Jedro

Sodišče lahko pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti odredi tudi v skrajšanem postopku, ki teče na zasebno tožbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Cerknici je zoper obdolženega A. A. zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 429. členom ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil obdolženčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odrejeni pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Pridružuje se stališču višjega sodišča, ki je pritožbene navedbe, ki jih zagovornik ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ocenilo kot pravno zmotne. Za predmetni postopek se ob upoštevanju 429. člena ZKP smiselno uporablja določba drugega odstavka 307. člena ZKP, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana. Pravna podlaga za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člen ZKP je vsebinsko drugačna kot pri priporu po 201. oziroma 432. členu ZKP, saj gre za ukrep, izzvan z obdolženčevim izmikanjem glavni obravnavi. Vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je bil pripor zoper obdolženca v vmesnem času že odpravljen, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijanega sklepa ne spreminja, pač pa se omeji na ugotovitev kršitve zakona. V svoji izjavi obdolženec pritrjuje navedbam zagovornika.

B.

5. Zoper obdolženca teče kazenski postopek na zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče v skrajšanem postopku pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ne bi smelo odrediti. Po 429. členu ZKP se za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena, ostale (vključno s 307. členom) pa le smiselno za vprašanja, ki posebej niso urejena. Zagovornik opozarja, da je odreditev pripora v skrajšanem postopku urejena drugače kot v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Po 432. členu ZKP je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, in meni, da ta omejitev velja tudi za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, s čimer uveljavlja kršitev te določbe v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

6. Po drugem odstavku 307. člena ZKP lahko sodišče zoper obdolženca, ki je bil v redu povabljen ter se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odredi pripor, da se zagotovi njegova navzočnost na glavni obravnavi. Pripor, za katerega sta se uveljavila tudi izraza redovni ali disciplinski, pomeni prisilni odvzem prostosti in je zato v marsičem soroden ukrepu iz 200. oziroma 432. člena ZKP. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da ukrepa pomenita enakovrsten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), kar pa ne pomeni, da med njima ne obstajajo pomembne razlike.1 Zakonodajalec je izven razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP (begosumnost, koluzijska in ponovitvena nevarnost) določil samostojen razlog za odreditev pripora. Najdaljše trajanje pripora po drugem odstavku 307. člena je bistveno omejil: če prej ni odpravljen, traja do objave sodbe, največ pa mesec dni. Njegovega podaljšanja zakon ne dovoljuje. Poleg tega lahko pripor zaradi zagotovitve navzočnosti odredi sodišče tudi brez predloga upravičenega tožilca.2

7. Jasno je torej, da gre, ne glede na istovrstnost posega v obdolženčevo osebno svobodo, pri priporu po drugem odstavku 307. člena ZKP za specifičen ukrep. Smisel tega prostorskega omejevalnega ukrepa kot ukrepa procesne prisile je zagotovitev navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi, ko zaradi njegovega obstrukcijskega ravnanja, in ne zgolj verjetnega onemogočanja izvedbe kazenskega postopka, ni mogoče zagotoviti z vabilom ali prisilno privedbo.3 Iz tega razloga ne drži zagovornikovo stališče, da je pripor v skrajšanem postopku izčrpno urejen v 432. členu ZKP in se lahko odredi le pod pogoji te določbe. Pripor po 432. členu je pendant ukrepu iz 200. člena ZKP, pripor po drugem odstavku 307. člena pa sodišče odredi iz drugega razloga in pod drugimi pogoji. V praksi Vrhovnega sodišča se je zato že oblikovalo stališče, da je pripor na tej podlagi mogoče odrediti tudi v skrajšanem postopku.4 Ker gre za ukrep, ki obstoji vzporedno s priporom po 200. oziroma 432. členu ZKP, ni ovir, da se določb o priporu po drugem odstavku 307. člena ZKP, skladno z določilom 429. člena ne bi moglo uporabljati tudi v postopku pred okrajnim sodiščem.

8. Določba drugega odstavka 307. člena ZKP odreditve pripora ne omejuje samo na določena kazniva dejanja. Omejitev, za razliko od prvega odstavka 432. člena ZKP, ne določa ne glede na poglavje, v katera so v KZ-1 kazniva dejanja uvrščena, njihovo težo oziroma zagroženo sankcijo. Zagovornikovo stališče, da je pripor zaradi izmikanja s smiselno uporabo prvega odstavka 432. člena ZKP v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je pravno zmotno. Ker obstajata v ZKP dve vzporedni ureditvi pripora, določb prvega odstavka 432. člena ZKP ni mogoče uporabiti, če se pripor zaradi obdolženčevega izmikanja odredi v skrajšanem postopku.

