Jedro

Toženka poleg šestmesečnega roka za predajo ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je za njeno obravnavanje na podlagi Uredbe Dublin III1 odgovorna Kraljevina Španija, in določila rok za izvedbo predaje.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da v 3. točki izreka izpodbijanega upravnega akta ni določeno, da se bo predaja v vsakem primeru izvršila v osemnajstih mesecih, temveč je tožnik le opozorjen na hipotetično možnost, da se rok za predajo v primeru njegove samovoljne zapustitve azilnega doma podaljša. Ta del sklepa je skladen z 29. členom Uredbe Dublin III.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Navaja, da se morajo izreki odločb nanašati na konkretno osebo in imeti učinke le za posameznika, za katerega so izdani. Nikakor niso opozorila za hipotetične možnosti. Tovrstni izreki so nezakoniti in nevarni. Odločba je pravno dejanje, ki obstaja v neposredni uporabi abstraktnega materialnega predpisa na konkretno dejansko stanje, kar vpliva na pravno razmerje tako, da se ustanovi, spremeni, ukine ali pa ostane nespremenjeno. Iz spisa ni razvidno, da bi pritožnik zapustil azilni dom. Če sodišče meni drugače, bi moralo to razčistiti in v tej smeri zaslišati obe stranki.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Uredba Dublin III določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (člen 29(1)(1)). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo; ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (člen 29(2)).

7.Na tej podlagi je toženka v 3. točki izreka izpodbijanega upravnega akta odločila: "Predaja prosilca iz 1. točke izreka tega sklepa se izvrši, kakor hitro je to praktično izvedljivo, in najkasneje v šestih mesecih od 16. 12. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo".

8.Glede na to da je v 1. točki izreka tega sklepa prosilec - pritožnik individualiziran z imenom in priimkom, rojstnim datumom, rojstnim krajem in državljanstvom, je pritožbeni ugovor, da se izrek izpodbijanega upravnega akta ne nanaša na konkretno osebo, neutemeljen. Gotovo je tudi, da je pravni učinek tega akta usmerjen neposredno na pritožnika oziroma da je pritožnik tisti, za katerega izpodbijani upravni akt ustvarja pravne posledice. Prav tako ni zakonskih ovir, da ne bi izrek upravnega akta ob sestavinah, določenih v Zakonu o splošnem upravnem postopku, obsegal tudi druge sestavine, ki jih predpisujejo materialni predpisi (v tem primeru Uredba Dublin III), med njimi določitev pogoja in roka.2

9.Toženka v sporni 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo, ki teče od 16. 12. 2024 dalje, tudi ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.3

10.Ker tudi Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi pritožnik azilni dom zapustil, v tej zvezi ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka, tudi sicer pa se pritožnik naroka za glavno obravnavo, na katerem je bilo predvideno njegovo zaslišanje, ni udeležil, niti svojega izostanka ni opravičil.

11.Po obrazloženem, ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 331-332.

3Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 52/2025 z dne 20. 3. 2025, 7. točka obrazložitve.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.