Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje in da njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Res je sicer, da je tožnik navajal napete odnose v njegovi družini, vključno z grožnjami sorodnikov, vendar je hkrati povedal, da se na policijo ni obrnil, ker je menil, da mu ne bi pomagala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Odločila je še, da v kolikor ne bi zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije in družinskih težav. Poskusili so ga ubiti, zato je zapustil državo. Ker ima bolno mamo in živi v težkih razmerah, je odšel in s tem želel pomagati družini.

3. Na osebnem razgovoru je povedal, da jih je preveč živelo v majhni dedkovi hiši in so zato imeli težave. Na dan je zaslužil le od 7 do 10 EUR in s tem denarjem je lahko kupil le zdravilo in nekaj hrane, hiše si ni mogel privoščiti. Zaradi majhne hiše so se vedno skregali, saj jih je tam veliko živelo. Njemu je včasih grozil stric in zvečer mu je bilo težko zaspati. Večkrat sta ga nadlegovala bratranca in če ne bi plačal stroškov, bi lahko bile negativne posledice. Poleg tega ni dobil redne službe. Bil je pripravljen delati vse. Če bi se vrnil nazaj, bi mogoče lahko umrl, ker sta mu z umorom grozila stric in bratranca. Groženj ni prijavil na policijo, ker bi mu dejali, da tam živi in da mora plačevati stroške. Maroko družinam s slabim ekonomskih stanjem ne pomaga.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje. Tožena stranka ocenjuje, da tožnikovih izjav kot tudi okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi in družinskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav ne gre razbrati, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Ravno tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zatrjeval je, da se mu v Maroku nič konkretnega ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju in večjem zaslužku. Težav, ki jih tožnik uveljavlja, ne gre povezati z elementi preganjanja, ravno tako pa tudi inštitut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Glede na naravo njegovih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo z življenjem v Maroku ter ekonomsko stisko, pri čemer tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega primera, je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo. Glede groženj strica in bratrancev je navedel, da jih ni prijavil na policijo, ker bi mu na policiji dejali, da tako mora plačati stroške, če ne živi na svojem. Nemogoče je trditi, da bi policija odrekla zaščito ali pomoč, če te zaščite pri policiji ni niti nikoli iskal niti ni navedel nobenega primera, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da policija ne ukrepa proti težavam. V konkretnem primeru ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo zasebne družinske težave, ampak tistim, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam kljub temu, da se je potrudil, ni bilo mogoče preživeti. Zaslužil je zgolj 10 EUR na dan, to pa ni zadostovalo za dolgotrajno preživetje. Ker so živeli v majhni hiši, je prihajalo do resnih sporov, ki so presegli zgolj kreganje. Prišlo je do groženj z umorom, fizičnim nasiljem in nadlegovanjem, zaradi česar je bilo tožnika strah za lastno življenje, policija pa mu ni bila pripravljena pomagati. V Maroku se ljudem v taki stiski ne pomaga. Tožnik je državo zapustil zato, da bi preživel. V Maroku ni socialnih storitev. Prav tako ne drži navedba, da se tožniku v Maroku nič konkretnega ni zgodilo. Tožnik je državo zapustil zaradi groženj in golega preživetja. S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Navedel je, da je zapustil izvorno državo zaradi slabe ekonomske situacije ter posledično s slabimi pogoji za življenje. Ti razlogi pa niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik v postopku tudi ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 8. 12. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da v Maroku ne samo, da je živel v revščini, ampak mu je tudi bratranec grozil. Živel je v isti hiši z očetom kot on in oba (bratranec in bratrančev oče) sta preprodajala mamila. To je prijavil policiji in zato mu grozita. Zaradi te grožnje bi težko preživel v Maroku. Delno so se v družinskem krogu skregali tudi zaradi neplačevanja stroškov s strani strica. Zaradi vseh teh problemov je zapustil domovino in odšel v svet. V nadaljevanju je tožnik izjavil, da pravzaprav strica in bratranca policiji ni prijavil, ampak je grozil, da ju bo prijavil. To je bratrancu večkrat povedal. Groženj strica in bratranca ni prijavil policiji, ker imata večji vpliv v kraju in se boji, da mu bodo storili kaj hudega. Če bi umrl, namreč njegova mama ne bi imela nikogar, ki bi jo preživljal. Njegov bratranec je mafijaš in ima velik krog prijateljev. V Maroku policija v primeru prijave groženj ne bi nič naredila, ker ima njegov bratranec toliko denarja, da lahko podkupi vsakega policista. Čeprav imata stric in bratranec veliko denarja, so vseeno živeli v majhni hiši in se prepirali glede plačila zato, ker se je bratranec samo drogiral in se je bilo zato težko z njim sporazumeti. Vedno je bil pod vplivom mamil. Drugega prostora za bivanje pa si sam ni bil zmožen najeti. 3.500 EUR, ki si jih je izposodil za pot od prijateljev, bi zadostovalo za najem bivališča za 4 mesece in ta denar bi moral vrniti, zato je raje odšel. 10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje in da njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

12. Tožnik v tožbi navaja, da mu v Maroku ni bilo mogoče preživeti, da je sicer poprijel za vsako delo, vendar to ni zadostovalo za dolgoročno preživetje. S tem v zvezi je še navedel, da Maroko ljudem v taki stiski ne pomaga. S temi svojimi navedbami smiselno navaja, da mu grozi resna škoda iz razloga, ker bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko podvržen neupravičenemu trpljenju in med tovrstno trpljenje je treba šteti tudi odsotnost elementov dostojnega življenja. Tožnik torej v tožbi smiselno uveljavlja nevarnost obstoja resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj ne bi imel dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

13. Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

14. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi torej iz zgoraj navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik v tožbi navaja, da sklicevanje na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni utemeljeno. Sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje toženi stranki, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Sodišče sicer verjame, da so dejstva v zvezi z njegovim osebnim življenjem zanj osebno sicer lahko zelo pomembna, vendar ne iz vidika upravičenosti do mednarodne zaščite. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim izmed razlogov preganjanja, torej bi morala biti povezana z nekimi osebnimi okoliščinami kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno. Tožnik pa česa takega ni zatrjeval, temveč se sklicuje na splošno ekonomsko situacijo v njegovi izvorni državi. Iz navedenih razlogov torej njegove navedbe z vidika mednarodne zaščite niso pomembne, čeprav so zanj osebno lahko pomembne.

15. Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da je napačno sklicevanje tožene stranke na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Vendar pa sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Res je sicer, da je tožnik navajal napete odnose v njegovi družini, vključno z grožnjami sorodnikov, vendar je hkrati povedal, da se na policijo ni obrnil, ker je menil, da mu ne bi pomagala. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da če se nekdo niti ni poskušal obrniti na organe države, ki bi ga morali zaščititi, se ne more sklicevati na to, da mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite, če bi bil ogrožen. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je ustavno sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (12. točka obrazložitve).

16. Ker iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.