Jedro

Tožniki s svojimi navedbami niso zadostili možnosti za sklep, da so utrpeli izgubljeni dobiček, češ da je tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem preprečila povečanje vrednosti njegovega premoženja. Res so navedli, da bi v primeru sklenitve pričakovane pogodbe prejeli kupnino, vendar pa niso navedli, da predmet prodaje tedaj v resnici ni bil toliko vreden, ali pa, da je kasneje ta vrednost padla. Predmet, ki bi ga tožniki lahko prodali kupcu, je namreč še naprej ostal v lasti družbe tožnikov. Premoženjski položaj slednje je torej ostal nespremenjen. Z drugimi besedami – posledica dejstva, da tožniki niso prodali svojih deležev družbe, je zgolj v tem, da je to premoženje še vedno njihovo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Odvetnico M. L. se zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo 650,00 EUR, kar je dolžna plačati v roku 15 dni na transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani: 000.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so od toženke zahtevali plačilo odškodnine, prvi 1.200.000,00 EUR, drugi in tretja pa vsak 900.000,00 EUR, vse z obrestmi od vložitve tožbe. Tožnikom je naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke, in sicer 4957,50 EUR.

2. Proti sodbi se tožniki pritožujejo, predlagajo njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljujejo pritožbene stroške. Navajajo, da gre za sodbo presenečenja, ki je odraz nepoštenosti in arbitrarnosti. Gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS in enakosti pred zakonom po 14. čl. Ustave RS. Sodišče ni odgovorilo na vse pravno pomembne trditve tožnikov. Pritožniki menijo, da se sodbe ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Menijo, da je tožena stranka kot upravni organ druge stopnje zavestno in namerno razlagala predpise v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, in sicer z izrekom ugotovitvene odločbe za nično zaradi nemožnosti njene izvršitve. Poudarjajo, da je to v popolnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki jo tudi navajajo. Upravno sodišče RS se je v odločbi U 230/2007 20. 11. 2007 izrecno opredelilo do pravne narave uporabnega dovoljenja, tožena stranka pa je namerno ravnala drugače, kot izhaja iz te odločbe. Gre za namerno napačno razlago povsem jasnih določb in namerno in grobo nasprotovanje ustaljeni in enotni sodni praksi. Pritožba sodišču očita, da ne loči gradbenega in uporabnega dovoljenja ter da uporablja nejasen pojem „črna gradnja“, saj je ta lahko le zakonita ali nezakonita. Čeprav gradbenega dovoljenja ni, ima uporabno dovoljenje funkcijo zakonite uporabe objekta.

Pritožba očita sodišču napačne zaključke o neobstoju vzročne zveze med izdajo odločbe Ministrstva in dejstvom, da je družba G. odstopila od namere nakupa asfaltne baze. V primeru, če objekt ima uporabno dovoljenje, gradbeni inšpektor ni upravičen izreči ukrepa odstranitve. Inšpekcijski postopek je bil zaključen, z izbrisom prepovedi v zemljiški knjigi pa je bil promet z nepremičnino prost in se je pojavil kupec, ki je vedel za odsotnost gradbenega dovoljenja, a se je zanesel na uporabno dovoljenje. Od nakupa so odstopili ravno zaradi odločbe MOP in meni, da je dokazna ocena o „prijateljskem pričanju“ napačna, arbitrarna, očitno pod vplivom medijskega prikaza zadeve.

Pritožba očita še, da sodišče ni zaslišalo predstavnika N. banke, ki je izvajala skrbni pregled, in ni ocenilo izpovedbe odvetnika Z. M., ki je enako kot priča C. izpovedal, da se je stranka resno zanimala za nakup poslovnega deleža. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo vsa odločilna in pravno relevantna dejstva v tem sporu, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih kršitev postopka pa ni storilo. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

6. Očitanih kršitev ustavnih pravic pritožbeno sodišče v postopku pred sodiščem prve stopnje ne najde: tožniki so se imeli možnost izjaviti o vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanjih, zagotovljene so jim je bile enake pravice kot toženi stranki, dokazna ocena, ki je med drugim predmet izpodbijanja, pa ni arbitrarna, pač pa je prepričljiva, razumna ter logična.

