Jedro

Obdolženci skladno z ZKP ne morejo izbrati odvetnika, ki jim bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Z uveljavitvijo ZNUZJV, s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba, za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP, postala edina mogoča oblika brezplačnepravne pomoči.

Pravica do svobodne izbire odvetnika kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, ni absolutna. V primerih brezplačne pravne pomoči in tudi takrat, ko mora sodišče odločiti, ali interesi pravičnosti zahtevajo postavitev zagovornika, ki bo branil obtoženca, je ta pravica nujno predmet določenih omejitev.

ZKP v četrtem odstavku 72. člena predvideva, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu, s čimer je zagotovljeno varstvo minimalnega standarda, ki ga zagotavlja alineja c tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen URS.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I., II. in III. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18863/2026.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18863/2026 ugotovila, da je bila tožniku s sklepom I Kpd 18863/2026 z dne 13. 3. 2025 na podlagi drugega in četrtega odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za zagovornico postavljena odvetnica A. A. Tožnik je bil kot osumljenec pridržan in si sam ni vzel zagovornika, zato mu ga je postavilo sodišče. Tožnik je bil v času vložitve prošnje za BPP in v času odločanja o prošnji v priporu, kar pomeni, da so še vedno podani razlogi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po drugem odstavku 70. člena ZKP. Tožena stranka je tako ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz četrte alineje 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Namen te določbe je preprečiti podaljševanje postopkov in morebitno dvojno financiranje zastopanja iz javnih sredstev. To izhaja tudi iz neobveznega pravnega mnenja Ministrstva za pravosodje, v katerem je ministrstvo navedlo, da negativni pogoj velja ne glede na to, ali je imel prosilec v času vložitve BPP zagovornika še vedno postavljenega ali pa je bil ta medtem razrešen, ker si je prosilec naknadno sam izbral drugega zagovornika na podlagi pooblastila. Tožena stranka je ugotovila še, da so pri tožniku še podani razlogi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, in zato zavrnila njegovo prošnjo.

Trditve strank

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je predlagal, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži, da njegovi prošnji za BPP ugodi. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Tožnik navaja, da je njegov pooblaščenec, odvetnik B. B. po vložitvi prošnje za BPP v kazenskem postopku I K 18863/2026 Okrožnemu sodišču v Ljubljani priglasil pooblastilo, pregledal sodni spis, se z njim posvetoval in pripravil vloge in ugovor. Prejšnja zagovornica je bila razrešena, zato tožnik ob vložitvi prošnje ni imel drugega zagovornika in ni prejel nobenega poziva na dopolnitev prošnje za BPP. Tožnik sicer izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, ker je brezposeln, brez premoženja in oče šestih otrok.

5.Četrta alineja 8. člena ZBPP ni skladna s standardi 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V zvezi s tem se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-543/14 in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Artico proti Italiji, Airey proti Irski, Quaranta proti Švici, Salduz proti Turčiji, Dvorski proti Hrvaški, Steel and Morris proti Združenemu kraljestvu. Z izpodbijano odločbo je poseženo tudi v tožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter pravico do sodnega varstva in enakega varstva pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Četrta alineja 8. člena ZBPP nasprotuje tudi 2. členu Ustave, ker v celoti zanemari socialno funkcijo BPP, in 14. členu Ustave. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) v zadevi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014. Izpodbijana odločba onemogoča tožnikovo obrambo v kazenskem postopku in posega v pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Tožena stranka ni obrazložila zavrnitve priglašenih stroškov prevodov in je kršila tožnikovo pravico do izjave.

6.Tožnik se na več mestih sklicuje na zakonske določbe, v zvezi z materialnim pogojem za dodelitev BPP in poudarja, da ocenjevanje verjetnih izgledov za uspeh ne more biti arbitrarno. Sklicuje se na prakso ESČP, da formalna postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne zadostuje, če je ta neaktiven ali neučinkovit, in navaja, da je problem v primeru pritožnice še večji, saj je bil prejšnji zagovornik po uradni dolžnosti razrešen, novega pa ni. Država ji tako ne zagotovi novega zagovornika, kljub temu da brez njega ne more sodelovati v kazenskem postopku.

