Jedro

Tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja je bil utemeljeno zavrnjen zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije, saj je tožnik tožbo vložil zoper Republiko Slovenijo (in ne zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku na podlagi obstoječega delovnega razmerja pri delodajalcu Č. d.o.o. prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za ves čas od 25. 7. 1994 do 28. 2. 1999, razen za obdobje, ko je bil tožnik v zavarovanje prijavljen kot brezposelna oseba in sicer od 26. 7. 1994 do 25. 5. 1995 in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da so zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ne more biti subjekt uveljavljanja obveznosti glede na dejstvo, da o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pravno zmotno, prav tako je nepravilno stališče sodišča, da je bilo o zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno. Sodišče je s tem, ko je zavrnilo predlagane dokaze (zaslišanje tožnika, prič, postavitev izvedenca) kršilo pravico tožnika do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, še zlasti glede na dejstvo, da razlogov za neupoštevanje dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Kršeno je bilo tudi določilo 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, če zato niso podani ustavno sprejemljivi razlogi, kot navaja ustavna odločba Up-171/05 z dne 14. 4. 2006, oz. odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-199/98 z dne 25. 3. 1999 in Up-466/05 z dne 17. 3. 2006 in Up-698/04 z dne 10. 7. 2006. Tudi v zadevi Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 je ustavno sodišče menilo, da je pravica do pravnega sredstva učinkovita le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik ves čas zatrjeval, da je bil zaposlen v družbi Č. d.o.o. in da mu je delovno razmerje tam prenehalo dne 25. 7. 1994 brez zakonite pravne podlage, saj je sklep o začetku stečaja z dne 26. 7. 1994 nezakonit oz. ničen, kar vse tožnik dokazuje v raznih sodnih postopkih. Pritožba meni, da je bila tožniku kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva po določilu 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tudi pravica do poštenega sojenja po 1. odstavku 6. člena iste Konvencije ter pravica do mirnega uživanja premoženja po 1. členu Protokola št. 1k EKČP. Meni, da sodni odločbi Ps 656/2008 in Psp 50/2010 ne dajeta zaključka, da je bilo o tožnikovem tožbenem zahtevku že odločeno, saj navedeni odločbi s predmetno zadevo nimata ničesar skupnega. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pritožba očita sodišču. V skladu z 58. členom ZDSS-1 so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz 1. odstavka 58. člena na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. V 63. členu ZDSS-1 je določena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. Določeno je, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno. Rok za vložitev tožbe je določen v 72. členu ZDSS-1 in sicer je določen tako, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

Spor se je v predmetni zadevi začel na podlagi dveh laičnih tožb tožnika z dne 15. 11. 2002 in z dne 7. 4. 2003, ki ju je tožnik vložil na Okrožno sodišče v Celju, katero se je glede tožbenega zahtevka zoper toženko Republiko Slovenijo, Ministrstvo RS za ..., kjer je tožnik zahteval, da se mu na podlagi obstoječega delovnega razmerja pri delodajalcu Č. d.o.o. prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 25. 7. 1994 do 28. 2. 1999 razen za obdobje, ko je bil tožnik v zavarovanju prijavljen kot brezposelna oseba in sicer od 26. 7. 1994 do 25. 5. 1995., izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. To je najprej s sklepom z dne 1. 12. 2010 pozvalo tožnika, da tožbo dopolni tako, da navede katero dokončno odločbo s tožbo izpodbija ter jo tudi predloži. Tožnik je v zvezi s tem v spis vložil odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 13. 11. 2007 in odločbo istega organa pod isto številko z dne 11. 2. 2008. Iz navedenih odločb izhaja, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tožniku zavrnil zahtevo, da se mu prizna lastnost zavarovanca od 25. 7. 1994 na podlagi delovnega razmerja pri Č. d.o.o.. Navedeni odločbi sta bili tudi v sodni presoji, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v zadevi Ps 656/2008 z dne 18. 11. 2009 obe odločbi potrdilo, zadeva je postala pravnomočna, na podlagi sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je zadevo obravnavalo v pritožbi pod št. Psp 50/2010 z dne 15. 4. 2010. Iz sodb izhaja, da tožnik v konkretnem primeru obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu Č. d.o.o. ni izkazal ter tako ne obstaja pravna podlaga, da bi se tožniku priznala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja za čas od 25. 7. 1994 dalje.

Pritožbeno sodišče tako ne more upoštevati navedb v pritožbi, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na sodni odločbi Ps 656/2008 ter Psp 50/2010, ker ti zadevi s predmetno zadevo naj ne bi imeli ničesar skupnega, saj se je ravno v predmetni zadevi odločalo o tem, ali ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu Č. d.o.o..

Tožnikov tožbeni zahtevek zoper toženo stranko v tej zadevi pa ni bil zavrnjen iz pod točko 7 navedenega razloga, temveč zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije toženke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je nosilec izvajanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kakor je to določeno v 10. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Republika Slovenija tako ne more biti subjekt uveljavljanja obveznosti, ki jo tožnik uveljavlja v predmetni tožbi in v posledici tega tudi njena stvarna legitimacija v tem postopku ni podana.

V posledici navedenega v prejšnji točki je sodišče prve stopnje ostale ugovore tožene stranke štelo kot pravno nepomembne in se do njih tudi ni opredeljevalo. Prav tako drugih dokazov, razen dokumentacije v listinah sodnega spisa, sodišče kot nepotrebnih ni izvajalo in jih je zavrnilo. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče je sicer vezano na dokazne predloge strank, a v njegovi sferi je, da oceni, katere dokaze bo izvedlo. S tem, da določene dokaze oceni za nepotrebne in takšno svojo odločitev razumno obrazloži, ne poseže v pravico strank do izjave, niti do pravic enakosti orožja, ki je zajeta v pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. S tem ni podana kršitev 22. člena Ustave RS, niti kršena pravica do enakega varstva pravic tožnika. Nesmotrno bi bilo izvajati prav vse predlagane dokaze, če je določeno dejstvo že dokazano ali na odločitev ne bi moglo vplivati, tako kot v primeru, kot je obravnavani.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožba (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana zavrnilna sodba temelji na jasni dokazni oceni o tem, da tožena stranka v predmetni zadevi ni nosilec obveznosti in pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in v posledici tega ni podana njena stvarna legitimacija v tem postopku. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam, saj v pritožbi ni uspel.