Jedro

Pravica do denarne odškodnine za pretrpljen strah ni vezana samo na strah ob škodnem dogodku temveč na nek drug strah, do katerega je prišlo v kateremkoli kasnejšem času, ki pa je posledično vezan na škodni dogodek, ob pogoju, da je strah takšne intenzivnosti in trajanja, da pomeni veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremeni, da se prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode zniža za znesek 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1997 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 50.774,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo ter sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.003.604,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.582,67 SIT od 31.1.1989 dalje, od zneska 21,40 SIT od 15.3.1991 dalje ter od zneska 1.000.000,00 SIT od izdaje prvostopenjske sodbe dalje vse do plačila. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 318.308,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju postavilo v celoti na stran in stališče tožeče stranke, pri čemer ni uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Po napotkih pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje v dopolnjenem postopku izvesti vse dokaze, česar pa žal ni storilo. Zato je tožena stranka sama opravila dokaz z izpuščanjem pare in ugotavljanjem posledic in o tem naredila zabeležko ter jo izročila sodišču. Res je priča T.C. povedala, da je majhna verjetnost, da se bi pojavila spet ponovno povsem enaka makrosinoptična situacija, kot ob spornem dogodku, vendar ni prav, da se sodišče ogleda ni udeležilo, saj bi takrat dobilo približno podobno sliko o spornih okoliščinah. Izpoved T.C. tudi ne more nadomestiti izvedbe dokaza z izpuščanjem pare, saj je njena izpoved zgolj teoretiziranje. Dalje pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na izpoved zaslišanih miličnikov, ki sta bila takrat poslana na kraj nezgode, pa nista napisala nobenega uradnega zapisnika, niti nista naredila nobene skice o stanju na kraju nezgode. Nobenih uradnih podatkov ni o kraju, kjer je prišlo do nezgode. Cesta je bila poledenela samo na tistem kraju, kjer je s hriba odtekala voda in se je razlivala po cestišču, pa nikjer drugod.

Sodišče tudi ne bi smelo v celoti sprejeti mnenja prometnega izvedenca, saj tožnik niti ni znal povedati, s kakšno hitrostjo je takrat pripeljal na sporni odsek. Nedvomno je bila tožnikova hitrost znatno nad dovoljeno in več kakor 80 km/h. Do nezgode nikakor ne bi prišlo, če bi tožnik takrat peljal največ 40 km/h, kakor so mu dovoljevali prometni znaki. Tožnik bi tudi moral opaziti velik snop belega dima - pare, ki jo je izpuščala tožena stranka, pa tudi bobnenje ga je moralo opozarjati, da mora voziti vsestransko previdno, glede na razmere pred seboj. Ni prezreti, da se je nezgoda pripetila le tožniku. Tožena stranka graja tudi višino zahtevane nematerialne škode, saj je bil strah pri tožniku le trenuten, tožnik pa tudi nima kakih posledic spornega škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo, da je tožnik zaradi strahu doživel paničen šok in da ni bil sposoben opravljati svojega dela. Tožena stranka je po poteku pritožbenega roka vložila tudi dopolnitev pritožbe, ki je pa sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pet let poizkušalo izvesti dokaz z izpuščanjem pare ob podobni sinoptični situaciji, kakor je bila 31.1.1989, kar pa je utemeljelo opustilo ob zaslišanju priče T.C., ki je izpovedala, da enakih parametrov, kot so obstajali v času nesreče, praktično ni mogoče zagotoviti. Protispisni so tudi očitki na račun obeh policistov ter glede kraja nezgode in v zvezi s hitrostjo vožnje tožnika, pri čemer tožena stranka očitno prezre ugotovitve izvedenca prometne stroke.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zadostni meri upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 13.2.1992, opr.

št. II Cp 1468/91 (1. odstavek 377. člena ZPP) in v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, zakaj je opustilo po toženi stranki predlagan dokaz z izpuščanjem pare v podobnih razmerah, kot so bile 31.1.1989. Za svojo odločitev je imelo sodišče prve stopnje vso oporo v izpovedi meteorologinje T.C. (list. št. 163), ki jo je sodišče zaslišalo podrobno na glavni obravnavi 27.9.1996 in upoštevaje poizvedbe na Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani.

Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 219. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo, za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče (220. člen ZPP). Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po mmenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je kritičnega dne zaradi ravnanja tožene stranke para prešla na kritični odsek ceste in povzročila poledico ter da je bila takrat tožnikova hitrost prilagojena razmeram na cestišču, da pa tožnik ni imel realnih možnosti predvideti poledeneli del ceste, na katerega je zapeljal in kjer je prišlo do zanašanja - drsenja tožnikovega vozila po cestišču, česar tožnik ni mogel obvladati in je prišlo do prometne nezgode. Za tak svoj zaključek je imelo sodišče prve stopnje vso oporo v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedbi policistov A.Š. ter R.T. ter v ugotovitvah izvedenca J.K.. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, tudi ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Tožena stranka pa v tej smeri tudi ne predlaga kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Višine prisojene materialne škode (3.604,07 SIT) pritožba ne izpodbija in je zato pritožbeno sodišče ni preizkušalo (365. člen ZPP). Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje glede višine odškodnine, prisojene tožniku za nematerialno škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik zaradi posledic obravnavane nesreče v bolniškem staležu od 31.1.1989 do 11.2.1989. Zaradi strahu pri nesreči je doživel takšen psihičen šok, da ni bil sposoben opravljati dela. Ko se je avto postavil počez čez cesto ter se po strehi peljal skoraj 20 m daleč, se je tožnik ustrašil za svoje življenje, strah pa je tožniku ostal tudi po nesreči, o čemer je prepričljivo izpovedal, zaslišan na glavni obravnavi dne 27.9.1996. Pravica do denarne odškodnine za pretrpljen strah ni vezana samo na strah ob škodnem dogodku, temveč na vsak drug strah, do katerega je prišlo v kateremkoli kasnejšem času, ki pa je posledično vezan na škodni dogodek, ob pogoju, da je strah takšne intenzivnosti in trajanja, da pomeni veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine.

Odškodnina iz tega naslova, prisojena v znesku 1.000.000,00 SIT, pa je glede na merila, ki so določena v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) previsoka. Primerna odškodnina za strah v tožnikovem primeru je 600.000,00 SIT in je zato pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino iz tega naslova zmanjšalo za 400.000,00 SIT, ter v tem obsegu tudi spremenilo izpodbijano sodbo. Zaradi delne ugoditve pritožbi pa ni bilo treba spreminjati tudi odločitve o pravdnih stroških ob upoštevanju, da so v pretežni meri nastali v zvezi z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilo čl. 154/I, čl. 155 in čl. 166/1 ZPP. Glede na uspeh pritožbe je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 50.774,00 SIT (32.775,00 SIT za sestavo pritožbe, 13.500,00 SIT za takse za pritožbo, 4.370,00 SIT za dopis stranki o odločbi druge stopnje ter 129,00 SIT PTT stroškov), ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Tožeča stranka pa je dolžna trpeti tudi svoje stroške pritožbenega postopka, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožeča stranka navaja že znana dejstva in okoliščine.