7.Tožena stranka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

1.Tožba ni utemeljena.

2.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba vsebinsko nepovezana in da se del njenega besedila očitno ne nanaša na obravnavano zadevo, saj se tožnik sklicuje na določbe, relevantne za presojo materialnega in objektivnega pogoja za dodelitev BPP, česar tožena stranka ni presojala. Tožnik v tožbi večkrat omenja "pritožnico" in "pobudnico", torej osebo ženskega spola, ki naj bi ostala brez zastopanja v kazenskem postopku II Kpr 7/2026. Glede na to, da je tožnik moškega spola, da se je njegova prošnja nanašala na kazenski postopek z opravilno številko I K 18863/2026 in da tožnik v uvodu tožbe navaja, da je v ZPKZ Ljubljana (kar pomeni, da mu je odvzeta prostost in zanj v skladu z drugim odstavkom 70. člena ZKP velja obvezna formalna obramba), sodišče šteje, da so bili deli besedila, ki se nanašajo na "pritožnico" ter materialni in objektivni pogoj za BPP, v tožbo vključeni pomotoma.

V delu, ki se vsebinsko nanaša na izpodbijano odločbo, tožnik trdi, da je četrta alineja 8. člena ZBPP, ki določa, da se BPP ne dodeli za pravno svetovanje in zastopanje v zadevah, v katerih je bil prosilcu že dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti, v nasprotju z Listino in Ustavo. Ugovor ni utemeljen.

Skladnost četrte alineje 8. člena ZBPP s pravom Evropske unije

V zvezi s stališčem, da je četrta alineja 8. člena ZBPP v nasprotju s 47. členom Listine in EKČP, se tožnik sklicuje na sodno prakso SEU glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva in enakosti orožij iz 47. člena Listine (sodba C-543/14), pravice do obrambe s pomočjo odvetnika iz alineje c tretjega odstavka 6. člena EKČP (Artico proti Italiji), pravice do brezplačne pravne pomoči v civilnih zadevah (Airey proti Irski), pravice do brezplačne pravne pomoči v kazenskih zadevah (Quaranta proti Švici), pravice do odvetnika v času, ko je obdolžencu odvzeta prostost (Salduz proti Turčiji), pravice do svobodne izbire zagovornika (Dvorski proti Hrvaški) in pravice do brezplačne pravne pomoči (Steel and Morris proti Združenemu kraljestvu).

Tožnik ne prereka ugotovitve tožene stranke, da so bili v času izdaje izpodbijane odločbe še vedno izpolnjeni pogoji, zaradi katerih je za tožnika veljala obvezna formalna obramba iz 70. člena ZKP. To pomeni, da bi bil tožniku, tudi če bi mu izbrani pooblaščenec odpovedal pooblastilo, v kazenskem postopku ponovno postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Tako bi mu bila zagotovljena obramba s pomočjo odvetnika, ki je na podlagi 97. člena ZKP za obdolžence s slabim gmotnim stanjem brezplačna.
1 Zato niso utemeljene tožbene navedbe glede kršitve pravice do obrambe s pomočjo odvetnika, pravice do brezplačne pravne pomoči in pravice do odvetnika v času, ko je obdolžencu odvzeta prostost. Sodišče je tako izpodbijano odločbo presojalo le z vidika pravice do svobodne izbire odvetnika. Obdolženci skladno z ZKP namreč ne morejo izbrati odvetnika, ki jim bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Z uveljavitvijo Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV), s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba, za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP, postala edina mogoča oblika brezplačne
2 pravne pomoči.

Pravo EU na podlagi drugega odstavka 82. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije
3 ureja minimalne postopkovne garancije, ki jih morajo države članice zagotoviti v kazenskih postopkih. Namen uvedbe minimalnih pravil je olajšano vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V tem okviru je EU na področju kazenskega prava sprejela več direktiv, med drugim Direktivo 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (v nadaljevanju Direktiva 2013/48).

