Jedro

Glede na to, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR iz utemeljenega poslovnega razloga in mu ob prenehanju delovnega razmerja tudi izplačala ustrezno odpravnino po določbah 109. člena ZDR, ter ob ugotovitvi, da je bilo v 15. členu pogodbe o zaposlitvi določeno izplačilo dvanajstih plač le za primer enostranske prekinitve oziroma razdrtja pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, ne glede na v ZDR določene primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da tožnik do izplačila dvanajstih plač ni bil upravičen, ker tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni razdrla v smislu navedenih pogodbenih določb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave tožniku iz naslova neizplačane razlike plače prisodilo 1.494,80 EUR, hkrati pa je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določb 15. člena njegove pogodbe o zaposlitvi v smislu dogovorjene odškodnine v višini 12 plač izplača še 39.058,59 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi s plačilom odškodnine zaradi nespoštovanja pogodbenega odpovednega roka in zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede dela zahtevka za plačilo razlike plače. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke glede plačila zneska 39.058,59 EUR ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo tega zneska s pripadki kot neutemeljen zavrnilo. Glede na tako spremembo sodbe je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne sorazmerni del stroškov. Pri svoji odločitvi je izhajalo iz ugotovitve, da veljavnost tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni prenehala na podlagi določb njenega 15. člena, temveč na podlagi zakonite odpovedi iz poslovnega razloga, s tem, da mu je tožena stranka zagotovila zakonsko pravico do odpovednega roka in odpravnine v zvezi s to odpovedjo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007), ker izpodbijana sodba ne pojasni, zakaj odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani delodajalca ni mogoče razumeti v smislu 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato je v tem delu sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Ne soglaša z drugačnim pomenom določb 15. člena pogodbe o zaposlitvi in navaja, da je sodišče prve stopnje tudi glede na položaj tožnika ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi navedene določbe pravilno razlagalo v tem smislu, da je bilo dogovorjeno izplačilo dvanajstih plač za vse primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, to je tožene stranke.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba ima razloge o tem, zakaj sodišče šteje, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v okviru določb 15. člena pogodbe. Navaja, da navedeni člen ne ureja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), temveč določa plačilo dvanajstih plač glede na določbo, da lahko vsaka stranka kadarkoli prekine izvajanje pogodbe z odpovednim rokom treh mesecev, s tem, da je plačilo dvanajstih plač dogovorjeno za primer take prekinitve pogodbe s strani tožene stranke. Ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi obstoja poslovnega razloga, po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni šlo za prekinitev pogodbe v smislu navedenega 15. člena. Pri tem zavzame sodišče stališče, da zaradi takšnih določb pogodba o zaposlitvi ni nična in bi se to vprašanje lahko presojalo le v primeru, da bi pogodba o zaposlitvi prenehala na nezakonit način, kar pa ni bilo v primeru tožnika.

8. Ob gornjih razlogih se izpodbijana sodba da preizkusiti, tako da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo drugačno vsebino in pomen določb 15. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika, vendar tožnik v reviziji glede tega ni uveljavljal kršitve določb 358. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje glede vsebine spornih pogodbenih določb (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR iz utemeljenega poslovnega razloga in mu ob prenehanju delovnega razmerja tudi izplačala ustrezno odpravnino po določbah 109. člena ZDR ter ugotovitvi, da je bilo v 15. členu pogodbe o zaposlitvi določeno izplačilo dvanajstih plač le za primer enostranske prekinitve oziroma razdrtja pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, ne glede na v ZDR določene primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da tožnik do izplačila dvanajstih plač ni bil upravičen, ker tožena stranka njegove pogodbe o zaposlitvi ni razdrla v smislu navedenih pogodbenih določb. Glede na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz zakonskega odpovednega razloga (utemeljenega poslovnega razloga) pa je tožena stranka svoje zakonske obveznosti do tožnika (odpovedni rok in plačilo odpravnine po 109. členu ZDR) v celoti izpolnila.

10. Ker revizijski razlogi niso bili podani je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.