Jedro

Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki pa je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Zato (ne)obstoja sposobnosti razsojanja v revizijski fazi postopka ni mogoče izpodbijati.

Izkoriščanje določenega stanja pogodbenice pomeni ravnati vedoma, torej zavestno, zato ne zadostuje le možnost, da je pogodbena stranka za te okoliščine morala ali mogla vedeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev „neveljavnosti oziroma ničnosti“ kupne pogodbe s 25. 12. 1967, aneksa z 28. 10. 1968 in dodatka s 30. 7. 1970, ki so jih glede v sodbenem izreku opredeljenih nepremičnin v k.o. ... sklenili pravni predniki sedanjih pravdnih strank. Zavrnilo je tudi kondikcijski zahtevek za plačilo 790.158,24 EUR in 298.247,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot razlike do polne tržne vrednosti spornih nepremičnin, ki jih zaradi nadaljnje prodaje v letu 1994 ni več mogoče vrniti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, kar je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev ustavnih pravic. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ali tudi prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba površna, neargumentirana in zato arbitražna. V obširnih revizijskih izvajanjih ponavlja procesne očitke iz pritožbe in pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vse očitke ter da je tudi samo storilo nove procesne kršitve. V zvezi z uporabo materialnega prava opozarja, da nobeden od pravnih poslov ni imel zakonite intabulacijske klavzule, v zvezi s čemer bi moralo sodišče uporabiti pravna pravila bivšega Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije, ki bi jih zaradi kavzalnosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla moralo povezati s 40. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Glede na čas sklenitve teh poslov opozarja še na pravna pravila paragrafov 865, 869, prvega odstavka paragrafa 879 Občnega državljanskega zakonika (ODZ) v povezavi z drugim odstavkom 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma z drugim odstavkom 28. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pa tudi na 52. člen ZOR oziroma 39. člen OZ. Posebej omenja izostalo uporabo prvega odstavka paragrafa 879 ODZ, saj so v drugem odstavku zakonski dejanski stanovi le primeroma našteti. Zmotna je ocena, da tožnik ni dokazal, da se je toženkin pravni prednik zavedal in vedel, v kakšnem stanju je bila prodajalka, ko pa je bila ugotovljena njena lahkomiselnost in stiska ter nesorazmernost medsebojnih dajatev. Sklicuje se na posamezne dele izvedenskega mnenja. Tudi če je prodajalka v času sklepanja pravnega posla navzven funkcionirala še zadovoljivo oziroma se je ustrezno obnašala, to še ne priča o njeni resni in svobodni volji. Tožnik uveljavlja tudi, da je bila večkrat kršena njegova pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). S povzemanjem posameznih izsekov iz več odločb Ustavnega sodišča RS uveljavlja, da pomeni izpodbijana sodba zanj presenečenje, saj ni bil opozorjen na nepopolnost svojih procesnih dejanj, da je bilo materialnopravdno vodstvo v postopku na prvi in drugi stopnji prezrto, da njegovo procesno gradivo v smislu citiranih pravil stvarnega, zemljiškoknjižnega in obligacijskega prava ni bilo niti ocenjeno. Vse to je imelo za posledico, da tožnik ni mogel učinkovito uresničiti svoje pravice do pritožbe.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Tožnik je v odgovoru na odgovor poleg polemike s toženkinimi trditvami navedel okoliščine, ki presegajo njegove trditve v reviziji ter tudi podlago obeh sodb.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prodajalka R. F. je s pogodbo s 15. 12. 1967 prodala del svoje nepremičnine v k.o. ... podjetju V. za dogovorjeno kupnino. Po izvedbi delilnega načrta sta pogodbenika 8. 10. 1968 sklenila aneks, vendar prodajalka svojega podpisa na njem zaradi bolezni ni sodno overila. Po njeni smrti je kupec 30. 7. 1970 z njeno dedinjo sestro A. P., ki je tožnikova mati, sklenil dodatek k pogodbi, na podlagi katerega je bila pogodba tudi zemljiškoknjižno izvedena. Tožnik je „neveljavnost oziroma ničnost“ vseh treh pravnih aktov utemeljeval tudi s trditvami, da njegova teta zaradi duševnih motenj ni razumela pomena svojega dejanja in da je bila pogodba tudi oderuška.