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive 2013/48 države članice osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pravica do dostopa do odvetnika zajema naslednje: (a) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ; (b) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč pri njihovem zaslišanju in pri njem aktivno sodeluje. Takšno sodelovanje je v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne državne članice; (c) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do navzočnosti njihovega odvetnika vsaj pri naslednjih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v zadevnem nacionalnem pravu in se jih osumljena ali obdolžena oseba mora udeležiti oziroma se jih lahko udeleži: (i) prepoznavah; (ii) soočenjih; (iii) rekonstrukcijah kaznivega dejanja.

Direktiva 2013/48 torej neposredno ne zagotavlja pravice do svobodne izbire odvetnika. Ker pa dejstvo, da je pravica do učinkovite obrambe urejena v Direktivi 2013/48, pomeni, da gre pri tem vprašanju za področje, ki ga ureja pravo EU, je sodišče v nadaljevanju presojalo, ali in v kakšnem obsegu je pravica do svobodne izbire odvetnika zagotovljena z Listino.

Listina v drugem odstavku 48. člena določa, da je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe, v prvi povedi tretjega odstavka 52. člena pa, da sta, kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. EKČP v alineji c tretjega odstavka 6. člena določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Iz prakse ESČP izhaja, da pravica do svobodne izbire odvetnika kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, ni absolutna. V primerih brezplačne pravne pomoči in tudi takrat, ko mora sodišče odločiti, ali interesi pravičnosti zahtevajo postavitev zagovornika, ki bo branil obtoženca, je ta pravica nujno predmet določenih omejitev.
4 Če je obdolžencu odvzeta pravica izbire, ESČP v prvem koraku presoja, ali, glede na konkretne okoliščine primera, obstajajo relevantni in zadostni razlogi za odvzem te pravice. Če ne obstajajo, ESČP v naslednjem koraku presoja pravičnost kazenskega postopka kot celote. Pri tem lahko upošteva več elementov, vključno z naravo postopka, obstojem strokovnih zahtev, okoliščinami v zvezi z imenovanjem zagovornika in obstojem pravice do nasprotovanja imenovanju, učinkovitostjo zagovornikove pomoči, vprašanjem, ali je prišlo do posega v obdolženčevo pravico do privilegija zoper samoobtožbo, obdolženčevo starostjo itd.
5

Iz citiranih stališč ESČP torej izhaja, da vsaka kršitev pravice do svobodne izbire zagovornika še ni kršitev alineje c tretjega odstavka 6. člena EKČP. Do kršitve EKČP pride le, če poseg v pravico do svobodne izbire odvetnika povzroči nepravičnost kazenskega postopka kot celote. Ob tem iz obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Croissant proti Nemčiji izrecno izhaja, da je ta pravica lahko omejena v primerih brezplačne pravne pomoči, kar izhaja tudi iz besedila EKČP, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s pomočjo zagovornika po lastni izbiri <em>ali</em> (poudarek tega sodišča), če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

1.Ureditev iz četrte alineje 8. člena ZBPP sicer pomeni, da obdolžencem, ki si odvetnika ne morejo financirati sami, pravica do svobodne izbire zagovornika ni le omejena, temveč jim je popolnoma odvzeta. Z uveljavitvijo Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV) je namreč obvezna formalna obramba za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP postala edina mogoča oblika brezplačne pravne pomoči. Ta oblika svobodne izbire zagovornika ne omogoča.⁶

2.Vendar to ne pomeni, da je z uveljavitvijo četrte alineje 8. člena ZBPP nastal položaj, ki sodišču v kazenskem postopku onemogoča, da bi zavarovalo pravičnost tega postopka, če bi ta lahko bila ogrožena zaradi skrhanega zaupanja med obdolžencem, ki si zaradi slabega gmotnega stanja ne more sam zagotoviti drugega odvetnika, in zagovornikom, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. ZKP namreč v četrtem odstavku 72. člena predvideva, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu. Predsednik sodišča, kar je za obravnavano zadevo bistveno, v skladu s stališči Ustavnega sodišča⁷ te določbe ne sme uporabiti samo ob jezikovni razlagi, da zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti, temveč jo sme uporabiti tudi v primeru, ko je zaupnost med obdolžencem in postavljenim zagovornikom omajana do takšne mere, da to ne ustreza več kriterijem, ki jih mora z vidika poštenega postopka zagotavljati pravica do obrambe. S to kavtelo je po presoji sodišča zagotovljeno varstvo minimalnega standarda, ki ga zagotavlja alineja c tretjega odstavka 6. člena EKČP. Četrta alineja 8. člena ZBPP posledično ni v nasprotju z drugim odstavkom 48. člena Listine.

