Jedro

Republika Slovenija je na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo te listine z dnem 25.6.1991 prevzela v svoje upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve navedenega ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato v času izdaje sporne odločbe o dodelitvi stanovanja tožencu (6.9.1991) Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s spornim stanovanjem (iz vojaškega stanovanjskega sklada). Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova in je bilo izpraznitvenemu zahtevku pravnomočno pravilno ugodeno.

Pravilno sta sodišči prve in druge stopnje pravnomočno ugodili tudi toženčevemu nasprotnemu zahtevku na izročitev v uporabo prejšnjega stanovanja. Toženec je namreč pridobil stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju že pred 25.6.1991 in gre zato za pridobljeno pravico na prejšnjem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da izprazni dvosobno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Ugodilo pa je tudi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna istočasno ob izselitvi toženca le temu dati v uporabo za nedoločen čas izpraznjeno oseb in stvari prejšnjo garsonjero.

Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in tako glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke kot tudi odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obe pravdni stranki sta proti sodbi sodišča druge stopnje vložili revizijo. Vsaka zoper tisti del drugostopne sodbe, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je drugostopno sodišče prezrlo dejstvo, da tožencu sporno stanovanje ni bilo dodeljeno v zamenjavo za prejšnje stanovanje in torej ne gre za ničnost pogodbe o zamenjavi stanovanj. Iz ničnosti odločbe o dodelitvi stanovanja pa ne izhaja obveznost tožeče stranke, da mora dati tožencu na razpolago prejšnje stanovanje. Novo stanovanje je bilo tožencu namreč dodeljeno ne glede na prejšnje stanovanje. Odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja zato nima opore v zakonu.

Tudi toženec uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi izpodbijano drugostopno sodbo pa spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži povrnitev pravdnih stroškov, Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno razlagali določbo 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in tudi določbe Skupne deklaracije, podpisane na Brionih dne 7.7.1991 in sklepa Skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991, s katerim je bila deklaracija sprejeta. Po sprejemu deklaracije je bilo vzpostavljeno stanje, ki je veljalo pred 25.6.1991. Ponovno so veljali prejšnji predpisi in JLA je ponovno pridobila pravico upravljanja in razpolaganja s stanovanjskim skladom. Zato je bila dodelitev stanovanja tožencu zakonita.

Reviziji obeh strank sta bili v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavil in nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

k reviziji tožene stranke: Bistvo spora med pravdnima strankama je zakonitost odločbe o dodelitvi dvosobnega stanovanja, ki jo je dne 6. 9. 1991 izdala Komanda garnizona. Zakonitost odločbe, ki je predstavljala pravni naslov za toženčevo vselitev, je odvisna od okoliščine, ali je bila Komanda garnizona v času izdaje odločbe upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo navedene okoliščine. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odst. 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih odločb tako komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine republike Slovenije z dne 2.10.1991), kot pravilno ugotavljata tudi sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko stališče, da je bilo s sprejemom Skupne deklaracije vzpostavljeno stanje, kakršno je veljalo po predpisih pred 25.6.1991 oz. da so bili suspendirani osamosvojitveni predpisi tudi na področju upravljanja z nepremičninami, pa ni pravilno. Prilogi k Skupni deklaraciji, na kateri se sklicuje revizija, urejata le določena področja (n.pr. režim na meji, varnost meja, carine in podobno). Le na teh izrecno določenih področjih so bili suspendirani osamosvojitveni predpisi oz. je bilo vzpostavljeno pravno stanje pred 25.6.1991. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom.

Tudi revizijsko sklicevanje na 2. odst. 9. člena ustavnega zakona, ki določa postopen prevzem premoženja JLA, ne more biti uspešno, ne glede na to, ali se to določilo nanaša tudi na stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada. Uzakonilo je namreč "le" dejanski prevzem premoženja, kot pravilno ocenjuje tudi sodišče druge stopnje. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem pa je prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. V času izdaje odločbe z dne 6.9.1991 Komanda garnizona torej ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanjem. Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitev o toženčevi izselitvi je tako materialno-pravno pravilna.

k reviziji tožeče stranke: Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper tisti del prvostopne sodbe, s katero je bilo ugodeno tudi zahtevku iz toženčeve nasprotne tožbe. Ugotovitev, da je odločba o dodelitvi dvosobnega stanovanja na ..., v Ljubljani neveljavna, ima namreč za posledico vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo te odločbe. To kljub temu, da v spornem primeru ni bila sklenjena pogodba o zamenjavi stanovanj, na kar se sklicuje revidentka v reviziji.

Med strankama je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je toženec pridobil stanovanjsko pravico na garsonjeri že pred 25.6.1991 (glej razpravni zapisnik na list. št. 27 v spisu in ugotovitve sodišča prve stopnje). Gre torej za pridobljeno pravico toženca na prejšnjem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno stanovanjsko pravico toženca namreč niti pred 25.6.1991 niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženec lahko izgubil pravico do uporabe stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njegove stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, je glede na povedano obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (člen 393 ZPP).