7. Relevantna dejstva, ki večinoma niso bila niti sporna in jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožniki pa jih konkretno ne izpodbijajo, so sledeča: Tožniki so družbeniki družbe K, d. o. o., ki je edina družbenica družbe A., d. o. o., in sicer so njihovi deleži razdeljeni tako, da prvemu tožniku pripada 40 %, drugima pa po 30 %; Upravna enota tožene stranke Šentjur pri Celju je 12. 7. 2006 prvemu tožniku, ki je prokurist družbe A., d. o. o., izdala uporabno dovoljenje za asfaltno bazo, ki jo sestavljajo asfaltni mešalec, skladišče bitumenskih rezervoarjev, skladišče agregatov, rezervoar kurilnega olja, pralna ploščad, manipulativne površine s parkirišči, garderobe, pretakalna ploščad, oporni in protihrupni zid ter žična ograja, na parcelah 1112/2, 1113/3, 1114/3, 1143/4 v k.o. X; Uporabno dovoljenje je postalo pravnomočno 21. 7. 2006; Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo 6. 8. 2009 navedeno uporabno dovoljenje izreklo za nično; Upravno sodišče Republike Slovenije je v postopku po tožbi prvega tožnika s sodbo 9. 11. 2010 to odločbo Ministrstva odpravilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Ministrstvu, ki je sledeč napotkom Upravnega sodišča postopek ustavilo; Leta 2007 je bilo za asfaltno bazo odpravljeno gradbeno dovoljenje; Tožniki so bili pripravljeni svoje poslovne deleže prodati družbi G., d. o. o., slednja pa je 31. 8. 2009 odstopila od nameravanega posla.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni izkazane ne škode ne vzročne zveze, kar sta dve izmed nujnih predpostavk odškodninske obveznosti. Odsotnost katerekoli pa vodi do zavrnitve odškodninskega zahtevka.

9. Po 132. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Tožniki s svojimi navedbami niso zadostili možnosti za sklep, da so utrpeli izgubljeni dobiček, češ da je tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem preprečila povečanje vrednosti njegovega premoženja. Res so navedli, da bi v primeru sklenitve pričakovane pogodbe prejeli kupnino (navedli so, da je bila ponujena cena 5.800.000,00 EUR). Vendar pa niso navedli, da predmet prodaje tedaj v resnici ni bil toliko vreden, ali pa, da je kasneje ta vrednost padla. Predmet, ki bi ga tožniki lahko prodali kupcu, je namreč še naprej ostal v lasti družbe tožnikov. Premoženjski položaj slednje je torej ostal nespremenjen. Z drugimi besedami – posledica dejstva, da tožniki niso prodali svojih deležev družbe, je zgolj v tem, da je to premoženje še vedno njihovo (1).Njihove lastne navedbe ne omogočajo kakršnegakoli drugačnega zaključka (2).

10. Drži pa tudi, da tožniki niso izkazali vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in domnevno škodo. Ocena o tem, da niso dokazali, da je bil razlog za odstop od nameravanega posla ravno kasneje razveljavljena odločba Ministrstva za okolje in prostor o ničnosti uporabnega dovoljenja, je razumna, logična in prepričljiva. Ni namreč prepričljivo, da bi nekdo želel kupiti asfaltno bazo, ki je črna gradnja (torej gradnja brez ustreznega gradbenega dovoljenja, nezakonita gradnja) (3), pa bi od tega odstopil zato, ker je bilo uporabno dovoljenje izrečeno za nično.

