Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določilo 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS drugače kot ZDR-1 ureja le višino odpravnine ob upokojitvi, ne pa tudi pogoja za pridobitev te pravice, kar izhaja že iz samega besedila citiranega člena Aneksa. Ker ZJU nima posebnih določb glede odpravnine ob upokojitvi, je po pravilnem stališču pritožbe glede pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi treba upoštevati določbo prvega odstavka 132. člena ZDR‑1, po kateri je delodajalec v primeru, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, dolžan izplačati odpravnino ob upokojitvi delavcu, ki je bil ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji. Ker je bila tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlena le dobri dve leti (od 1. 9. 2017 do 30. 12. 2019), tega pogoja ne izpolnjuje in do vtoževane odpravnine ni upravičena.
I. Pritožbama se ugodi in se: - izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odpravnino ob upokojitvi v bruto znesku 5.352,48 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019 do plačila.
II. Tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa jih je dolžna v roku 15 dni povrniti v višini 448,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“; - izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.
II. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 656,65 EUR.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici obračuna odpravnino ob upokojitvi v bruto znesku 5.352,48 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine, ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019 do plačila (I. točka izreka) in ji povrne stroške postopka v višini 615,90 EUR (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom ji je naložilo, da tožnici povrne tudi nadaljnjih 204,93 EUR stroškov postopka.
2. Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Nasprotuje presoji, da je tožnica upravičena do odpravnine ob upokojitvi. Prvi odstavek 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa pogoj za pridobitev te pravice (najmanj pet let zaposlitve pri delodajalcu), ki ni bil izpolnjen. Tožnica je javna uslužbenka, po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) pa za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe. ZJU ne vsebuje določb, ki bi pravico do odpravnine ob upokojitvi urejale drugače kot ZDR-1. Določilo 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji drugače določa le višino, ne pa tudi pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi, zato je v tem delu še vedno relevantna določba prvega odstavka 132. člena ZDR-1. Tudi Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) je v prvem odstavku 179. člena drugače uredil le višino odpravnine ob upokojitvi. Ker je bil sprejet z namenom zagotovitve vzdržnosti javnih financ in zmanjšanja izdatkov, ni logično, da bi to pravico uredil ugodneje kot ZDR-1. Sodišče določbe 179. člena ZUJF ni povzelo niti ni obrazložilo, kako vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sodbe ni mogoče razbrati, na kateri pravni podlagi ali sodni odločbi je sodišče utemeljilo svojo odločitev. Iz sodbe tudi ne izhajajo razlogi za zaključek, da je določilo 6. člena Aneksa „nekoliko dvomljivo“. To določilo je povsem jasno, zato se sodišče zmotno sklicuje na načelo in favorem laboratoris. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tudi zoper sklep se toženka pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ker bi moralo sodišče zahtevek za plačilo odpravnine zavrniti, tožnica tudi do povračila stroškov ni upravičena. Predlaga spremembo sklepa oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
4. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.
5. Pritožbi sta utemeljeni.
6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 80/18), sicer pa toženka s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne postopkovne kršitve. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.
7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki od 1. 9. 2017 dalje. Ker je 31. 12. 2019 izpolnila pogoje za starostno upokojitev in se tega dne upokojila, sta stranki 16. 12. 2019 sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je v tretjem odstavku 2. člena določal, da ji ob upokojitvi pripada odpravnina v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.
8. Ključno vprašanje je, ali je tožnica upravičena do odpravnine ob upokojitvi, čeprav je bila pri toženki zaposlena manj kot pet let. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pravno podlago za odločitev predstavlja zgolj določilo 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki pogoja petih let zaposlitve pri delodajalcu za pridobitev te pravice ne določa. Tožbenemu zahtevku je zato ugodilo, čemur pa pritožba utemeljeno nasprotuje.
9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica zaposlena v javnem sektorju, zavzelo pravilno stališče, da so za odločitev pomembna tudi določila Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994 in nadalj.), oziroma da je glede pravice do odpravnine ob upokojitvi pomemben 6. člen Aneksa k tej kolektivni pogodbi, ki določa, da odpravnina ob odhodu v pokoj znaša tri povprečne mesečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma tri zadnje mesečne plače javnega uslužbenca, če je to zanj ugodneje. Zmotno pa je nadaljnje stališče, da glede na citirani člen aneksa za javne uslužbence ne velja, da bi morali za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi izpolniti pogoj najmanj petih let zaposlitve pri delodajalcu iz prvega odstavka 132. člena ZDR-1. 10. Kot toženka pravilno uveljavlja v pritožbi (in za kar se je zavzemala tudi v postopku na prvi stopnji), določilo 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS drugače kot ZDR-1 ureja le višino odpravnine ob upokojitvi, ne pa tudi pogoja za pridobitev te pravice, kar izhaja že iz samega besedila citiranega člena Aneksa. Ker ZJU nima posebnih določb glede odpravnine ob upokojitvi,1 je po pravilnem stališču pritožbe glede pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi treba upoštevati določbo prvega odstavka 132. člena ZDR‑1,2 po kateri je delodajalec v primeru, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, dolžan izplačati odpravnino ob upokojitvi delavcu, ki je bil ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji. Ker je bila tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlena le dobri dve leti (od 1. 9. 2017 do 30. 12. 2019), tega pogoja ne izpolnjuje in do vtoževane odpravnine ni upravičena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zmotno poudarja, da je bil pogoj petih let zaposlitve za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi za javne uslužbence odpravljen že z uveljavitvijo ZUJF. Ta zakon je bil namreč sprejet še v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki tega pogoja prav tako ni določal, sicer pa določbe ZUJF niti ne predstavljajo pravne podlage za odločitev v obravnavani zadevi.
11. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper izpodbijano sodbo ugodilo in jo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi kot neutemeljen zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).
12. Zaradi spremembe odločitve na pritožbeni stopnji je bilo treba spremeniti odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v sporu ni uspela, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti po določbah Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) kot potrebne stroške 300 točk nagrade za odgovor na tožbo, 300 točk za pristop na prvi narok in 12 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 612 točk oziroma 367,20 EUR, povečano za DDV pa 448,00 EUR. Tožnica je toženki stroške postopka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
13. Ker izpodbijani sklep temelji na zmotni predpostavki, da je tožnica v sporu uspela, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep ugodilo in odločitev spremenilo tako, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, 3. točka 365. člena ZPP).
14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbama uspela, zato ji mora tožnica povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah OT (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je za pritožbo zoper sodbo utemeljeno priglasila stroške v višini 469,99 EUR (375 točk za pritožbo3 in 7,5 točk za materialne stroške, povečano za DDV, ter 190,00 EUR sodne takse), za pritožbo zoper sklep pa v višini 186,66 EUR (250 točk za pritožbo in 5 točk za materialne stroške, povečano za DDV). Skupno priznani stroški toženke znašajo 656,65 EUR.
1 Tudi sicer glede na to, da je toženka javni zavod, za tožnico velja le prvih 21 členov ZJU (22. člen ZJU). 2 Po prvem odstavku 5. člena ZJU za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. 3 Toženka v pritožbi sicer zahteva višjo nagrado za pritožbo zoper sodbo po tar. št. 15/1c OT, ki v zadevah, opredeljenih pod tar. št. 15/1b, za zastopanje delodajalca predvideva zvišanje nagrade za 100 %. Ker to zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), bi v primeru uporabe navedene določbe OT v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti (prim. Pdp 734/2019 z dne 21. 11. 2019).