Jedro

Oseba, v katere korist je bilo dejanje storjeno, je dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim pravnim dejanjem. Pasivno legitimirana, kar ZPPSL izrecno določa za stečajno izpodbijanje pravnih dejanj v primerjavi z drugimi inštituti izpodbijanja takšnih dejanj, je le tista oseba, v katere korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke, s katerim je potrdila kompenzacijo med toženima strankama ter sama kompenzacija brez datuma nimata učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Tožencu A. A. je naložilo, da mora tožeči stranki vrniti znesek 1,376.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbi drugega toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek v delu, s katerim se tožencu A. A. nalaga vrnitev zneska 1,376.250,00 SIT, zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe drugega toženca, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se s pravno razlago sodišča druge stopnje, da je bila opravljena asignacija, izpodbija pa odločitev o dajatvenem delu zahtevka. Drugi toženec bi namreč bil dolžan plačati terjatev tožeči stranki, ne pa prvemu tožencu. Ker je plačal prvemu tožencu, je to stvar njunega medsebojnega notranjega razmerja.

Toženca na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 129. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93, 39/97 in 1/99 - ZPPSL), ki določa pasivno legitimacijo za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju. Ne glede na morebitno utemeljenost trditev, da je tožeča stranka bila le posrednik pri posojilu, ki ga je prvi toženec dal drugemu tožencu, slednji v tej pravdi ne more biti pasivno legitimiran. Oseba, v katere korist je bilo dejanje storjeno, je dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim pravnim dejanjem. Pasivno legitimirana, kar ZPPSL izrecno določa za stečajno izpodbijanje pravnih dejanj v primerjavi z drugimi inštituti izpodbijanja takšnih dejanj, je le tista oseba, v katere korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne omogočajo sklepanja, da bi v korist drugega toženca bilo storjeno kakšno dejanje, saj se zanj ne trdi, da bi bil tožnikov upnik in da bi pridobil premoženjsko korist na škodo drugih upnikov. Drugi toženec A. A. torej v nobenem primeru ne more biti v tej pravdi pasivno legitimiran.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) pa je v reviziji le naveden, vendar z ničemer obrazložen. Zato je v tej smeri revizijsko sodišče opravilo le uradni preizkus po določbi 386. člena ZPP (morebitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), pa je pri tem ugotovilo, da takšne kršitve v pravdi ni bilo.