7. Presoja obeh sodišč, da prodajalka v času sklepanja pogodbe in aneksa ni bila nesposobna za razsojo, temelji na oceni izvedenskega mnenja, ki ob pomanjkljivi medicinski dokumentaciji temelji tudi na predpravdnih mnenjih, tem pa je toženka ugovarjala, in izpovedih tožnika in njegove žene. Prvostopenjsko sodišče je zato to mnenje skrbno ocenilo in ga ni v celoti sprejelo. Opozorilo je med drugim prav na pomanjkanje podatkov o razmerah v času samega sklepanja pogodb. Te okoliščine, pa tudi mnenje izvedenca, da je bila prodajalka kljub duševnim motnjam verjetno sposobna razumeti pomen odsvojitve premoženja in podpisa prodajne pogodbe, bila pa je naivna in sugestibilna in ni znala pravilno oceniti vrednosti svojega premoženja, so zadoščale za dokazni sklep, da zatrjevana nerazsodnost v času sklepanja pogodbe ni dokazana.

8. Eden od temeljnih elementov za veljavno sklenitev obligacijske pogodbe je poslovna sposobnost strank, torej sposobnost, da stranka sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih. Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki pa je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Gre za sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava povzroči. Pravilo o potrebni poslovni sposobnosti izvira že iz pravnega pravila paragrafa 865 ODZ, ki se nahaja v razdelku o zahtevah veljavne pogodbe in obravnava zmožnost oseb. Nanj se sklicuje tudi tožnik. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da je treba glede na čas sklenitve spornih poslov uporabiti pravna pravila ODZ, pri tem pa dodaja, da jih je po vojni sodna praksa tudi dograjevala, kar se je nato odrazilo v ZOR, glede poslovne sposobnosti v prvem odstavku 56. člena navedenega zakona (sedaj prvi odstavek 41. člena OZ). Če fizična oseba v času sklepanja pogodbe nima poslovne sposobnosti, je pogodba nična(1). V prejšnji točki povzeti razlogi o nedokazanosti zatrjevane nerazsodnosti prodajalke so dejanske narave, zato v revizijski fazi postopka vanje ni več mogoče posegati (prepoved iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9. Tožnik se je šele v pritožbi začel sklicevati na drugi odstavek 28. člena ZOR, češ da prodajalkina izjava volje ni bila resna. Ker se je pri tem skliceval na iste okoliščine kot pri uveljavljanju poslovne nesposobnosti, kar je pritožbeno sodišče obravnavalo v zadnjem odstavku na peti strani svoje sodbe, poseben odgovor pritožbenega sodišča na opisano novo opredelitev ni bil potreben. Zato v tej smeri ni prišlo do nobene procesne kršitve. V reviziji se tožnik sklicuje na pravno pravilo paragrafa 869 ODZ o resničnem privoljenju. Glede vsebinske podobnosti navedenega pravnega pravila z ureditvijo v ZOR velja enako, kot je bilo navedeno v prejšnji točki. Revizijsko sodišče le še pripominja, da je izjava volje svobodna, če ni obremenjena z napakami volje, resnična pa, če ima oseba namen podati zavezujočo izjavo. Kaj od navedenega naj ne bi veljalo za prodajalkino izjavo volje, tožnik ni konkretiziral. Če pa je s temi pritožbenimi trditvami meril na zatrjevane grožnje, zaradi katerih naj bi kasneje njegova mati podpisala dodatek k pogodbi, zadostuje odgovor pritožbenega sodišča o nedokazanosti te trditve.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da bi lahko sodišče v zvezi z uveljavljano ničnostjo zaradi oderuštva uporabilo le pravno pravilo iz prvega odstavka paragrafa 879 ODZ, po katerem je nična pogodba, ki greši zoper zakonito prepoved ali dobre šege. Tu je določena le generalna klavzula, medtem ko so posamezni zakonski stanovi urejeni v drugem odstavku istega paragrafa, res le primeroma, vendar je prav oderuštvo urejeno v 4. točki drugega odstavka paragrafa 879 ODZ. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da je ureditev oderuštva po ODZ vsebinsko zelo podobna ureditvi istega instituta v 141. členu ZOR (in sedaj v 119. členu OZ). V vseh treh predpisih se zahteva izkoriščanje lahkomiselnosti, stiske, neskrbnosti … zaradi zagotovitve sebi ali drugemu očitno nesorazmerne koristi. Izkoriščanje takega stanja pogodbenice pomeni ravnati vedoma, torej zavestno, zato ne zadostuje le možnost, da je pogodbena stranka za te okoliščine morala ali mogla vedeti. Navedeni razlogi pritožbenega sodišča so skladni s sodno prakso(2) in je revizijska graja teh razlogov neutemeljena. Tožnik se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na zatrjevane okoliščine o objektivnem elementu nesorazmernega prikrajšanja. Razlogov pritožbenega sodišča o tem elementu ni, ker morata biti podana kumulativno tako subjektivni kot objektivni element. Če enega ni, drugega ni treba ugotavljati.

