Jedro

Tožnik, ki je imel sicer sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja gostinstva, ni bil poslovodna oseba pri toženi stranki, zaradi česar s pogodbo o zaposlitvi stranki nista mogli drugače urediti pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, kot so urejene v ZDR oz. kolektivnih pogodbah. V skladu s tem se tudi nista mogli dogovoriti, da tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga opravi preko polnega delovnega časa oz. da je plačilo za to delo že vsebovano v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razliko bruto plače za avgust 2008 v višini bruto 1.484,16 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dela preko polnega delovnega časa obračunati za mesec junij 2008 bruto znesek 1.834,90 EUR, za julij 2008 bruto znesek 1.054,56 EUR in za avgust 2008 bruto 1.524,40 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za obveznosti preteklega meseca, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 602,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki dne 1. 10. 2007 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 10. 2007 dalje in sicer za delovno mesto vodje gostinstva. Sodišče te pogodbe o zaposlitvi kljub prepričljivi izpovedi priče E.P. ni pravilno opredelilo. Tožena stranka je s tožnikom namreč sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi, s katero sta določena medsebojna razmerja med strankama uredili drugače, kot je to določeno v kolektivni pogodbi. Bistveno v zadevi je, da se je tožnik zaposlil na delovnem mestu vodja gostinstva, ki je vodstveno delovno mesto, kar je razvidno predvsem iz nalog navedenih v 5. členu pogodbe, to pa je organizacija delovnih procesov, priprava poročil, nadzor, načrtovanje ter ostala menedžerska opravila. V 6. členu sta se stranki dogovorili, da bo delavec opravljal dela tudi izven okvira delovnega časa in preko polnega delovnega časa, kadar bi razmere to zahtevale, brez posebnega denarnega nadomestila. V individualni pogodbi sta se stranki dogovorili v 8. točki za plačo v višini 2.488,00 EUR bruto, kar vsekakor ni plača po Kolektivni pogodbi za dejavnost gostinstva, posebej ne za tožnika, ki je po poklicu natakar s IV stopnjo izobrazbe. Dogovorjena plača je petkrat višja od plače natakarja. V konkretnem primeru je šlo torej za individualno pogodbo o zaposlitvi z vodstvenim delavcem, pri čemer je bila temu primerno določena tudi osnovna plača. Hkrati sta se stranki dogovorili v 2. odstavku 8. člena, da se lahko plača zniža ali zviša do 50 %, kar pa je bilo za tožnika še vedno ugodneje kot plača po kolektivni pogodbi. Direktor tožene stranke E.P. je prepričljivo pojasnil, da je bila višina tožnikove plače odvisna od finančnega rezultata v primerjavi s preteklim letom. Priča je tudi prepričljivo izpovedal, zakaj je bila tožniku znižana plača za mesec avgust 2008. V 8. členu pogodbe sta se stranki dogovorili, da lahko direktor odloča o višini osnovne plače v nasprotju z zakonom, predvsem v primeru ko gre za individualno pogodbo o zaposlitvi, ker je dopustno plačilo vodstvenemu delavcu znižati ali zvišati glede na dosežene uspehe oziroma rezultate poslovanja. Na podlagi 157. člena ZDR delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita delovni čas, če gre za individualno pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bilo zaradi določbe o višini plače, ki je bistveno odstopala od plače po kolektivni pogodbi, tudi določeno, da je tožnik dolžan opravljati po potrebi delo izven okvira delovnega časa in preko polnega delovnega časa brez posebnega denarnega nadomestila. Sicer pa je tudi tožnik sam pojasnil, da mu nadur ni nihče odredil, pač pa je delal po svojem preudarku in po potrebi, ki ni imelo nobene povezave z delom po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka se ni zavezala, da bo takšne nadure, ki bi jih moralo opravljati pomožno osebje tudi plačala. Tožnik je izpovedal, da mu tožena stranka ni plačala dela preko polnega delovnega časa, navedeno pa sta potrdila tudi direktor tožene stranke in priča S.S.. V konkretnem primeru je imel tožnik odprt popoldanski s.p., in je po predhodni uskladitvi z direktorjem tožene stranke, izstavil račun za gostinske usluge, nazadnje v mesecu juniju 2008 v višini cca 1.500,00 EUR, kar je tožena stranka tudi plačala. Dejstvo, da je tožena stranka zadnja dva računa zavrnila in jih je tožnik izterjal preko izvršilnega postopka, kažejo na dejstvo, da je v tem delu šlo za dejansko pogodbeno razmerje dveh gospodarskih subjektov, kar z delovnim razmerjem nima nobene povezave. Po mnenju pritožbe sodišče ne more arbitrarno ugotoviti, da gre za individualno pogodbo o zaposlitvi le v delu, v katerem je določena nekajkrat višja plača, kot bi sicer pripadala tožniku, da pa so vse ostale obveznosti in pravice, ki se tičejo tožnika podrejene kolektivni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je po mnenju pritožbe napačno ugotovilo, da je bila tožena stranka glede na ugotovljene pravne okvire dolžna tožniku plačati delo preko polnega delovnega časa. Sprevrženo je, da je tožnik potem, ko mu je tožena stranka sporočila, da do posebne delovne uspešnosti za konkretne mesece ni upravičen, nato zahteval plačilo nadur po kolektivni pogodbi, kar je bilo sicer izključeno s pogodbo o zaposlitvi. Nadure mu niso bile predpisane niti odrejene, niso bile v zakonskih okvirih tudi jih nihče ni kontroliral, predvsem pa so bile nepotrebne. V konkretnem primeru pa je sodišče dalo tudi preveliko in neupravičeno težo pričanju priče S.S., sicer izvenzakonske partnerke tožnika ter obenem tudi njegove nadrejene delavke. Očitno je šlo za družinsko podjetje, ker sta oba skupaj zlorabljala zaupanje tožene stranke ter s tožbo poskušata doseči plačilo, do katerega nista upravičena. Tožena stranka pa se tudi ne strinja s stroškovnim izrekom. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke ter predlagala, da pritožbeno sodišče potrdi sodba sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pogodbe o zaposlitvi tožnika ni mogoče šteti kot individualno pogodbo o zaposlitvi in da je sodišče napačno tolmačilo 6. člen sklenjene pogodbe o zaposlitvi, po katerem se je delavec zavezal, da bo opravljal delo tudi izven okvira delovnega časa in preko polnega delovnega časa, brez posebnega denarnega nadomestila in da je s to določbo bilo izključeno izplačilo nadur. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 1. 10. 2007, ni mogoče enačiti s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s poslovodnimi osebami po 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Osebe, glede katerih je v skladu z 72. členom dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, da je svobodna pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentnimi in minimalnimi delovnopravnimi normami, so le poslovodne osebe, kar pa tožnik ni bil. Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in 10/2008) v 9. členu določa, katere osebe imajo status poslovodnih oseb in sicer se za poslovodne osebe štejejo osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik določen kot poslovodna oseba v skladu z navedenimi predpisi, zato za tožnika, ki ni bil poslovodna oseba, tudi ne veljajo določbe 72. člena Zakona o delovnih razmerjih in se tožena stranka ne more sklicevati, da sta v pogodbi o zaposlitvi s tožnikom uredila pravice in obveznosti tožnika drugače, kot je to določeno v kolektivni pogodbi (da bo delo opravljal preko polnega delovnega časa, brez denarnega nadomestila in glede znižanja plač).

