Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku odmor zagotovila oziroma da mu njegove pravice do odmora, kot jo ureja 154. člen ZDR-1, ni kršila in da tožnik ni opravljal dela, ki mu ga ne bi plačala, zaradi predaje dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 225,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska v višini 4.122,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 7. 2018 do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan plačati znesek v višini 1.005,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso, in sicer pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 546/2017 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 369/2020 ter odločbami Sodišča EU. V citiranih zadevah gre za enako dejansko stanje. Terjatev iz naslova nadomestila za čas neizrabljenega odmora in za časa predaje dela so poleg tožnika uveljavljali njegovi sodelavci v A. Toženka je delo neustrezno organizirala. Kršila je pravice delavcev, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost na podlagi drugega odstavka 179. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni utemeljil predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Toženka je do decembra 2013 nadomestila za plače za čas neizrabljenega odmora in za časa predaje dela izplačevala. Po vložitvi tožbe je ponovno začela izplačevati nadomestila za čas predaje dela. Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, je denarna. Določno je opredelil zahtevek. Delo je opravljal v A., kjer je treba opraviti predajo dela. Določena je s 35. členom Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. O predaji dela se sestavi zapisnik. Traja 15 minut, Pravilnik določa njeno vsebino. Za teh 15 minut je tožnik upravičen do plačila. O predaji dela so skladno izpovedale vse zaslišane priče. Priča B.B., nekdanji vodja A., je potrdil trajanje predaje dela. Tožnik je izpovedal, zakaj evidence niso verodostojne in da so bile odjave znotraj 15 minut, saj bi bilo treba sicer evidenco popraviti ročno. Priči C.C. in D.D. sta izpovedali o trajanju predaje dela. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s Pravilnikom in izpovedmi prič. Ne upošteva vsebine izjave generalnega direktorja Uprave RS za zaščito in reševanje E.E. niti izjave F.F. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O menjavah izmen je izpovedala priča B.B., potrdila je, da sklep ministra ni bil preklican. Toženka je prakso opravljanja 24-urnih izmen dopuščala. V postopku pred sodiščem prve stopnje je obstoj sklepa zanikala. Ko ga je tožnik predložil, je navedla, da se ne uporablja. Sklep je v spornem obdobju veljal. Tožnik je lahko opravljal 24-urne izmene, pri čemer dejstvo, da jih je opravljal, na utemeljenost zahtevka za plačilo za čas predaje dela ne vpliva. Takšno stališče izhaja iz sklepa Pdp 369/2020. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je toženka tožniku odmor omogočila. Tožnik nikoli ni prekinil dela. Delo je bilo organizirano na način, da se je opravljalo neprekinjeno. Intenziteta dela ni bistvena. Tožnik je ves čas opravljal delo, in sicer svoje delo po pogodbi o zaposlitvi. To so potrdile vse zaslišane priče. Priči B.B. in E.E. sta izpovedali, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, tudi ko so šli na stranišče ali do avtomata po kavo. V sklepu Pdp 369/2020 je Višje delovno in socialno sodišče opozorilo na kadrovsko podhranjenost toženke, zaradi katere so bili delavci v izmenah sami in niso izrabili odmora. Sodišče EU je v zadevah C-303/98 Simap, C-151/02 Jaeger in C-14/04 Dellas razlagalo pojem delovni čas kot čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu in opravlja delo. Prosti čas je čas, ko delavec s časom prosto razpolaga. Izjeme med počitkom niso dopustne (C-518/15 Matzak). Tako je šteti, da tožniku tedenski počitek (odmor) ni bil zagotovljen (Pdp 469/2019, Pdp 729/2019, Pdp 541/2019, Pdp 307/2018, Pdp 692/2018). Ker število izmen in trajanje odmora ni bilo sporno, bi sodišče prve stopnje moralo zahtevku tožnika ugoditi. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se predaje dela med dvema izmenama pri toženki niso opravljale. Ta zaključek iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, temveč je sodišče prve stopnje nasprotno ugotovilo, da so bile predaje obvezne in so se izvajale, vendar pa tožnik ni dokazal, da so se izvajale v zatrjevanem trajanju. Tožnik s pritožbenimi navedbami po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam, s čimer uveljavlja obstoj drugega pritožbenega razloga (zmotno ugotovljeno dejansko stanje), ne pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni utemeljil predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Tožnikovi zahtevki temeljijo na kršitvi (pogodbenih) obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je že v tožbi jasno navedel, da je toženka njegovo pravico do odmora kršila in da je opravil več dela, za katerega ni prejel plačila. Zahtevek je določno opredelil. Ne glede na zmotno presojo o pomanjkljivi trditveni podlagi ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da je toženka tožniku odmor zagotovila oziroma da mu njegove pravice do odmora, kot jo ureja 154. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ni kršila in da tožnik ni opravljal dela, ki mu ga ne bi plačala, zaradi predaje dela.