11. Pritožbeno sodišče je dolžno odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Mednje ne spadajo očitno neutemeljene pravne opredelitve. Tožnik je ničnost spornih pravnih poslov utemeljeval tudi s sklicevanjem na 52. člen ZOR o ničnosti pogodbe, ki nima podlage. V sami pritožbi tega ni konkretneje opredelil, v tožbi pa je le pavšalno zatrjeval, da po dognanjih sodne prakse in teorije sodijo med nične pogodbe zaradi odsotne podlage tudi tiste pogodbe, v katerih je porušeno načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev. Taka trditev je očitno neutemeljena, saj ima kršitev navedenega načela za posledico uporabo drugih pravnih institutov – izpodbijanja zaradi čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR, sedaj 118. člen OZ) ali uveljavljanje ničnosti zaradi oderuštva (141. člen ZOR, sedaj 119. člen OZ).

12. Pritožbenemu sodišču se tudi ni bilo treba posebej opredeliti do tožnikovih pritožbenih trditev o nezakonitem zemljiškoknjižnem dovolilu oziroma intabulacijski klavzuli v spornih aktih ter na ureditev vpisa v zemljiško knjigo po pravnih pravilih bivšega predvojnega Zakona o zemljiških knjigah. Tu ni šlo le za nove trditve in opredelitve, ki bi ob predpostavki pravočasnega uveljavljanja terjale ugotavljanje dodatnih dejstev, pač pa tudi ali predvsem za to, da sam vpis v zemljiško knjigo ni bil sporen, ne izpodbijan in zato tudi ne predmet tožbenega zahtevka.

13. Neutemeljena je revizijska trditev, da naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na vse pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve. Odgovor pritožbenega sodišča je obsežen, zapisan na tretji in četrti strani sodbe, in tudi pravilen. Revizijsko sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje in se nanje sklicuje. Neutemeljen je nadaljnji očitek pritožbenemu sodišču, da je tudi samo zagrešilo več procesnih kršitev. Na nekatere od teh trditev je revizijsko sodišče že odgovorilo v prejšnjih točkah te sodbe. Očitek procesne kršitve zaradi napačnega materialnoprocesnega vodstva tožnik naslavlja tudi na samo pritožbeno sodišče, čeprav to ni odločalo na podlagi pritožbene obravnave. Ne glede na to revizijsko sodišče pojasnjuje, da v reviziji razširjeni razlogi glede kršitve 285. člena ZPP na obeh stopnjah sojenja niso utemeljeni. Tožnikov prikaz, kakšno bi moralo biti v njegovi zadevi materialnoprocesno vodstvo, po eni strani povsem prezre sodnikovo dolžnost, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enako obravnava obe stranki: če bi sodnik ravnal tako, kot tožnik prikazuje v reviziji, bi se lahko prelevil iz sodnika v tožnikovega odvetnika. Na drugi strani pa tožnik prezre tudi, kako je bilo dejansko opravljeno materialnoprocesno vodstvo v njegovi zadevi. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju na naroku 8. 10. 2003 prav s sklicevanjem na 285. člen ZPP tožnika pozvalo na dopolnitev trditev in predlaganje dokazov, med drugim tudi o okoliščinah v času sklenitve sporne pogodbe. Zato je tožnik predlagal poleg izvedenca v pravdi tudi priče, vendar je kasneje sporočil, da smatra priče za nepotrebne in ta dokazni predlog tudi umaknil. 14. Izpodbijana sodba nima nejasnih razlogov o predmetu pogodbe: to so bila le zemljišča in ne tudi objekti, kot v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP skuša prikazati revizija. Podobno velja za zatrjevano nejasnost glede stanja prodajalke v času sklepanja pogodbe, ki ga revizija sama zamegljuje s sklicevanjem na ugotovitve iz zapisnika o njenem stanju ob prisilnem odvodu v bolnišnico, do česar pa je prišlo leto in pol kasneje.

15. Tožnik je poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS utemeljeval s procesnimi kršitvami, do katerih pa po presoji revizijskega sodišča ni prišlo. Zato so neutemeljene tudi njegove nadaljnje izpeljave o površnosti in o očitni arbitrarnosti izpodbijane sodbe, ki da zanj predstavlja sodbo presenečenja.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je odločitev obeh sodišč, da sporni posli niso nični, materialnopravno pravilna. Enako velja za razloge pritožbenega sodišča, da zato tudi ni podlage za kondikcijski zahtevek (prvi odstavek 87. člena OZ).

17. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. Stroški revizijskega odgovora glede na njegovo vsebino niso bili potrebni, saj gre praktično za prepis pritožbenega odgovora. Zato jih mora toženka kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločbe VS RS II Ips 13/99, II Ips 476/97, II Ips 450/2005. Op. št. (2): II Ips 938/2007.