Jedro

Če bi toženec v upravnem postopku izdal pravilno in zakonito odločbo, bi tožnici že na podlagi takšne odločbe izplačal denarno socialno pomoč v višini, v kakršni ji je bila priznana kasneje s sodno odločbo. Toženec je tako z izplačilom denarne socialne pomoči v zamudi od naslednjega dne od dneva, ko bi prvostopna odločba postala izvršljiva, tožnica pa je za ta čas upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

Odločitev, da mora toženec tožnici dosojene stroške postopka plačati na račun sodišča, je pravilna, saj je bila tožnici priznana brezplačna pravna pomoč.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonite zamudne obresti od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike denarne socialne pomoči, do plačila.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (2. in 4. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranke je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 112,36, EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo s 1. točko izreka tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2008, odločbo Centra za socialno delo ..., št. ... z dne 25. 1. 2007 pa delno odpravilo tako, da je znesek 104,57 EUR v prvem odstavku nadomestilo z zneskom 205,57 EUR. V ostalem je odločba Centra za socialno delo z dne 25. 1. 2007 ostala nespremenjena. Z 2. točko izreka je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da tožnici za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007 plača razliko denarne socialne pomoči od že priznanega zneska v višini 104,57 EUR do zneska 205,57 EUR, priznanega s to sodbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodne odločbe. S 3. točko izreka pa je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od plačila (pravilno do plačila) in tožencu v 4. točki izreka naložilo plačilo stroškov postopka v višini 514,32 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica in toženec. Tožnica se ne strinja s 3. in 4. točko izreka in navaja, da je že od samega začetka upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje zahtevala plačilo denarne socialne pomoči v polni višini 205,57 EUR za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007, ki je bila z izpodbijanima upravnima odločbama delno nezakonito zavrnjena. Vsi pogoji za pridobitev denarne socialne pomoči v polni višini 205,57 EUR so bili izpolnjeni že v času vložitve vloge za pridobitev denarne socialne pomoči, sodišče pa je s sodbo ugotavljalo stanje za nazaj, čeprav je bila denarna socialna pomoč v polni višini priznana šele s sodbo. Toženec je zato v zamudi s plačilom. Zaradi poteka časa bo realno dobila manjši znesek, kot bi ga, če ne bi bilo pritožbenih in sodnih postopkov. Toženec je za to, kot objektivno posledico zamude, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, čeprav ne gre za civilno pravno razmerje med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo o pravdnih stroških, ki jih je tožencu naložilo v plačilo na račun naslovnega sodišča, ker je tožnico zastopal odvetnik na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Sodišče je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnica ni zahtevala, da je toženec dolžan stroške nakazati v korist tretje osebe, to je Republike Slovenije oziroma Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Pravne podlage za tako odločitev ne daje niti dejstvo, da je bila tožnici za predmetni spor dodeljena brezplačna pravna pomoč, saj v Zakonu o brezplačni pravni pomoči ni nobene določbe, ki bi utemeljevala izpodbijani izrek. Sklicuje se na 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki je primer zakonite subrogacije – prehoda obveznosti toženca do tožnice, ki pa nastopi šele ob izpolnitvi dveh pogojev in sicer po pravnomočnosti sodbe, s katero so stroški naloženi v plačilo v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči in izplačila stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, pooblaščencu tožnice, ki se izvrši po pravnomočnosti odločbe organa za brezplačno pravno pomoč o priznanju stroškov. Meni, da iz navedenega člena jasno izhaja, da mora sodišče stroške dosoditi v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči, nasprotna stranka pa jih je dolžna plačati njej in ne Republiki Sloveniji oziroma njenim organom. Prehod teh stroškov na Republiko Slovenijo oziroma njene organe je mogoč šele po pravnomočnosti sodbe in po izplačilu stroškov pooblaščencu tožnice s strani Republike Slovenije oziroma njenih organov. Slednje pa se običajno zgodi z daljšim časovnim zamikom po pravnomočnosti sodbe in tudi ne nujno v višini stroškov, prisojenih s sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

Toženec se ne strinja z 2. točko izreka izpodbijane sodbe iz razloga bistvene kršitve določil postopka. Navaja, da je tožnica zahtevala odpravo odločbe toženca ter odločbo Centra za socialno delo ..., priznanje pravice do denarne socialne pomoči za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007 v mesečnem znesku 205,57 EUR ter povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožene stranke ugodilo v celoti, razen v obrestnem delu, v 2. točki izreka izpodbijane sodbe pa je toženi stranki naložilo tudi plačilo razlike do zneska 205,57 EUR, česar pa tožeča stranka, niti s tožbo niti kasneje med postopkom, nikoli ni zahtevala in je tako prekoračilo tožbeni zahtevek. Meni, da je sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijane sodbe bistveno kršilo določila pravdnega postopka, zato predlaga, da sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

