navedeno pa je v sporu za presojo odločilnega pomena. Ekonomski interes delodajalca je opravljanje gospodarske dejavnosti, interes delavca pa je opravljanje dela za plačilo skladno s pogodbo o zaposlitvi, vendar navedeno ne more biti razlog, da bi tožena stranka kakorkoli odgovarjala za navedeno nesrečo pri delu. Pravne podlage odgovornosti delodajalca pa je pritožbeno sodišče navedlo predhodno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.