Prav tako se tožena stranka ne more sklicevati, da je s tožnikom sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi, ker je v 8. točki pogodbe dogovorjena osnovna plača v višini 2.488,00 EUR bruto, ki je bistveno višja plača, kot je določena s Kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 42/2008). S pogodbo o zaposlitvi se stranki lahko dogovorita za pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR (ne pa za manj ugodne), razen v primerih, ki jih določa ZDR (72. člen ZDR). Če je v pogodbi o zaposlitvi ureditev o določeni pravici delavca manj ugodna od zakonsko določene (ki predstavlja minimalni standard), se upoštevajo določbe zakona (30. člen ZDR). Določba 72. člena ZDR sicer pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (torej lahko tudi manj ugodno od zakonske ureditve), vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik ni imel statusa poslovne osebe. Z navedenim pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno pa se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 8. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer je bilo dogovorjeno, da se lahko tožnikova plača zniža ali zviša do 50 % in da o zvišanju oziroma znižanju plače odloča direktor podjetja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ker tožnik ni bil poslovodna oseba na podlagi 72. člena ZDR, stranki nista imeli veljavne pravne podlage, da bi za tožnika na manj ugoden način s pogodbo o zaposlitvi uredili vprašanja plačila za delo. Zato je tožena stranka tožniku osnovno plačo znižala brez veljavne pravne podlage in brez utemeljenih razlogov. ZDR v 29. členu določa, da morata stranki že v pogodbi o zaposlitvi opredeliti znesek osnovne plače, ki delavcu pripada, morebitna druga plačila, sestavine plače, plačilna obdobja, plačilni dan in način izplačevanja plače. Po prvem odstavku 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Zakon v nadaljevanju določa, da se osnovna plača določi z upoštevanjem zahtevnosti dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, nato opredeljuje določitev delovne uspešnosti, dodatke itd., vendar v zvezi s tem ne predvideva posebnega znižanja plač oziroma tega, da bi lahko delodajalec mimo pogodbe o zaposlitvi enostransko znižal plačo delavcu, ki opravlja delo (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, opr. št. VIII Ips 42/2008).

Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje tudi na 157. člen ZDR, ki določa, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita delovni čas, če gre za individualno pogodbo o zaposlitvi in da je v konkretnem primeru bil tožnik glede na to, da je imel določeno plačo, ki je bistveno odstopala od plače po kolektivni pogodbi, dolžan opravljati po potrebi delo izven okvira delovnega časa in preko polnega delovnega časa, brez posebnega denarnega nadomestila, torej brez plačila nadur. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni dokazala, da je bil delovni čas prerazporejen v smislu 10. in 12. člena navedene kolektivne pogodbe, kakor tudi ne, da je tožnik presežek ur deloma izkoristil do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, prič S.S., H.L., S.L. in J.M. pravilno zaključilo, da je tožnik delal preko polnega delovnega časa in da so si delavci v gostinskem obratu ure beležili na obrazce, ki jih je nato S.S. potrdila in da so na to bili ti obrazci posredovani v izplačilo računovodstvu. Tožnik in priče so skladno izpovedali, da so praviloma vsi delali preko polnega delovnega časa in da pri plačilu tega dela, razen pri tožniku in direktorici hotela v zadnjih mesecih, ni bilo nobenih težav. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik glede na evidenco opravljenih ur upravičen do plačila za mesec junij 129 ur, za mesec julij 78 ur in za avgust 103 ure. Tožnik je zahteval plačilo oddelanih ur na podlagi vrednosti urne postavke brez dodatka za nadurno delo, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do izplačila opravljenih ur v mesecu juniju, juliju in avgustu glede na evidenco opravljenih ur, ker je 6. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika, kjer je dogovorjeno, da bo tožnik opravljal delo izven okvira delovnega časa in preko polnega delovnega časa brez posebnega denarnega nadomestila, v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo. Glede na to, da tožnik za opravljene ure preko polnega delovnega časa ni zahteval dodatka za nadurno delo, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno uporabiti določb kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče ni izrecno opredelilo, za drugačno presojo niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.