Jedro

Opis kaznivega dejanja mora vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje.

Ugotavljanje vzročne zveze sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni Š.B. je dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.9.2006 obsojenega Š.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem, tretjem in drugem odstavku 208. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno kazen, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 27.2.2007 pritožbi zagovornika obsojenega delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je v okviru obdolžencu izrečene pogojne obsodbe znižalo določeno kazen na štiri mesece zapora, v preostalem je pritožbo zavrnilo in jo v nespremenjenih delih sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Ker je obdolženi s pritožbo delno uspel, ni bil dolžan plačati povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po prvem in drugem odstavku 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojencu izreče oprostilno sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ima razloge o tem, zakaj šteje predmetno desko za večjo količino materiala in zakaj šteje, da je kljub nekoliko pomanjkljivem opisu njene širine opis dovolj konkretiziran. Na večjo količino materiala kaže tudi iz izreka sodbe razvidno dejstvo, da sta delo na višini morala opravljati dva delavca. Posamezen bistven zakonski znak, ki sam zase nima zadostne jakosti brez uporabe blanketnega predpisa, je torej izpolnjen z ustrezno vsebino, zato kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženi preganja, kaznivo dejanje, ni podana. Z navajanjem drugačnega vzroka za delovno nezgodo, kot sta ga ugotovili obe sodišči, in s presojo, da bi morala biti za očitek obtoženemu, da je oškodovancu dopustil dela brez ustrezne varnostne opreme in da bi morala biti njegova aktivnost, da bi oškodovancu tak način dela preprečil še večja, pa zahteva odpira vprašanje vzročne zveze. S tem izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP. Izrek sodbe ocenjuje kot pomanjkljiv in ne sprejema obrazložitve sodišča druge stopnje, ki zgolj na navedbi dolžine in debeline deske in na dejstvu, da sta delo opravljala dva delavca, gradi oceno, da gre za prenašanje večje količine materiala. Sodbi očita izostanek navedbe širine in teže deske in meni, da ne zadošča sklicevanje na zapisnik o ogledu.

6. Pri obravnavanem kaznivem dejanju ogrožanja varnosti pri delu gre za pravo opustitveno dejanje, pri storitvi katerega so opuščene dolžnosti odgovornih oseb za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav in dolžnosti ravnanja po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih. Kadar so kršeni predpisi s področja varstva pri delu, mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje. Iz izreka sodbe izhaja, da sta oškodovanec in njegov sodelavec izvajala delo pri katerem sta uporabljala večjo količino materiala in na višini treh metrov, ki ga po točki 9. 3 dodatnih zahtev za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu - priloga IV. poglavje C Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 3/02) ni dovoljeno izvajati brez varovanja proti padcu v globino in se za sestavljanje gradbenih elementov na višini v točki 9 priloge III. Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Uradni list RS, št. 89/99) zahteva uporaba varnostnega pasu kot osebna varovalna oprema. Večja količina materiala pa je konkretizirana v opisu same izvedbe dela: delavca sta brez privezovanja nosila vsak na enem koncu 4 m dolgo in 5 cm debelo desko, s katero sta se vzpenjala vsak po svoji lestvi. V izreku nista navedeni širina in teža deske, je pa širina razvidna iz zapisnika o ogledu kraja delovne nezgode dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.10.2004 in iz priloženih fotografij (širina 31 cm). Vrhovno sodišče konkretizacijo blanketne norme v izreku ocenjuje kot zadostno, saj že iz dolžine in debeline deske izhaja, da gre za prenašanje večje količine materiala, izrek sodbe je razumljiv, z njim pa je skladna tudi obrazložitev sodbe. To potrjuje tudi dejstvo, da sta delo opravljala dva delavca, saj sicer to ne bi bilo potrebno. S trditvijo, da bi desko lahko nosil le en delavec, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, česar pa v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Vrhovno sodišče zaključuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti, vložena zaradi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, neutemeljena.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, in sicer v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, podrejeno pa, ali je očitano dejanje kaznivo dejanje. Tako navaja, da je obsojenec storil vse za preprečitev nastale posledice, saj je oškodovanca nekajkrat glasno pozval, naj pusti desko in naj se ne vzpenja, vendar se je oškodovanec vseeno povzpel po lestvi. Zato med ravnanjem obsojenega in nastalo posledico ni vzročne zveze oziroma je bila ta prekinjena s samovoljnim ravnanjem oškodovanca. Slab zgled, ki se obsojenemu očita v sodbi sodišča druge stopnje, po mnenju obsojenčevega zagovornika ne more biti razlog za kazensko odgovornost. 8. Področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Pri tem Vrhovno sodišče še opozarja, da je vložnik zahteve pretrganje vzročne zveze zatrjeval že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, in sicer v okviru razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj stališče obrambe o pretrganju vzročne zveze ni utemeljeno.

9. Zatrjevana kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. točko 372. člena ZKP ni podana, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega Š.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.