Jedro

Omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.

Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1145/2020/4 (1312-17) z dne 3. 7. 2020 odpravi in se zadeva v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika, vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce (CT) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, in sicer od 1. 7. 2020 od 11.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 1. 10. 2020 do 11.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Glede omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v obrazložitvi navaja, da se ji poraja dvom v resničnost tožnikovih osebnih podatkov. Dejal je namreč, da je posedoval osebno izkaznico, ki mu jo je vzel tihotapec v Turčiji, zato bi jo težko pridobil. Glede na to, da se je odpravil na tako dolgo pot in da je navedel, da je slišal, da v Italiji sprejemajo migrante ter da si želi varnega in samostojnega življenja, je po mnenju toženke skrajno nenavadno, da ne bi poskrbel za svoje osebne dokumente. Brez dokumentov namreč nikakor ne bi mogel pričakovati, da si bo v Italiji ali kjerkoli drugje lahko uredil življenje, kar je navedel za svoj cilj oziroma razlog za odhod iz države. Odsotnost tožnikovih osebnih dokumentov ocenjuje kot njegovo nesodelovanje s pristojnim organom, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku o upravičenosti do mednarodne zaščite. V postopku je bil namreč večkrat opozorjen in seznanjen s tem, da je dolžan predložiti dokazila in osebne dokumente. Meni, da je tožnikov razlog, da ne želi dostaviti dokumentov, ravno poskus prikrivanja pravih osebnih podatkov, s katerimi bi ga Slovenija ob morebitni negativni odločitvi o njegovi prošnji lažje vrnila v izvorno državo, kamor se sam ne želi vrniti. Ker lahko pristojni organ tožnikovo istovetnost preverja le z njegovim aktivnim sodelovanjem v postopku, saj njegovih osebnih podatkov za potrebe postopka drugače ne more pridobiti, ter glede na to, da je tožnik tekom policijskega postopka in nato uradni osebi ob vložitvi prošnje izrecno dejal, da je njegova ciljna država Italija, od koder je bil predan slovenski policiji, ocenjuje tudi, da obstaja utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil in tako pristojnemu organu onemogočil preverjanje njegove istovetnosti.

3. V zvezi z omejitvijo gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil, vendar je, tako kot predhodno v policijskem postopku, navedel, da je bila njegova ciljna država Italija. Na podlagi takšnega priznanja toženka domneva, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ozemlje Republike Slovenije po vložitvi prošnje zapustil, pri čemer bi organu onemogočil izvedbo osebnega razgovora. Da bi tožnik Slovenijo po vsej verjetnosti zapustil, gre sklepati tudi iz dejstva, da se je v Sloveniji že nahajal in imel več kot dovolj časa, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, ampak je raje odšel v Italijo. V nadaljevanju navaja konkretna dejstva, v zvezi s katerimi bi bilo treba s tožnikom opraviti osebni razgovor. Pojasnjuje tudi, zakaj je treba za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na CT.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz dejanskih okoliščin ne izhaja očiten dvom v njegovo istovetnost. Toženka bi po njegovem mnenju morala utemeljiti (razumen) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Tak dvom namreč ne more obstajati kar sam po sebi vsakič, ko prosilec ne more predložiti dokumenta o istovetnosti. Toženka se tudi ni opredelila do njegovih navedb, da doslej sploh še ni zaprosil za mednarodno zaščito. Glede Grčije je navedel, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je ugotovil, da ne dajejo azila. Slabe razmere na Hrvaškem oziroma grdo ravnanje z begunci pa je splošno znano dejstvo. Glede omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se sklicuje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah Abddolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri V. Turkey ter na sodbo Sodišča EU Al Chodor (528/15). Poudarja, da je pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, zato je potrebno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoj pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Meni tudi, da ne bi smel biti pridržan v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, pa tudi zato ne, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi; podrejeno zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. Hkrati s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj meni, da je izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v CT počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Sodišču predlaga, naj do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa sodišča prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v CT.

6. Toženka odgovarja na tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka:

8. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore CT na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 9. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave RS.

Glede pogoja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

10. Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na CT), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

11. S citirano določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitev gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je tako na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.1

12. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj toženka dvomi v njegovo identiteto, saj tega v ničemer ne pojasni. Sklicuje se zgolj na zakonsko ureditev izkazovanja istovetnosti iz 97. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ne obrazloži, zakaj ne verjame tožnikovi zatrjevani identiteti, niti zakaj ne verjame njegovi navedbi, da mu je osebno izkaznico vzel tihotapec v Turčiji, kar je potrdil tudi 13. 7. 2020, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Izpovedal je tudi, da je imel s sabo osebno izkaznico, ko je odšel od doma ter pojasnil, da je „sprevodnik“ v Turčiji zahteval, da mu jo izroči in mu rekel, da zanj ni dobro, da ima pri sebi osebni dokument, ker če ga bo prijela policija, ga bo vrnila nazaj v ....