Skladnost četrte alineje 8. člena ZBPP z Ustavo

3.Tožnik trdi, da je četrta alineja 8. člena ZBPP neskladna z 29., 14., 22., 23., 25. in 2. členom Ustave. To po presoji sodišča ne drži.

4.Po določbi 29. člena Ustave morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnost za pripravo obrambe; 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.

5.Ustavno sodišče je v odločbi U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002 sprejelo stališče, da je treba svobodno izbiro zagovornika, ki je osebam, ki jim je odvzeta prostost, sicer izrecno zagotovljena v 19. členu Ustave, ob pravilni razlagi razumeti kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. V zadevi U-I-204/99 je Ustavno sodišče presojalo ustavnost tretjega odstavka 12. člena, 70. člena in četrtega odstavka 72. člena ZKP ter odločilo, da niti Ustava, niti točka c) tretjega odstavka 6. člena EKČP in točka d) tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah obdolžencu ne dajejo pravice zahtevati, da ima pravico do izbire zagovornika tudi v primerih, ko mu je ta postavljen po uradni dolžnosti ter da rešitev, ki je določena v ZKP, po kateri zagovornika postavi predsednik sodišča, ne da bi prej pridobil mnenje obdolženca, ni v neskladju z Ustavo. V zvezi z navedbami pobudnika, da obdolženec, ki ima gmotne zmožnosti najema odvetnika, tega lahko izbira po lastni presoji, obdolženec, ki dobi zagovornika po uradni dolžnosti, pa takšne možnosti nima, je Ustavno sodišče pojasnilo, da ZKP razlikuje med dvema pravicama, ki jih ima pobudnik v zvezi s svojo obrambo: med pravico, da si izbere zagovornika sam, in pravico do zagovornika po uradni dolžnosti ter da v okviru vsake od pravic ZKP ne razlikuje med posameznimi skupinami obdolžencev. Na tej podlagi je Ustavno sodišče v zadevi U-I-204/99 odločilo, da razlika med položajema navedenih skupin obdolžencev ne more imeti vpliva na presojo ustavnosti ZKP.

6.V času odločanja Ustavnega sodišča v zadevi U-I-204/99 (pred uveljavitvijo ZNUZJV) so sicer lahko tisti obdolženci, za katere je veljala obvezna formalna obramba, ki so želeli prosto izbrati zagovornika, za to pridobili BPP.⁸ Z uveljavitvijo ZNUZJV, s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP postala edina mogoča oblika brezplačne⁹ pravne pomoči. Ta oblika svobodne izbire zagovornika ne omogoča, vendar pa to po presoji sodišča ne krši 29. člena Ustave.

7.Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu Ustave, med katere spada pravica do svobodne izbire odvetnika, niso samostojna kategorija, temveč so predvsem merilo poštenega kazenskega postopka, zato jih je treba razlagati z vidika funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardom poštenega sojenja, je odvisna od presoje postopka kot celote.¹⁰ To presojo pa lahko oz. mora opraviti predsednik sodišča, ki odloča o predlogu obdolženca za razrešitev postavljenega zagovornika v skladu s četrtim odstavkom 72. člena, ki sme obdolženca razrešiti tudi v primeru, ko je zaupnost med obdolžencem in postavljenim zagovornikom omajana do takšne mere, da to ne ustreza več kriterijem, ki jih mora poštenega postopka zagotavljati pravica do obrambe.¹¹ Z institutom razrešitve zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, je tako po presoji sodišča zavarovan minimum pravic, ki ga zagotavlja 29. člen Ustave. V položajih, ko zagovornika brezplačno zagotavlja država, možnost prostega izbiranja odvetnika onkraj pravice zahtevati razrešitev zagovornika po 72. členu ZKP glede na obrazloženo ni varovana z 29. členom Ustave.

