Jedro

Odločitev sodišče prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbenimi dogovori upravičen do plačila dogovorjenega mesečnega pavšalnega zneska vse do dneva prenehanja pogodbe, je pravilna. Na to nima vpliva ugovor toženke, da v tem času zanjo ni opravil nobene storitve. Ta ugovor bi bil relevanten le, če bi stranki plačilo pavšala izključili, če storitev, ki jih pavšalno plačilo zajema, toženka ne koristi, pa ga nista. Bistveno zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženka v tem obdobju imela možnost, da dogovorjene storitve koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača glavnico v višini 9.725,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.928,00 EUR od 9. 12. 2018 do plačila, od zneska 2.928,00 EUR od 9. 1. 2019 dalje do plačila ter od zneska 3.869,09 EUR od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti potrebne pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila toženka in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Navaja, da abstraktna prvostopna konstrukcija, da naj bi šlo za ugovor neizpolnitve obveznosti ni pravilno identificirana, saj gre za ugovor, da za toženko v spornem časovnem obdobju ni opravil nobenega dela. Spraševanje prvostopnega sodišča o smiselnosti razveze nične pogodbe je povsem nepraktično - ali naj bi torej pogodbeni stranki po stališču tega sodišča skupaj ugotovili ničnost pravnega posla, ob sankciji kondikcijskih zahtevkov? Trdi, da vsebina ugovorov ni bila balastna, pač pa koncentrirana in zadostna, sodišče jih le napačno pravno identificira in zato bi moralo sodišče do teh ugovorov, ki jih napačno oziroma neprepričljivo razloguje, zavzeti bolj argumentirano stališče. Iz trditev tožnika in dokaznega postopka ne izhaja, da bi se pogodbeni stranki dogovorili, kakšna naj bi bila vsebina računov, pri čemer je povsem jasno, da morata ustrezati opravljeni storitvi, tožnik pa v spornem obdobju ni opravil nobene svetovalne ure. Iz sodbe tudi ni jasno, zakaj ni pomembno, da tožnik za januar in februar računov ni izstavil. Toženka je sodišče opozorila, da sprememba tožbe ne izpolnjuje procesnih predpostavk za njeno obravnavanje, ker vrednost spornega predmeta ni določena, taksa ni plačana in zato je sodišče s tem, ko je razširjeno tožbo sprejelo v obravnavo, tožnika postavilo v privilegiran, toženko pa deprivilegiran položaj. Taka tožba tudi procesno-vsebinskega preizkusa ni prestala: gre zgolj za nekakšno pavšalno zatrjevanje brez ustrezne dokazne ponudbe. Tožbena povest temelji na računu, nato pa ni spremenjen le zahtevek, pač pa tudi trditvena podlaga, ko se trdi, da je toženka dolžna plačati, ne glede na to, ali je tožnik zaračunano delo opravil ali ne. Pri tem je toženka opozorila, da v procesnem smislu, s pomembnimi materialnopravnimi implikacijami - nenazadnje to pomeni tudi to, da tožnikova trditvena podlaga ni usklajena z njeno dokazno ponudbo; tožnik bi se moral odločiti, ali velja njegova dokazna ponudba ali njegova trditvena podlaga, kar pa ne sanira neusklajenosti in je treba tožbo po spremenjeni tožbi zavrniti. Ker pa je do spremenjene trditvene podlage prišlo po prvem naroku, je treba tožbo v celoti zavrniti. Nižja sodna argumentacija, ki to procesno situacijo spregleda, predstavlja neposredno kršitev eventualne maksime; tožnik je torej svoje zatrjevanje in dokazovanje o opravljenem delu (2 x 20 delovnih ur) prepozno spremenil v zatrjevanje, da dela ni opravil. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sporno ni, da sta pravdni stranki 5. 12. 2017 sklenili Pogodbo o zastopanju (v nadaljevanju Pogodba). Za opravljene storitve, opredeljene v 2. členu Pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka tožniku na podlagi izdanega računa plačevala mesečni pavšal v višini 2.400 EUR + 22 % DDV. Za ostala opravila, ki niso zajeta v redni obseg dela na podlagi tega člena Pogodbe, pa sta se dogovorili, da se zaračunavajo posebej, na podlagi odvetniške tarife. Sporno tudi ni, da je predsednik uprave toženke tožniku s sporočilom z dne 11. 11. 2018 poslal odstop od te Pogodbe. Prav tako ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da krivdni razlogi za odstop od pogodbe niso izkazani in je zato treba šteti, da je toženka od pogodbe odstopila po 10. členu Pogodbe. V 10. členu Pogodbe pa je za primer odpovedi pogodbe določen 90-dnevni odpovedni rok. To pomeni, da je pogodba prenehala 9. 2. 2019. 6. Trditev tožnika, da mu toženka dolguje plačilo pavšala v skladu s Pogodbo tudi v odpovednem roku, je bil ves čas enaka, po razširitvi tožbe se je spremenila le v tem, da zahteva tožnik navedeno plačilo za celotni odpovedni rok, ob vložitvi tožbe pa je zahteval plačilo le za meseca november in december 2018. Zato so vse pritožbene navedbe, ki skušajo prikazati, da je tožnik spremenil podlago zahtevka, neutemeljene. Prav tako je neutemeljena trditev, da sprememba tožbe procesnih predpostavk ne izpolnjuje, saj je jasno, da tožnik po razširitvi tožbe zahteva plačilo denarnega zneska 9.725,09 EUR (kar se v skladu z 39. členom ZPP1 vzame za vrednost spornega predmeta), takso po razširitvi tožbe pa je tožnik tudi plačal (listovna števila 119). Drži, da je tožnik prvotno zahteval plačilo dveh računov, izstavljenih na podlagi 2. člena Pogodbe, potem pa je zahteval za mesec januar in delno februar 2018 plačilo po 2. členu Pogodbe, vendar to ne spremeni trditev v smislu, kot jih želi prikazati pritožba, da je najprej zahteval plačilo računa, nato pa plačilo za delo, ki ga ni opravil. 7. Odločitev sodišče prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbenimi dogovori upravičen do plačila dogovorjenega mesečnega pavšalnega zneska vse do dneva prenehanja pogodbe, je pravilna. Na to nima vpliva ugovor toženke, da v tem času zanjo ni opravil nobene storitve. Ta ugovor bi bil relevanten le, če bi stranki plačilo pavšala izključili, če storitev, ki jih pavšalno plačilo zajema, toženka ne koristi, pa ga nista. Bistveno zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženka v tem obdobju imela možnost, da dogovorjene storitve koristi. Glede na to, da se pogodbeni stranki o vsebini računa za opravljene storitve iz 2. člena Pogodbe nista dogovorili, plačilo pa temelji na pogodbenem dogovoru, ni potrebe, da se opravljene storitve v računu opredelijo, izstavitev računa pa vpliva le na rok za njegovo plačilo.

8. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, skrbno in prepričljivo obrazložena, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Glede na navedeno in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožnik, ker z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispeval. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.