Jedro

Objavljena informacija posredno opredeljuje oz. omejuje tudi vsebino odgovora v dveh pogledih. Prvič, odgovor se mora nanašati na informacijo, zaradi katere se zahteva objava odgovora. Zato odgovornemu uredniku odgovora ni potrebno objaviti, če se ne nanaša na objavljeno informacijo (1. alinea 13. čl. ZJG). In drugih, tako kot informacija mora biti tudi odgovor nanjo zgolj informativen. Odgovor na informacijo ne sme izražati mnenja prizadetega (t.j. prikaza nekega stanja glede na avtorjevo lastno vedenje oz. razumevanje).

Za pravico do objave odgovora je nadalje značilno, da se mora odgovor objaviti brez sprememb ali popravkov (2. odst. 10. čl. ZJG). To mora veljati tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku po 14. čl. in nasl. ZJG (prim. 23. čl. ZJG). Zato sodišče ne more posegati v vsebino odgovora z le delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

V postopku o ZJG se odloča o dolžnosti odgovornega urednika glede objave odgovora na informacijo, ki mu jo nalaga 9. čl. in nasl. ZJG tudi v javnem interesu zaradi zagotovitve točnosti objavljenih informacij.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče toženi stranki naloži objavo odgovorov na sestavke, objavljene v časopisu X dne 13.12.1994, 3.12.1994, 30.11.1994 in 9.12.1994. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku, potem ko je revizijsko sodišče razveljavilo sklep tega sodišča o zavrženju tožbe, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji sodišču očita, da je spregledalo, da tožena stranka ne nasprotuje objavi odgovora na sestavke, objavljene v časopisu X 30.11.1994 ("J. - 1. str., "V. - 3.str. in "V. 2. str.) zaradi pomanjkanja "obličnosti", temveč zgolj zaradi vsebinskih razlogov. Tožena stranka tedaj sprejema odgovor tožeče stranke v formalnem pogledu. S tem v zvezi poudarja, da je način komuniciranja, ki ga je izbrala tožeča stranka z odgovorom na članke običajen v sferi tiska. Ker je sodišče nepravilno povzelo delovanje oz. pravno ravnanje tožene stranke, obstaja nasprotje med vsebino zapisnikov in listin ter navedbami o njih v obrazložitvi. Sodišče pa je kršilo tudi Zakon o javnih glasilih (v nadaljevanju ZJG) in Ustavo RS. Sodišču nadalje očita, da odgovora na sestavke, objavljene dne 30.11.1994, ni obravnavalo vsebinsko. Pri tem odgovoru gre namreč za integralni odgovor na tri sestavke, ki so po vsebini široki in zato dopuščajo tudi širše odgovore. Glede odgovora na sestavek z naslovom "V.", objavljen v X 9.12.1994 na 3. strani, poudarja, da se je nanašal na trditve v tem članku, ki se tičejo razkrajanja obrambnega sistema RS in kupovanja "turističnih" helikopterjev. Ker je RS kot država soodvisna od drugih držav, je pomembno, kdo ji pomaga. Sodišče bi moralo presojati vsebino odgovora tudi s strani interesa prizadetega, ne pa le z očmi nekega bralca, ki ga obramba države sploh ne zanima. Odgovor obravnava vprašanje graditve obrambnega sistema in odgovarja na nasprotne trditve o razkrajanju obrambnega sistema. Nadalje pojasnjuje, zakaj je v pritožbi navedla, da je odgovor v skladu z načeli ZJG in ni žaljiv. Pri tem poudarja, da so navedbe v članku "V." žaljive za obrambni resor. Glede odgovorov na sestavka "K. in "U.", ki sta bila objavljena v X dne 3.12.1994 in 13.12.1994, pa se ne strinja s presojo, da so bili odgovori objavljeni na enakovrednih mestih. S tem v zvezi očita sodišču, da obstaja razlika med listinami v spisu in obrazložitvijo izpodbijanih sodb. Meni, da obstaja razlika med mestoma objave člankov ter odgovorov nanj. Tožena stranka razporeja članke v časopisu tako kot se ji zdi primerno, te svobode pa nima pri objavi odgovorov na objavljene informacije. Sicer pa objava odgovorov na ta dva sestavka dokazuje, da tožena stranka objavlja tudi odgovore, ki vsebujejo "novote". Zato meni, da je v odgovoru dopustno napisati nekoliko več, če je to v kontekstu sestavka, na katerega se odgovarja. S tem v zvezi še dodaja, da zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopušča tudi možnost le delne ugoditve tožbenemu zahtevku. Sodišči bi zato lahko črtali le "balastne" dele, če sta jih že razbrali. Dodaja še, da je za tožečo stranko vse, kar je navedla v odgovorih, bistveno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl. ZPP). Tožena stranka revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je stališče revidenta, da se je tožena stranka upirala prvi točki tožbenega zahtevka - zahtevani objavi odgovora, poimenovanega "Sporočilo za javnost", na članke "J.", "K." in "V.", ki so bili objavljeni v časopisu X 30.11.1994, zgolj zaradi vsebinskih razlogov. V odgovoru na tožbo je v 3. tč. na 3.str. (l.št.20) namreč navedla, da "Sporočila za javnost" z dne 1.12.1994 ni mogoče šteti za odgovor, ker ni podano na način, ki ga opredeljuje 1. odst. 10. čl. ZJG. V takšni situaciji je seveda odveč odgovarjati na očitke sodiščema prve in druge stopnje, češ da sta s svojo presojo presegli okvir predmeta spora in zato posegli v pravice tožene stranke, s katerimi ta lahko prosto razpolaga. Glede s tem v zvezi očitane protispisnosti pa je revidentu potrebno pojasniti, da določilo 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP terja konkretno opredelitev, katera navedba v razlogih sodbe o vsebini listine nasprotuje sami vsebini listine. Teh revizijskih trditev tedaj zato, ker ne pomenijo uveljavljanja absolutne bistvene kršitve ZPP, revizijsko sodišče ni moglo presojati.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč, da "Sporočila za javnost" z dne 1.12.1994 ne v formalnem ne v vsebinskem pogledu ni mogoče šteti za odgovor na objavljeno informacijo v smislu 9. čl. in nasl. ZJG. Prav tako se strinja s presojo, da odgovor tožeče stranke na sestavek "V.", ki je bil objavljen v X , presega okvire odgovora v smislu 9. čl. in nasl. ZJG. Tudi presoja o enakovrednosti mesta objave odgovorov tožeče stranke na sestavka "K." in "U.", ki sta bila objavljena v X dne 3.12.1994 in 13.12.1994, je pravilna. Izčrpnim razlogom izpodbijanih sodb je težko sploh kaj dodati.

