Jedro

Podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja je lahko le popolna lokacijska dokumentacija, ki je izdelana v skladu s pogoji PUP. Pogoji, ki jih investitor mora upoštevati pri gradnji, pa morajo biti navedeni v izreku odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 28.6.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 1.4.1993, s katero je M. in L.Ž. dano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo zgrajenega objekta, v katerem bo delavnica za predelavo kovine in plastike in gradnjo skladišča v izmeri 3 x 6,60 m vse na zemljišču parc. 453/3 po lokacijski dokumentaciji z dne 19.3.1993, ki je sestavni del odločbe. V obrazložitvi ugotavlja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š-7 ... (v nadaljevanju PUP, Uradni list RS, št. 58/92). Sporno območje leži v morfološki enoti 2A/2, kjer je dovoljena prizidava in gradnja objektov za drobno gospodarstvo. Prizidava ne presega razmerja 40 % pozidane površine v primerjavi s 60 % nepozidane površine (8. člen) in tudi po višini ne presega osnovnega objekta (21. člen zakona). Lokacijska dokumentacija je izdelana v skladu z navedenimi pogoji PUP, investitorja pa sta izkazala tudi pravico razpolaganja. Vse pritožbene ugovore je zavrnila z obrazložitvijo, da je sporni objekt glede velikosti, višine in oblike strehe v skladu s pogoji PUP. Pod pogoji Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij z dne 27.1.1993 obravnavani objekt tudi ne bo povzročal prekomernega hrupa.

Tožnik v tožbi navaja, da se lokacijsko dovoljenje izrecno nanaša na legalizacijo zgrajenega objekta v tlorisni površini 6 x 8 m, ki je zgrajen najmanj do 3. gradbene faze, vendar se lokacijsko dovoljenje glasi na drugačne izmere in sicer tudi za objekt v izmeri 3 x 6,60 m. Končna zazidalna površina bi tako znašala 6,60 x 12,15 m. S takšno zazidalno površino se tožnik ne strinja, ker je postopek tekel le za legalizacijo obstoječega objekta v izmeri 6 x 8 m. Tožena stranka je prezrla, da ne gre le za legalizacijo obstoječega objekta, ampak tudi za njegovo razširitev. Objekt takšne izjemne velikosti na razmeroma majhnem funkcionalnem zemljišču ne sodi v stanovanjsko naselje manjših stanovanjskih hiš. Sporna gradnja je minimalno oddaljena od posestne meje tožnikove parcele, na kateri ima stanovanjsko hišo, s čemer bodo poslabšani pogoji bivanja. Oba z ženo sta starejša in potrebujeta mir, tega pa ne bo, če se bo opravljala predvidena dejavnost, saj bi hrup in imisije presegale krajevno običajne meje. Zato je takšna gradnja v nasprotju s PUP in zakonom. Tožniku ni bila predložena lokacijska dokumentacija in tudi ni bil vabljen na lokacijski ogled niti ni bil pritegnjen v postopek, s čemer so bila kršena pravila postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeti stranki M. in L.Ž. v odgovoru na tožbo navajata, da je sporni objekt v takšnem stanju kot je bil že 18.1.1993, ko je tožeča stranka dala soglasje. Vmesni prostor med hišo in delavnico je bil takrat že pokrit in gre le za zaprtje tega prostora z zadnje strani. Hrup ne bo presegel dovoljene meje, kar izhaja iz analize ZRMK Ljubljana. Tožnik je bil povabljen na lokacijski ogled, vendar se vabilu ni odzval. Osebno pa je kontaktiral z referentko, ki je vodila postopek. Predlagata, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve, da območje obravnavane lokacije ureja citirani odlok o PUP, katera leži v morfološki enoti 2A/2. V takem primeru se izda lokacijsko dovoljenje v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ki mora biti izdelana v skladu s pogoji PUP (2. odstavek 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS, št. 26/90, 18/93 - ZUN). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je v obravnavanem območju dovoljena tudi gradnja objektov za drobno gospodarstvo (8. člen). Toda tožbeni ugovori vzbujajo dvom o nadaljnji ugotovitvi, da je lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s pogoji cit. PUP (8. in 21. člen). Katere podatke mora vsebovati lokacijska dokumentacija določa 55. člen navedenega zakona, ki med drugim določa, da lokacijska dokumentacija mora vsebovati načrt predvidene rabe površine s podaki o oblikovanju objektov, podatke o prometnih in komunalnih priključkih, načrt gradbenih parcel, podatke o funkcionalnem zemljišču objekta in rešitve v zvezi z vplivi na okolje. Sodišče ugotavlja, da lokacijska dokumentacija, ki je bila podlaga za izdajo sporne odločbe, nima navedenih podatkov oziroma so le-ti pomanjkljivi. Zato ni mogoče preizkusiti tožnikovega ugovora, da sporni objekt glede na velikost funkcionalnega zemljišča in namembnost ne sodi v stanovanjsko naselje manjših hiš. Tožena stranka sicer ugotavlja, da pozidava ne presega razmerje 40 % pozidane površine v primerjavi s 60 % nepozidane površine in tudi ne višine osnovnega objekta (21. člen), vendar ne pove, na podlagi česa je to ugotovila, odločba prve stopnje pa o tem tudi nima nobenih ugotovitev. Ker v predloženi lokacijski dokumentaciji ni načrta predvidene rabe površine, načrta gradbene parcele in podatkov o funkcionalnem zemljišču ter podatkov o višini osnovnega objekta, ni mogoče preizkusiti navedene ugotovitve, da je sporna gradnja v skladu z določbo 8. in 21., člena odloka glede razmerja pozidane in nepozidane površine in višine objekta. Tožnik utemeljeno ponavlja tudi ugovor glede hrupa, katerega je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da ob predpisanih pogojih dejavnost ne bo povzročala prekomernega hrupa, ne da bi povedala, kakšni so ti pogoji in kakšen bo maksimalen hrup, če bodo predpisani pogoji Zavoda za raziskavo materiala upoštevani. V izreku odločbe prve stopnje v zvezi s hrupom prav tako niso navedeni pogoji, ki jih investitorja morata upoštevati, kar je v nasprotju z določbo 57. člena cit. zakona. V dopolnjenem postopku bo glede na povedano potrebno presoditi ali predvidena dejavnost ne bo povzročala večjih motenj, kot so s predpisi dovoljene za bivalno okolje.