Toženec ima prav, da je tožnica z obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007 uveljavljala priznanje pravice do denarne socialne pomoči v višini 205,57 EUR. V takšni višini ji je sodišče prve stopnje denarno socialno pomoč tudi priznalo. Ker pa je toženec oziroma Center za socialno delo ... tožnici za isto obdobje in sicer za čas od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007 že priznal denarno socialno pomoč v višini 104,57 EUR, je sodišče prve stopnje edino pravilno odločilo tako, da je tožencu naložilo v plačilo le razliko od že priznanega zneska v višini 104,57 EUR do zneska 205,57 EUR, ne pa celotnega zneska. V nasprotnem primeru bi tožnica prejela poleg že priznanih 104,57 EUR, še 205,57 EUR oziroma brez pravne podlage in neupravičeno znesek 310,14 EUR. Tožnica je sicer uveljavljala le priznanje pravice do denarne socialne pomoči v višini 205,57 EUR, ne pa tudi izplačila, kar pa ne pomeni, da ni upravičena do izplačila ali da je upravičena do izplačila denarne socialne pomoči v celotnem znesku 205,57 EUR, še posebej, če je za isto obdobje že prejela določen znesek denarne socialne pomoči. Prav zaradi dejstva, da je tožnici že bila priznana denarna socialna pomoč, je sodišče prve stopnje glede izplačila (ne pa same pravice) pravilno odločilo, da ji toženec izplača le razliko. Ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot zmotno zatrjuje pritožba, pač pa le za odločitev o izpolnitvi. Glede na navedeno je pritožba toženca neutemeljena.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na stroške postopka v zvezi s plačilom na račun Delovnega in socialnega sodišča. Tožnici je bilo zastopanje pred sodiščem odobreno z odločbo brezplačne pravne pomoči št. 354/2008 z dne 7. 4. 2008. S to odločbo je bilo odločeno (2. točka), da mora prosilka oziroma njena pooblaščenka strokovni službi za brezplačno pravno pomoč vrniti napotnico v roku 8 dni po opravljeni pravni pomoči, skupaj z izvirnikom stroškovnika. Takšna odločitev temelji na določbi 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo in 23/2008, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da v primeru, če stroškovnika v danem roku po opravljeni storitvi ne bo predložil strokovni službi za BPP, odvetnik ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči. Skladno z določbo 45. člena ZBPP se sredstva za plačilo storitev po tem zakonu izplačujejo na podlagi odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na predlog pristojnega organa za BPP. Pooblaščenec, ki zastopa stranko po odločbi BPP, mora torej zahtevati izplačilo zneska od že citiranega organa skladno z izdano odločbo, stranka pa je dolžna stroške plačati Republiki Sloveniji, saj glede na določbi 46. člena ZBPP terjatev stranke – upravičena do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča, ker terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno je odločitev sodišča, da mora toženec dosojeni znesek plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča, namesto v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči, je torej pravilna, pritožba tožnice v tem delu pa neutemeljena.

Pritožba tožnice pa je utemeljena glede zakonitih zamudnih obresti. V konkretnem primeru je tožnica izpodbijala dokončno odločbo toženca št. ... z dne 25. 2. 2008 ter v zvezi s to odločbo, odločbo Centra za socialno delo ... št. ... z dne 25. 1. 2007, ker se ni strinjala z dosojenim zneskom denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je v postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojala pravilnost in zakonitost citiranih odločb in sicer dokončne odločbe z dne 25. 2. 2008 in prvostopne odločbe z dne 25. 1. 2007 in odločalo o utemeljenosti vtoževanega višjega zneska denarne socialne pomoči. Ker je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo, je na podlagi 81. člena ZDSS-1 odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 25. 2. 2008, prvostopno odločbo z dne 25. 1. 2007 pa glede višine in ji priznalo denarno socialno pomoč namesto zneska 104,57 EUR, v znesku 205,57 EUR. S tem je sodišče prve stopnje nadomestilo odločitev v upravnem postopku. To pa pomeni, da kolikor bi toženec v upravnem postopku pravilno odločil in izdal zakonito odločbo, bi že na podlagi izvršljive prvostopne odločbe, izplačal oziroma bi moral izplačati denarno socialno pomoč v takšni višini, kot ga je tožnici priznalo sodišče s sodbo. Ker do tega v konkretnem primeru ni prišlo, je toženec z izplačilom v zamudi naslednji dan od dneva, ko bi prvostopna odločba postala izvršljiva in ko bi na podlagi te izvršljive odločbe moral izplačati denarno socialno pomoč, zaradi česar je tožnica upravičena do zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega priznanega mesečnega zneska razlike denarne socialne pomoči do plačila.

Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo s popravki, v nadaljevanju ZSV), ki ureja pravico do denarne socialne pomoči, vprašanje zakonitih zamudnih obresti določa le za primer, če je upravičenec dolžan vrniti prejeto denarno socialno dajatev, ni pa urejeno vprašanje nastopa posledic v primeru, da je prišlo do zamude na strani toženca. Ker vprašanje zakonskih zamudnih obresti v ZSV ni urejeno, je pravna podlaga za presojo o utemeljenosti zakonitih zamudnih obresti podana v obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ta v 1. odstavku 378. člena določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V zvezi z vprašanjem, kdaj pride do zamude v izpolnitvi, je pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da do zamude v izpolnitvi denarnih dajatev v sistemih socialne varnosti ali drugih socialnovarstvenih dajatvah, ne more priti, preden odločena pravica ni priznana s posamičnim aktom, bodisi z upravnim aktom ali s sodno odločbo, ki nadomesti upravni akt. Glede na takšno stališče nosilci zavarovanj lahko pridejo v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki glede zamudnih obresti spremenilo tako, kot je razvidno v izreku.

Ker je tožnica v pretežnem delu uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP od priglašenih stroškov glede na vrednost spornega predmeta priznalo stroške za vložitev pritožbe v skladu s tarifno številko 15 c Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) v zvezi z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 200 točk, nadalje 2 % administrativnih stroškov in DDV v višini 20%, skupaj torej 244,8 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 112,36 EUR. Stroške pritožbe v takšnem znesku je toženec dolžan plačati v roku 8 dni.