11. Končno pa tožniki ne pojasnijo niti, zakaj načrtovani posel ni bil izpeljan potem, ko je bila sporna upravna odločba razveljavljena, postopek pa ustavljen. To še zlasti ob njihovem poudarjanju, kako je bila odločba, ki naj bi pomenila namerno protipravno ravnanje državnega organa, v direktnem nasprotju s predpisi in prakso, torej so lahko utemeljeno pričakovali, da bo razveljavljena, kar se je tudi zgodilo. Ob predpostavki, da je šlo za tako grobo kršitev predpisov in sodne prakse, da je možno akt organa označiti za protipravno škodno ravnanje, je takšno stanje trajalo (le) omejeno časovno obdobje (nekaj več od enega leta). Tožniki bi morali pojasniti, da so ravno zategadelj utrpeli škodo, in to tako, kot je že zgoraj povedano (glej 10. točko obrazložitve te sodbe). Ker jim ne eno ne drugo ni uspelo, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je njihov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Poudarjanje in ponavljanje trditev, da je bilo ravnanje Ministrstva za okolje protipravno, ker je bilo – čeprav je bila napačna odločitev v postopku s pravnimi sredstvi sanirana - namerno v nasprotju z jasnimi predpisi in ustaljeno sodno prakso, je zato brez pomena.

12. Po povedanem je tudi jasno, da za ugotovitev pravno pomembnih dejstev zaslišanje predstavnika N. ni bilo v ničemer potrebno, saj o relevantnih dejstvih, kot so razvidna iz do sedaj predstavljenega, ne bi mogel izpovedati. Neškodljiva (relativna, brez vpliva na pravilnost in zakonitost) pa je opustitev posebne ocene pričanja odvetnika M., saj to, kar pritožba poudarja, da je povedal, v luči zgoraj predstavljenih materialnopravnih izhodišč, za odločitev o tem sporu ni v ničemer bistveno.

13. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), jo je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov.

Glede sklepa o kaznovanju

15. Odvetnica M. L. je v pritožbi med drugim navedla: „Tak zaključek [da je splošno znano, kaj pomeni črna gradnja in da je obratovanje dejavnosti v objektu, ki je črna gradnja, tvegano, saj lahko pride do ukrepov rušenja in odstranitve zgradbe], ki mimogrede ni podkrepljen niti z nobeno pravno podlago, je milo rečeno laično smešen.“ (neoznačena 6. stran pritožbe, spodaj) [G]ornji argument (da zgolj napačna uporaba predpisa in napačna odločitev še ni protipravno ravnanje) ne zdrži resne in utemeljene pravne presoje.“ (neoznačena 3. stran pritožbe, sredina).

16. Po 109. čl. v zvezi z 11. čl. ZPP sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo do 1300,00 EUR.

17. Pritožba je namenjena preizkusu dejanskih in pravnih zaključkov nižjega sodišča, zato je lahko vsak pritožnik pri varstvu svojih pravic kritičen do stališč sodišča in odločbo izpodbija s pravno in dejansko argumentacijo, vse pa v mejah dostojnega izražanja svojih stališč. Sporni zapis ni noben argument in prav v ničemer tudi ne podkrepi argumentov pritožbe, pač pa pomeni zgolj posmehovanje argumentaciji sodišča prve stopnje. Ker gre za izjavo odvetnice, pravne strokovnjakinje, ki mora v skladu s Kodeksom odvetniške poklicne etike vselej upoštevati pravila o lepem vedenju in pri svojem delu varovati ugled sodišč, je takšno ravnanje še toliko bolj nedopustno.

18. V razponu iz zgoraj citiranih zakonskih določb je pritožbeno sodišče sklenilo odvetnico za žaljivo navedbo v pritožbi kaznovati, z namenom preprečiti ponavljanje takšnega izražanja, ki skuša okrniti ugled sodstvu, s tem pa tudi jemlje zaupanje ljudi v pravni red, sistem sodnega varstva ter sodnih odločitev nasploh.

Pravni pouk: Zoper sklep o kaznovanju je dopustna pritožba v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka tega sklepa. Pritožbo je treba vložiti pisno v dveh izvodih pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njj pa bo odločalo Vrhovno sodišče RS.

(1) Prim. npr. tudi zadevo tukajšnjega sodišča II Cp 3231/2009 z dne 16. 12. 2009. (2) Takšna ocena pritožbenega sodišča, čeprav je deloma drugačna deloma podrobnejša od prvostopenjske, za tožnike ne more biti presenetljiva, saj je po smislu tak ugovor podala že toženka v svojem odgovoru na tožbo.

(3) Pritožba se po nepotrebnem spreneveda, kaj pomeni „črna gradnja“, saj je ta izraz v teoriji in sodni praksi široko uporabljan.