13. Toženka je s tem v zvezi v izpodbijanem sklepu navedla le, da se ji poraja dvom v to, da je tožnik navedel resnične osebne podatke ter da je glede na to, da se je odpravil na tako dolgo pot in da je navedel, da je slišal, da v Italiji sprejemajo migrante, ter da si želi varnega in samostojnega življenja, skrajno nenavadno, da ne bi poskrbel za svoje osebne dokumente. Po mnenju toženke namreč brez dokumentov nikakor ne bi mogel pričakovati, da si bo v Italiji ali kjerkoli drugje lahko uredil življenje, kar je navedel kot svoj cilj oziroma razlog za odhod iz države. Toženka pa v izpodbijanem sklepu, v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi 13. 7. 2020 ni pojasnila niti svojega zaključka, da tožnik ne želi dostaviti dokumentov, kar naj bi predstavljalo poskus prikrivanja njegovih pravih osebnih podatkov. S posplošenim navajanjem v razlogih izpodbijane odločbe s tem v zvezi, da bi ga Slovenija ob morebitni negativni odločitvi o njegovi prošnji lažje vračala v izvorno državo, kamor se ne želi vrniti, če bi imel osebni dokument, ter da iz njene vsakodnevne prakse oziroma obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito izhaja, da je odgovor, kakršnega je navedel tudi tožnik, eden izmed najpogostejših odgovorov, ko prosilci ne želijo razkriti svoje identitete, po presoji sodišča namreč ni navedla individualnih okoliščin za pridržanje tožnika iz razloga ugotavljanja njegove istovetnosti.

14. Na (vsaj) preuranjen zaključek o obstoju očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost pa kaže tudi izjava tožnika na zapisnik o seznanitvi z omejitvijo gibanja dne 1. 7. 2020, ko je na vprašanje, kako lahko potrdi svojo identiteto, odgovoril, da bo poskusil pridobiti potrdila o šolanju do datuma drugega razgovora ter na glavni obravnavi 13. 7. 2020, ko je glede pridobitve šolske izkaznice izpovedal, da se je po telefonu zanimal, in sicer ker ni dobil zveze v Pakistan, je klical bratranca v Dubaj, on pa iz Dubaja v Pakistan in je govoril s tožnikovim očetom, ki mu je povedal, da so šole zaradi novega koronavirusa zaprte in da je treba počakati, da jih odprejo, saj to po oceni sodišča ovrže oziroma vsaj omaja toženkin očitek o tožnikovem nesodelovanju v postopku (t.i. sodelovalna dolžnost prosilcev po 21. členu ZMZ-1). Zato tudi ne vzdrži zaključek toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik ne želi dostaviti dokumentov iz razloga zaradi otežitve postopka vračanja v izvorno državo v primeru negativne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

15. Sodišče tako sodi, da že navedena pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ne glede na to, da je toženka sicer v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost (to je z njegovim aktivnim sodelovanjem v postopku s poglobljenimi vprašanji o njegovi izvorni državi, s čimer bo preverjala, ali res prihaja iz Pakistana).

16. Po povedanem so razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi toženka utemeljuje izrek ukrepa iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tako bistveno pomanjkljivi, da se ga v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 17. Zato je sodišče tožbi v zvezi z ukrepom, ki se nanaša na pridržanje tožnika na prostore CT zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo v tem obsegu toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ugotovljeno kršitev odpraviti.

Glede pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

18. Toženka, kot rečeno, v izpodbijanem sklepu sprejeti ukrep omejitve gibanja tožniku utemeljuje tudi z razlogi po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 19. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izrek omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, sodišče najprej izpostavlja, da se ne strinja s tožnikom, da za izrek gibanja po citirani alineji ni zakonske podlage zaradi izostanka ustrezne opredelitve pojma nevarnost pobega v slovenski nacionalni zakonodaji (tožnik se pri tem sklicuje na sodbo EU Al Chodor, kot tudi na prej citirane sodbe ESČP). Sodišče (nasprotno od stališča iz sodb I U 683/2020 in I U 700/2020) sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost2. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati3. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

20. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Dublinski uredbi III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Dublinske uredbe III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

21. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu sicer v zadostni meri pojasnila, o katerih dejstvih, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, je za odločitev o prošnji potreben osebni razgovor s tožnikom. Sicer pa okoliščina, da bo mogoče dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, pridobiti le z osebnim razgovorom, med strankama ni sporna, saj se toženka, kot rečeno, nanjo sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik pa tega v ničemer ne izpodbija. Vendar pa je izpodbijani sklep tudi v delu, v katerem se opira na drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nezakonit iz razloga, ki bo pojasnjen v nadaljevanju.