9. Neutemeljene so tudi navedbe, da pomeni odreditev pripora v postopku, ki teče na zasebno tožbo, nesorazmeren ukrep. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pri tehtanju sorazmernosti pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP najti pošteno ravnovesje med človekovo pravico do osebne svobode, konkretno med težo posega v to pravico in med pomenom vrednote, ki se varuje z odvzemom prostosti. Tehtati je treba med pomenom, ki ga ima v demokratični družbi spoštovanje zakonite odredbe sodišča, pravico do osebne svobode.5 Potreba po tehtanju se v praksi Vrhovnega sodišča kaže s tem, da se pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP odredi le, ko zaradi obdolženčeve nepripravljenosti na sodelovanje v postopku tega ni mogoče izvesti in se njegove navzočnosti ne da zagotoviti z milejšimi ukrepi. Povedano drugače, sodišče mora ob upoštevanju načela sorazmernosti uporabiti ukrep, ki je za obdolženca najmilejši.6

10. Vložnik zahteve ne zatrjuje, da je bil odrejeni pripor nesorazmeren, ker sodišče prej ni poseglo po milejših ukrepih, pač pa stališče o nesorazmernosti pripora uveljavlja na načelni ravni. Vrhovno sodišče je presodilo, da je z določitvijo ukrepov, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice.7 Glede na strogo časovno omejenost pripora, ki lahko traja največ en mesec in ga ni mogoče podaljšati, pripor tudi ni nesorazmeren s težo kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Tudi za najmilejše med njimi, za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je alternativno predpisana kazen zapora do treh mesecev. Zagovornik opozarja, da pripora iz pripornega razloga begosumnosti zoper obdolženca v tem postopku ne bi bilo dovoljeno odrediti, kar pa ni argument za to, da ni mogoče odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP. Pripor po drugem odstavku 307. člena se namreč od pripora po prvem odstavku 432. člena ZKP bistveno razlikuje, saj je obdolženec na tej podlagi v priporu lahko enako časa kot v rednem postopku, tj. dve leti do izreka sodbe.8 Odreditev pripora po 432. členu v postopku, ki teče zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, bi bila zaradi njegovega trajanja v nesorazmerju s težo kaznivega dejanja, kar pa za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP ne velja.9

11. Kolikor zagovornik navaja, da je očitano dejanje »na spodnji meji kaznivosti« na neobrazložen način polemizira s pravno kvalifikacijo, pri čemer pa obstoja utemeljenega suma, kot enega od pogojev za odreditev pripora, ne izpodbija.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-755/04 z dne 20. 9. 2006; gl. tudi K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 339. 2 V. Verdel Kokol v M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 583; Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 661. 3 V. Verdel Kokol, ibid., str. 581-582. 4 Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 53023/2011 z dne 4. 11. 2013; enako tudi V. Verdel Kokol, ibid., str. 584, in Š. Horvat, ibid., str. 949. 5 Sklep Vrhovnega sodišča II Kp 39676/2018 z dne 25. 3. 2022; odločbi ESČP Paradis in drugi proti Nemčiji, št. 4065/04, z dne 4. 9. 2007 ter Nowicka proti Poljski, št. 30218/96, z dne 3. 12. 2002, tč. 63. 6 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 203/2008 z dne 5. 6. 2008, XI Ips 22/2009 z dne 26. 3. 2009 in XI Ips 22555/2010 z dne 25. 11. 2010. 7 Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 53023/2011 z dne 4. 11. 2013. 8 S. Kmet v M. Šepec (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 135. 9 Po drugi strani je mogoče zaslediti celo pomisleke, zakaj pripor iz prvega odstavka 432. člena ZKP ne bi bil sorazmeren v vsaj določenih postopkih, ki se v skrajšanem postopku obravnavajo na zasebno tožbo, saj je za kvalificirano obliko obrekovanja po tretjem odstavku 159. člena KZ-1 mogoče izreči kazen do dveh let zapora (gl. Š. Horvat, ibid., str. 934). O sorazmernosti kazni zapora pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime se je Vrhovno sodišče sicer izreklo v sodbi I Ips 13079/2012 z dne 17. 9. 2015.