Jedro

Glede na določbe 73. člena ZDSS revizija ni dovoljena v sporu o razrešitvi tožnika z delovnega mesta pomočnika direktorja za organizacijo poslovanja. Dovoljena pa je zoper tisti del, ki se nanaša na razporeditev.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na sklep direktorja tožene stranke o razrešitvi tožnika zavrže kot nedovoljena. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo med drugim zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 30.10.1990 o razrešitvi tožnika z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi pomočnika direktorja za organizacijo poslovanja in razporeditvi na delovno mesto samostojnega planerja. Sodišče je ugotovilo, da je sklep zakonit in veljaven, ker ga je izdal direktor, ki je bil za to pristojen.

Sodišče združenega dela Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo in sklepom med drugim zavrnilo pritožbo tožnika kot neutmeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo je tožnik izpodbijal, in v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 30.10.1990. Sodišče je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, in da je sklep izdal pristojni organ, zato ni podlage za njegovo razveljavitev.

Tožnik je zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident v reviziji navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo odpravilo odločbo o razrešitvi direktorja tožene stranke, kar je imelo za posledico, da je bil ... nezakonito imenovan za direktorja, in da je njegov sklep o razrešitvi in premestitvi revidenta iz tega razloga nezakonit, ker ga je izdal nepristojni organ. Revident je zoper sklep tudi ugovarjal, vendar do danes ni prejel odločitve o ugovoru, zato sklep ni postal dokončen, kar bi moralo sodišče v izreku odločbe ugotoviti na podlagi določila 32. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74). Ker tega ni storilo, gre za nepravilno uporabo materialnega prava in za bistveno kršitev določb postopka. Bistvena kršitev pravdnega postopka je podana tudi, ker odločbi sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka 354. člena Zakona o pravdnem postopku), saj sodišči nista navedli zakaj je (verjetno ni) razrešitev in premestitev revidenta šikanoznega značaja. Revident naj bi tudi ves čas postopka trdil, da gre za odločitev s političnim ozadjem. O razrešitvi in premestitvi je bil zaslišan le ..., drugi dokazi pa niso bili izvedeni. Dalje revident navaja, da se sklicuje tudi na vse ostale spore zoper toženo stranko, ki utemeljujejo njegovo trditev, da gre za šikanozno ravnanje tožene stranke.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je sodišče na podlagi 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja lahko odločilo, če tudi revident ni prejel drugostopne odločbe na svoj ugovor, kar pa je dejansko vprašanje, ki ni predmet revizije. Revident tudi ni postavil zahtevka za ugotovitev, da sklep tožene stranke ni postal dokončen. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija v delu, kot je navedeno v izreku tega sklepa in sodbe ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) so v zadevah, ki so pravnomočno končane do uveljavitve tega zakona, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona. Iz spisu priložene vročilnice izhaja, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel 9.6.1992, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih pa je začel veljati 12.5.1994, torej je bila zadeva že pravnomočno končana. Po določbi prvega odstavka 73. člena istega zakona je izjemoma zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija.

Glede na citirane zakonske določbe v obravnavanem primeru revizija v tistem delu, v katerem se izpodbijana sodna določba nanaša na sklep o razrešitvi revidenta z delovnega mesta pomočnika direktorja za organizacijo poslovanja, ni dovoljena. Dovoljena pa je zoper tisti del izpodbijane odločbe, ki se nanaša na sklep o razporeditvi revidenta na delovno mesto samostojni planer.

V primeru, ko je revizija vložena na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, revizijsko sodišče preizkusti izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (tretji odstavek 73. člena istega zakona). Revizijo je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki jih določa 385. člen ZPP. Razlogi v reviziji morajo biti jasno in določno opredeljeni. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato pri svoji presoji vezano na ugotovljeno dejansko stanje, in ne more preizkušati revizijskih navedb, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi ne navedb v drugih listinah, na katere se revident sklicuje, niso pa v reviziji navedene.

Revident izrecno uveljavlja le bistveno kršitv določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj izpodbijana odločba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta bistvena kršitev ni podana.

Drugostopno sodišče je v svoji odločbi glede spornega revidentovega zahtevka ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in da ni bilo potrebe po zaslišanju revidenta, da je sklep izdal pristojni organ ter da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Očitek, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je zato neutemeljen.

Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Pri tem revizijsko sodišče izhaja iz pravnomočne odločitve, da je bil revident zakonito razrešen, ker zoper ta del odločitve revizija ni dovoljena, in je revizijsko sodišče ne more preizkušati. Revidenta je bilo po razrešitvi potrebno razporediti, ker je ostal brez delovnega mesta. Za razporeditev so bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Po tej določbi je delavec lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Revident ne zatrjuje, da delovno mesto samostojnega planerja, na katero je bi razporejen, ne bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi. Razporeditev je bila izvršena v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi. Na zakonitost sklepa o razporeditvi nima nobenega vpliva sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bila odpravljena odločba o razrešitvi ... Zaradi te odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, odločitve, ki jih je sprejel in pravni posli, ki jih je sklenil direktor, niso postali nični.

Tožnik v svojem predlogu za sodno varstvo ni postavil zahtevka za ugotavljanje dokončnosti spornega sklepa direktorja tožene stranke o razporeditvi tožnika, ampak le zahtevek za razveljavitev tega sklepa. Pri odločanju o zakonitosti razporeditve pa ni pomembno ali je bil sklep o tem dokončen ali ne, ker je sodišče bilo pristojno za presojo dokončnih in neodokončnih odločitev - v primeru molka drugostopnega organa. Zato ni bilo potrebe, da bi sodišče po uradni dolžnosti odločalo o dokončnosti oziroma nedokončnosti sklepa.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo v delu, v katerem je dovoljena, zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).