Jedro

Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi podane odpovedi po določilih 85. člena ZDR je mogoče, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražo oziroma sodno varstvo. V 3. odstavku 85. člena ZDR določa, da če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primerih iz 1. odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, v času vložitve tožbe že prenehalo, zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 85. člena ZDR, v tem primeru sploh ni mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2012 zaradi izredne odpovedi, do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, od dneva dejanskega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 11. 2012 dalje, plačati nadomestilo plače v višini povprečne neto plače tožeče stranke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, to je v višini.... EUR vsak mesec do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do pravnomočnega dokončanja tega spora, pri čemer zapadla mesečna nadomestila plače zapadejo v plačilo z dnem izdaje te začasne odredbe ter ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke v zvezi s postopkom zavarovanja oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa, sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma v sklepu obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve po 1. odstavku 272. člena ZIZ ter hkrati katere izmed alternativno določenih predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ in tudi ne posebnega pogoja iz 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ, torej, da je izdaja začasne odredbe potrebna za preživljanje tožnika in osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa več kot očitno postavlja na stališče tožene stranke in povsem pavšalno navaja, da tožena stranka ni kršila postopka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da tožeči stranki ni bila kršena pravica do obrambe oziroma zagovora ter da tožnik verjetnosti obstoja nedenarne terjatve ni izkazal. Tožeča stranka se s takšnim stališčem in ugotovitvami sodišča nikakor ne more strinjati, saj tožeči stranki sploh ni jasno, na podlagi česa je sodišče prišlo do zgoraj navedenega zaključka. Sodišče prve stopnje izključno povzema navedbe tožene stranke, ne upošteva pa navedb tožeče stranke, iz katerih jasno izhaja, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti utemeljen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je prišlo do svoje odločitve. Tožeča stranka ni ravnala krivdno niti ni kršila pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji niti ni mogoče očitati, da v konkretni situaciji obstaja razlog, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Dejstvo je, da se je tožena stranka zgolj želela znebiti tožeče stranke. Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe je, da tožeča stranka izkaže verjetnost obstoja svoje terjatve, terjatev pa je izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladajo nad dejstvi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Postopek odpovedi pogodbe o zaposliti zaradi varstva šibkejše pogodbene stranke, to je delavca, je v ZDR urejen s strogimi formalnimi in vsebinskimi zahtevami, ki jih mora delodajalec spoštovati ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je izkazala verjetnost terjatve, saj iz trditvene podlage tožeče stranke in vseh predloženih listinskih dokazov in predlaganih dokazov izhaja, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenih razlogov ter da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita, saj je bila očitno kršena tožnikova pravica do obrambe oziroma zagovora. Tožeča stranka slovenskega jezika ne razume dobro, zaradi česar je v času trajanja delovnega razmerja kot šibkejša stranka napram toženi stranki kot delodajalcu, v strahu za svojo službo podpisala vso listinsko dokumentacijo, katero je tožena stranka zahtevala, vendar pa se tožeča stranka v postopku zagovora niti v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla ustrezno braniti zaradi nepoznavanja jezika. Tožeča stranka ni opravičena do nadomestila za brezposelnost in je brez vsakega premoženja, s plačo pa je preživljala svojo nezaposleno ženo ter dva mladoletna otroka, ki ju je dolžna preživljati, zato je ogrožena njihova bivanska eksistenca. S takojšnjim učinkovanjem izredne odpovedi je ogroženo, ne samo tožnikovo preživetje, temveč tudi preživetje njegove štiri članske družine. Vse navedeno govori zato, da je začasna odredba potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode, kajti življenje in zdravje je primerna vrednotena slehernega posameznika, ki ni primerljiva z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče ni ugotavljalo v kakšni socialnih in družinskih razmerjih živi tožeča stranka in je zato le na podlagi netočnih in pavšalnih navedb tožene stranke zavrnilo izdajo začasne odredbe. Neutemeljena je pavšalna trditev sodišča, da se v takšnem položaju kot tožeča stranka znajdejo vsi, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Že navedbe tožene stranke, ki je v odgovoru na tožbo navajala, da je gospodarsko dobro stoječe podjetje in da je tožeči stranki v primeru tožnikovega uspeha v pravdi sposobna poravnati vse svoje iz pogodbe o zaposlitvi izvirajoče obveznosti, kažejo na to, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih brez izdaje začasne odredbe nastajajo tožeči stranki. Tožnik meni, da so podani zakonski razlogi, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tožeče stranke in spremeni izpodbijani sklep oziroma ga razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sklepa razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločitve, sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je tako izpodbijani sklep lahko v celoti preizkusilo. Podana tudi ni bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotij o tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi listinami.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek tega člena); da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek tega člena) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve). Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišča za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tudi v primeru začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve pa se uporabljata tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati v nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen ZIZ).

Postopek zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi podane odpovedi je opredeljen v 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 do 103/2007 – ZDR). Zadržanje po določilih 85. člena ZDR je mogoče, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražo oziroma sodno varstvo. V 3. odstavku 85. člena ZDR določa, da če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primerih iz 1. odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, v času vložitve tožbe že prenehalo, zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 85. člena ZDR, v tem primeru sploh ni mogoče. Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (razen v primeru, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretnem primeru, kot izhaja iz vabila na zagovor z dne 15. 11. 2012 (priloga A4), tožnik sam predlagal datum zagovora dne 16. 11. 2012, kar bi naj potrdili tudi priči A.A. in B.B., ki sta bili navzoči ob predaji vabila. Glede na to, da se je tožnik zagovora dne 16. 11. 2012 udeležil in na njem tudi podal izjavo oziroma ni predlagal preložitve zagovora, ker se ni mogel pripraviti na zagovor, ni mogoče zaključiti, da bi tožniku bila kršena pravica do obrambe oziroma zagovora. Prav tako je tožnik dne 11. 2. 2011 podal pisno izjavo, da razume, piše in govori slovenski jezik.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, kljub temu da tožnik obširno navaja razloge v tožbi glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bo sodišče prve stopnje lahko šele po izvedenem rednem kontradiktornem postopku, v katerem bo zaslišalo predlagane priče ter tožnika, ugotovilo ali je bil kršen postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti. Odločanje o začasni odredbi je namreč hiter postopek, v katerem sodišče ne izvaja kontradiktornega postopka.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da bodo tožniku zaradi neizdaje začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot toženi stranki. Tudi če bi bila ta predpostavka po 3. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ v tej zadevi dejansko podana, na odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe nima vpliva, ker, kot je že navedeno ni izpolnjena osnovna predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ. Začasna odredba se namreč lahko izda le, če poleg predpostavke iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je izpolnjena še ena izmed v 2. odstavku istega člena navedenih predpostavk. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem nadaljnjih predpostavk določenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ in tudi ne glede obstoja pogoja iz 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožniku nastaja težko nadomestljiva škoda pa se pritožbeno sodišče glede na 360. člen ZPP ne opredeljuje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).