22. Po citirani drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti za izrek tega ukrepa namreč kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej poleg obrazložitve, katerih konkretnih dejstev, na katerih temelji prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito, ne bi bilo mogoče pridobiti brez sprejetega ukrepa, tudi utemeljena nevarnost pobega prosilca.

23. Vendar po presoji sodišča toženkin zaključek o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ni pravilen. Obstoj tega pogoja za uporabo navedene določbe ZMZ-1 je toženka v izpodbijanem sklepu oprla na ugotovitev, da je tožnik, ki je 1. 7. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ob podaji prošnje in v predhodnem policijskem postopku navedel, da je bila njegova ciljna država Italija, ter dodala, da se je v Sloveniji že nahajal in da je imel več kot dovolj časa, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, ampak je raje odšel v Italijo, kjer so ga nato prijeli italijanski varnostni organi in ga vrnili v Slovenijo. Iz tako ugotovljenih dejstev je toženka zaključila, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, ozemlje Republike Slovenije po vložitvi prošnje zapustil, organu pa onemogočil odločanje o njegovi prošnji, v zvezi s čimer je z njim treba opraviti osebni razgovor.

24. Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da opisano obnašanje tožnika zadostuje za sklep o utemeljeni nevarnosti pobega. Za tak zaključek morajo biti (kot določa že citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1) podane konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Res se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, zanjo zaprosila v prvi varni državi in da ne bo imela t.i. ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Tožnik je namreč pojasnil, zakaj v Grčiji ni zaprosil za zaščito (ker mu je policija, ko ga je prijela, rekla, da oni ne vzamejo prošnje za azil in da mora zapustiti državo), kot tudi, zakaj na Hrvaškem ni zaprosil za zaščito (njihovo skupino je iz BIH vodil sprevodnik, sam pa ni vedel, čez katere države so šli), zakaj ne v Sloveniji, ko je bil prvič na njenem ozemlju (ni vedel niti tega, da je ta država v EU in da lahko tukaj zaprosi za azil, to so mu povedali šele v CT) in zakaj ne takoj, ko je prispel v Italijo (ko jih je prijela in odpeljala policija, so jim vzeli prstne odtise in podatke ter jim niso dali možnosti, da bi lahko zaprosili za azil). Prošnjo za mednarodno zaščito je hotel (po lastni izjavi na glavni obravnavi 13. 7. 2020) podati, ko je bil v CT drugi ali tretji dan, pa so mu rekli, da mora počakati, da prideta tolmač in inšpektor. Sodišče zato sodi, da iz povzetih dejstev, brez kakšne druge okoliščine, ki bi kazala na to, da tožnik sedaj, ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ne bo počakal na konec postopka, temveč bo pobegnil, zaključku toženke o izkazani utemeljeni nevarnosti pobega ne more pritrditi.

25. Toženka je torej v zvezi z obstojem razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabila materialno pravo, saj ugotovljena dejstva ne morejo biti podlaga za sklep, da so podane okoliščine za uporabo navedene določbe ZMZ-1. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, pri čemer pa zadeve glede na naravo ugotovljene kršitve v tem delu ni vrnilo toženki v ponovno odločanje.

26. Po navedenem se sodišče do preostalih navedb strank, ki na odločitev niso vplivale, ni opredeljevalo.

27. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je s tem odpadla pravna podlaga za izvrševanje omejitve gibanja v tej zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče zadevo v delu vrnilo v ponoven postopek. S tem, ko je bil zaradi ugotovljene nezakonitosti izpodbijani sklep odpravljen, se je zadeva vrnila v stanje, v katerem o pridržanju tožnika na prostore CT (še) ni (bilo) odločeno, kar pomeni, da za izvajanje tega ukrepa do morebitne ponovne odločitve o zadevi ni (več) pravne podlage.

K II. točki izreka:

28. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena, na katerega se sklicuje tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe, pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oziroma tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s I. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oziroma za odločanje o teh zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilca pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktive ter ob upoštevanju načela nujnost in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter I U 771/2020. 2 Tako tudi: Upravno sodišče v sodbah I U 695/2020, I U 757/2020 in I U 771/2020. 3 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve