Jedro

Že odrejen pripor ne more biti znova ali dodatno odrejen. Nov priporni razlog se lahko uveljavi s podaljšanjem pripora iz dodatnega pripornega razloga.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 5. 2. 2016 zoper obdolženega M. J. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep sta obdolženec in njegova zagovornica vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, zaradi, kot uvodoma navaja, kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sklep spremeni tako, da odpravi pripor, podrejeno pa, naj ga spremeni tako, da zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj se vložnica ukvarja le s formalnostmi, ne pa z vsebino pripornih razlogov. Za presojo predloga je odločilna njegova vsebina, ki nakazuje ustrezno zakonsko določilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki se s stališči tožilca ne strinja.

B.

5. Vložnica uvodoma povzema procesne zaplete, ki jih je kronološko povzelo že Višje sodišče v Ljubljani (točka 5 obrazložitve sklepa z dne 12. 2. 2016). Ti zapleti po oceni Vrhovnega sodišča niso plod zlorabe procesnih pravic tožilstva (prvin zlorabe vložnica niti ne konkretizira), so pa vsekakor nepotrebni, kot je ocenilo že višje sodišče. Navedbe vložnice, da je bil obdolženec med 28. 12. 2015 in 11. 1. 2016 v priporu nezakonito, niso v zvezi s sklepom, zoper katerega je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč se tičejo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 12. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 1. 2016, zato jih Vrhovno sodišče ni preizkusilo.

6. Stališče vložnice, da iz vsebine predloga za odreditev pripora ni mogoče razbrati, za kateri priporni razlog gre, ni pravilno. V predlogu državne tožilke (red. št. 2042) je v dispozitivu sicer opredeljen priporni razlog »begosumnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP,« vendar je iz obrazložitve jasno razvidno, da gre za zatrjevanje ponovitvene nevarnosti in ne begosumnosti. Stališče vložnice, da bi sodišče predlog za odreditev pripora moralo zavreči ali »vsaj« zavrniti, ker je bilo o istem predlogu že odločeno v korist obdolženca, ne da bi se pojavili novi dokazi, ni pravilno, saj ne iz sodne prakse ne iz določb ZKP kaj takega ne izhaja. Zgrešeno je tudi njeno prepričanje, da je sodišče prve stopnje popravilo napako tožilstva po določbah ZKP, ki urejajo popravo očitnih pomot. Sodišče namreč ni ničesar popravljalo in s tem posegalo v tožilske akte, zlasti ne po določbah 365. člena ZKP, temveč je zgolj ugotovilo, da predlog vsebuje očitno pisno pomoto in ga povsem utemeljeno obravnavalo po njegovi vsebini, izvzemši ugotovljeno pomoto.

7. Vložnica navaja, da iz določb 272. člena ZKP izhaja, da se pripor zoper obdolženca lahko odredi le, če je obdolženec na prostosti, in da se lahko pripor v položaju, ko je obdolženec ob vložitvi obtožbe že v priporu, lahko le podaljša ali odpravi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec v času, ko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 2. 2016 zoper njega odrejen pripor iz razloga po 3. točki 201. člena ZKP, že v priporu iz razloga po 1. točki 201. člena ZKP, odrejenem s sklepom istega sodišča z dne 11. 1. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 1. 2016. Nižji sodišči sta odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 2. 2016, katere bistvo je uveljavitev dodatnega pripornega razloga zoper že priprtega obdolženca, sicer poimenovali »odreditev pripora,« vendar je šlo po presoji Vrhovnega sodišča pri tej odločitvi vsebinsko za podaljšanje pripora. Že odrejen pripor namreč ne more biti znova ali dodatno odrejen. Nov priporni razlog se v takem položaju lahko uveljavi s podaljšanjem pripora iz dodatnega pripornega razloga. Taka uveljavitev dodatnega pripornega razloga v ZKP sicer ni izrecno predpisana, kot smiselno navaja vložnica, a za tako določbo ni nobene potrebe. Ta možnost izhaja že iz samega dejstva, da je uzakonjenih več pripornih razlogov (prvi odstavek 201. člena ZKP).

C.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani pravnomočni sklep po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.