8.Po presoji sodišča je neutemeljena tudi navedba, da je četrta alineja 8. člena ZBPP v nasprotju s 14. členom Ustave, ker si tisti obdolženci, ki si lahko odvetnika financirajo sami, tega prosto izberejo, obdolženci s slabim gmotnim stanjem pa možnosti izbire nimajo. V skladu s prvim odstavkom 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

9.Tožnik s trditvami glede kršitve 14. člena Ustave po vsebini trdi, da ZKP obdolžence z različnim gmotnim stanjem formalno sicer obravnava enako, vendar pa so revni obdolženci dejansko deprivilegirani in da bi jim moral zakonodajalec zagotoviti tudi t. i. vsebinsko enakopravnost. ¹²

10.Kot že obrazloženo, je z 72. členom ZKP zagotovljeno, da je kazenski postopek pošten tudi za revne obdolžence, ki razrešitve po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika ne morejo doseči s tem, da za zastopanje pooblastijo odvetnika po lastni izbiri. Obdolžencem so torej ne glede na gmotno stanje z zakonom zagotovljena enaka pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Vzpostavljanja enakosti med neenakimi položaji (v tem primeru med položaji različno premožnih obdolžencev) onkraj zagotavljanja uživanja človekovih pravic (v tem primeru v smislu kakovosti obrambe v delu, kjer ta presega ustavno zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku) pa Ustava od zakonodajalca na splošno¹³ ne zahteva.

11.Sodišče je preverilo tudi skladnost izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so vsi pred zakonom enaki. Določba zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog). Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.¹⁴ Po presoji sodišča položaj prosilcev za BPP, ki jim je že bil dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti, ni enak položaju drugih prosilcev. Prvi namreč že imajo zagotovljeno pravno pomoč odvetnika, drugi pa ne. Tudi če bi bila položaja enaka, pa je preprečevanje podaljševanja kazenskih postopkov¹⁵ po presoji sodišča razumen razlog za razlikovanje, ki je stvarno povezan s predmetom urejanja. Ureditev ZBPP tako prestane test razumnosti, ki ga Ustavno sodišče uporablja pri presoji skladnosti zakonov z drugim odstavkom 14. člena Ustave.¹⁶

12.Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi tožbena navedba, da je četrta alineja 8. člena ZBPP v nasprotju z 22. členom Ustave.

13.Tožnik trdi, da je izpodbijana ureditev tudi v nasprotju s 23. členom Ustave. Ta ne zagotavlja samo formalne zagotovitve dostopa do sodišča, temveč tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave.¹⁷ V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnika v kazenskem postopku zastopala odvetnica, postavljena po uradni dolžnosti, dokler ni za zastopanje pooblastil drugega odvetnika. Za tožnika je torej ključna upravičenost posega v njegovo pravico do izbire zagovornika, do katere se je sodišče že opredelilo v delu obrazložitve, ki se nanaša na skladnost četrte alineje 8. člena ZBPP z 29. člena Ustave.

14.Tožbene navedbe, da je četrta alineja 8. člena ZBPP v nasprotju s 25. členom Ustave, niso obrazložene, zato lahko sodišče le na splošno ugotovi, da ni razlogov, zaradi katerih bi navedena določba posegala v pravico do pravnega sredstva. Glede na navedene ugotovitve o skladnosti četrte alineje 8. člena ZBPP z 29. členom Ustave po presoji sodišča ta določba niti posredno ne posega v pravico do pravnega sredstva. Smiselno enako velja za pavšalno navedbo o neskladju z 2. členom Ustave.

15.Glede na tožnikove trditve, da je v priporu, je sodišče preverilo tudi skladnost četrte alineje 8. člena ZBPP z 19. členom Ustave (varstvo osebne svobode).

16.ZKP v zvezi z odvzemom prostosti v 4. členu določa, da mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Osumljenec, ki mu je vzeta prostost, mora biti obveščen tudi o pravicah iz 8. člena tega zakona ter o pravici iz četrtega odstavka tega člena (prvi odstavek). Če si osumljenec, ki mu je vzeta prostost, glede na svoje premoženjske razmere ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi policija, če je to v interesu pravičnosti. Postavljeni zagovornik opravlja to dolžnost tudi v postopku po 204.a členu tega zakona in v kazenskem postopku zoper obdolženca, pod enakimi pogoji kot zagovornik, ki ga postavi sodišče (četrti odstavek).