Ker je lokacijska dokumentacija pomanjkljiva, ne more biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, zato bo morala biti dopolnjena v skladu s pripombami sodišča. Poleg tega sodišče ugotavlja, da je v tekstualnem delu lokacijske dokumentacije navedeno, da gre za gradnjo na zemljišču parc. št. 453/3 in 453/4, iz načrta obstoječega stanja pa je mogoče sklepati, da je objekt zgrajen na zemljišču parc. št. 453/2, medtem ko je lokacijsko dovoljenje izdano za gradnjo objekta na zemljišču parc. št. 453/3. Zato bo v dopolnjenem postopku potrebno ugotoviti, na kateri parceli je zgrajeni objekt, ki se legalizira in povezujoči objekt v izmeri 3 x 6,60 m. Če se bo ugotovilo, da je kateri izmed navedenih objektov zgrajen oziroma je predvidena njegova gradnja na zemljišču parc. št. 453/4, bosta investitorja morala izkazati pravico razpolaganja tudi za parcelo 453/4, saj je v dosedanjem postopku izkazana pravica razpolaganja le za zemljišče parc. št. 453/3. Tožnik utemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravil postopka, saj iz podatkov spisov ni razvidno, da bi mu bila dana možnost sodelovanja v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Tožnik je bil res vabljen na ustno obravnavo 2.7.1992, vendar je bilo takrat le ugotovljeno, da je objekt zgrajen do 3. gradbene faze brez izmer s pripombo, da se z izdajo odločbe počaka do sprejetja odloka o PUP. Lokacijska dokumentacija je bila izdelana šele 19.3.1993, na kar je bila 1.4.1993 izdana odločba prve stopnje in iz podatkov spisov ni razvidno, da bi po predložitvi lokacijske dokumentacije bila razpisana obravnava in prizadetim strankam dana možnost, da se z njo seznanijo.

Nadaljni tožbeni ugovor, da gre za nasprotje v izreku odločbe prve stopnje ni utemeljen. V izpodbijani odločbi tožena stranka res govori le o legalizaciji objekta, vendar iz izreka odločbe prve stopnje dovolj jasno izhaja, da se legalizira že zgrajeni objekt in med njim ter obstoječo stanovanjsko hišo dovoli gradnja skladišča v izmeri 3 x 6,60 m in nadzida celoten objekt v tlorisni izmeri 6,60 x 12,15 m. Ker je dejansko stanje glede odločilnih dejanskih okoliščin pomanjkljivo ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).