8. Pritožba pravilno navaja, da je bila predaja dela v centru A. obvezna in da 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 26/2008 in nadalj.) določa, da praviloma traja 15 minut. Takšna ureditev predaje dela še ne pomeni, da je tožnikov zahtevek za plačilo za čas predaje dela utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno, predvsem na podlagi ocene izpovedi prič C.C., B.B. in E.E. ter predloženih listin štelo, da tožnik svojih navedb o predaji dela, ki bi trajala pri vsaki izmeni vsaj 15 minut, ni dokazal, čeprav je tako izpovedal, zaslišan kot stranka, in čeprav je njegovo izpoved potrdila priča D.D. Priči C.C. in B.B. sta skladno izpovedali, da v primerih, ko ni bilo izrednih dogodkov, predaja dela ni trajala 15 minut, pri čemer iz predloženih delovodnikov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri ugotavljanju, ali je bil tožniku zagotovljen odmor, izhaja, da je večina izmen minila brez posebnosti. Nadalje je utemeljeno upoštevalo izpise avtomatske registracije delovnega časa, ki kažejo odjave od 2 do 5 minut po koncu izmene. Tožnik je sicer verodostojnosti teh odjav nasprotoval, pri čemer v pritožbi vztraja pri navedbi, da so bile odjave znotraj 15 minut, saj bi bilo treba sicer evidenco popraviti ročno. Takšna navedba ob ugotovitvi, da predaja dela ni trajala (več kot) 15 minut, kar pomeni, da ni bilo nobene potrebe po predčasnem odjavljanju, na pravilno presojo sodišča prve stopnje ne vpliva. Ob pravilni presoji, da tožnik opravljanja dela, ki mu ga toženka ne bi plačala, zaradi predaje dela, ni dokazal, ni bistveno, katere izmene je tožnik opravljal oziroma ali je bil v določeni izmeni sam oziroma ali so s sodelavci menjali izmene. Do s tem povezanih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo v A. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik odmor lahko izrabil v trajanju 45 minut (v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku – lahko si je skuhal kavo, poklical domov ali prijatelje, poslušal glasbo, gledal televizijo; toženka je primerno uredila prostor, da je bila regeneracija med delom omogočena. Pritožba tem ugotovitvam neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpovedi prič B.B. in E.E., ki sta izpovedali, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, tudi ko so šli na stranišče ali do avtomata po kavo. To še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti. Prav tako na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstva, da niso smeli zapustiti prostorov toženke (prim. sodba Pdp 733/2016).

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse. V istovrstni zadevi Pdp 10/2021 je Višje delovno in socialno sodišče odločilo enako kot v tej zadevi (tožnikov predlog za dopustitev revizije je bil s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII DoR 88/2021 zavrnjen), v zadevi Pdp 369/2020, ki jo izpostavlja tožnik, pa je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje in tako še ni pravnomočno odločeno. Sodba v zadevi I Pd 546/2017 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna na prvi stopnji in ni bila predmet pritožbenega preizkusa. Prav tako tožnik neutemeljeno izpostavlja sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki razlaga Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (OJ L 299) in Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 469/2019, Pdp 729/2019, Pdp 541/2019, Pdp 307/2018 in Pdp 692/2019, v katerih se je presojalo utemeljenost zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka na mednarodnih misijah.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške (154. člen ZPP), toženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk oziroma 225,00 EUR.