17.V zvezi z obvezno obrambo oseb, ki jim je odvzeta prostost, ZKP v prvem in drugem odstavku 70. člena določa, da mora imeti obdolženec zagovornika že pri prvem zaslišanju, če je po 157. členu ZKP priveden k preiskovalnemu sodniku, pri postopku po 204.a členu ZKP in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Če si obdolženec v teh primerih ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 70. člena ZKP).

18.Iz navedenega je razvidno, da ima obdolženec ob odvzemu prostosti možnost, da si izbere zagovornika po lastni izbiri. Šele če tega ne stori, mu ga v primerih iz prvega in drugega odstavka 70. člena ZKP postavi predsednik sodišča. Negativni pogoj iz četrte alineje 8. člena ZBPP bo torej izpolnjen samo v primeru, če obdolženec ob odvzemu prostosti ne bo uveljavil svoje pravice do izbire. Če jo bo, bo lahko sočasno s pooblastitvijo odvetnika vložil prošnjo za BPP. Četrta alineja 8. člena ZBPP torej ni v neskladju z 19. členom Ustave.

19.Tožnik navaja še, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve stroškov prevodov. Ta ugovor ni utemeljen. Organ za BPP o priznanju stroškov postopka odloča le, če je BPP upravičencu dodeljena. V obravnavani zadevi je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP v celoti zavrnjena, zato do odločanja o priznanju stroškov smiselno sploh ni moglo priti.

20.Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je sprejelo brez izvedbe glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (da je bila tožniku v kazenskem postopku že postavljena zagovornica po uradni dolžnosti), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

22.-------------------------------

V prvem, drugem in tretjem odstavku 70. člena ZKP so določeni primeri obvezne obrambe z zagovornikom, v četrtem odstavku pa zakon določa, da predsednik sodišča obdolžencu, če si v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov zagovornika ne vzame sam, tega postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora tridesetih let ali dosmrtnega zapora ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, pa tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

Odločba I-U-204/99 z dne 12. 12. 2002, 16. točka obrazložitve.

Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 251/2015 z dne 25. 11. 2015 presodilo, da je bila razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna (14. točka obrazložitve) ter pojasnilo še, da ZBPP ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev (1. člen ter 11. člen in naslednji ZBPP) ter da pravice do izbire zagovornika ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe (16. točka obrazložitve).

ZKP v drugi povedi prvega odstavka 97. člena določa, da se, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, ti izplačajo iz proračunskih sredstev.

Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002, 14. točka obrazložitve.

Glej odločbo Ustavnega sodišča v I-U-204/99 z dne 12. 12. 2002, 16. točka obrazložitve.

Iz načela nediskriminacije (kot temeljne prvine načela enakopravnosti) iz prvega odstavka 14. člena Ustave izhaja ne le zahteva po formalnem, ampak tudi zahteva po vsebinsko enakem obravnavanju. (Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008, 15. točka obrazložitve).

Če ne gre za položaj, v katerem načelo enakopravnosti zahteva, da pravo legitimno ustvarja določene razlike zaradi odpravljanja razlik, ki so plod tradicionalne in dolgotrajne diskriminacije med ljudmi (gl. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008, 15. točka obrazložitve).

Glej primeroma odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024, 22. točka obrazložitve.

Iz predloga ZNUZJV (na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi) izhaja, da je namen nove četrte alineje 8. člena ZBPP preprečiti, da bi obdolženi, ki ima že dodeljenega zagovornika po uradni dolžnosti, hkrati koristil še brezplačno pravno pomoč ali zagovornika po uradni dolžnosti zamenjal z zagovornikom, dodeljenim v okviru brezplačne pravne pomoči, kar pogosto povzroča podaljšanje postopkov in morebitno dvojno financiranje zastopanja iz javnih sredstev.

Komentar k 14. členu Ustave Republike Slovenije, e-KURS, Obseg varovanja pravice, tč. 22.

Glej primeroma odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-253/13 z dne 13. 2. 2014, 9. točka obrazložitve.