Glede na obširna revizijska izvajanja pa je potrebno ponovno pojasniti, da gre prizadetemu pravica do odgovora na objavljeno informacijo, t.j. do odgovora na sporočilo o določeni stvari. Objavljena informacija posredno opredeljuje oz. omejuje tudi vsebino odgovora v dveh pogledih. Prvič, odgovor se mora nanašati na informacijo, zaradi katere se zahteva objava odgovora. Zato odgovornemu uredniku odgovora ni potrebno objaviti, če se ne nanaša na objavljeno informacijo (1. alinea 13. čl. ZJG). In drugič, tako kot informacija mora biti tudi odgovor nanjo zgolj informativen. Odgovor na informacijo ne sme izražati mnenja prizadetega (t.j. prikaza nekega stanja glede na avtorjevo lastno vedenje oz. razumevanje).

Za pravico do objave odgovora je nadalje značilno, da se mora odgovor objaviti brez sprememb ali popravkov (2. odst. 10. čl. ZJG). To mora veljati tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku po 14. čl. in nasl. ZJG (prim. 23. čl. ZJG). Zato sodišče ne more posegati v vsebino odgovora z le delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Črtanje določenih delov odgovora bi pač spremenilo sam odgovor. Takšen poseg v tožbeni zahtevek - odgovor - ne bi bila več delna ugoditev, temveč odločanje mimo postavljenega zahtevka. Nepravilnost revizijske trditve, da je možno v okviru odločanja o zahtevku črtati "balastne" dele odgovora, pa potrjuje tudi sam revident, ko na drugi strani poudarja, da se tožeči stranki zdi vse pomembno, kar je navedla v odgovoru.

Pri tem je potrebno posebej poudariti še to, da se v postopku pred sodiščem, kakršen je obravnavani, odloča le o dolžnosti odgovornega urednika glede objave odgovora na informacijo, ki mu jo nalaga 9. čl. in nasl. ZJG tudi v javnem interesu zaradi zagotovitve točnosti objavljenih informacij. Predmet tega postopka tako ne more biti ne presoja o morebitni žaljivosti objavljenega sestavka za prizadetega, ne s tem povezanimi njegovimi interesi (prim. npr. 199. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in 9. čl. ZJG).

Obe navedbi iz "Sporočila za javnost", ki jih citirata sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah, tudi po presoji revizijskega sodišča presegata okvire odgovora na informacije v člankih, objavljenih v časopisu X 30.11.1994. Prva, s katero tožeča stranka utemeljuje potrebo po "Sporočilu za javnost", izraža mnenje tožeče stranke. Druga, s katero tožeča stranka opozarja na določene nepravilnosti v M., na katerega se sporni sestavki, objavljeni v X 30.11.1994, ne nanašajo, pa z objavljenimi informacijami nima sploh nobene zveze.

Glede odgovora na prispevek "V." pa je tožečo stranko potrebno opozoriti, da iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb sledi, da se je oglasila z odgovorom zaradi informacije v tem sestavku, češ da Vlada RS kupuje "turistične" helikopterje, ne pa zaradi navedb o razkrajanju obrambnega sistema RS. Sicer pa navedbe, ki se tičejo "razkrajanja obrambnega sistema" niti niso informacija, temveč lahko pomenijo le avtorjevo oceno določenega stanja. Glede same vsebine odgovora tožeče stranke na objavljeno informacijo, češ da vlada kupuje "turistične" helikopterje, pa se revizijsko sodišče, kot je bilo že zapisano, pridružuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da prispevka tožeče stranke ni mogoče šteti za odgovor v smislu 9. čl. in nasl. ZJG. Ne glede na pomen pomoči Republiki Sloveniji pri graditvi obrambnega sistema, zahvale zanjo ne sodijo v okvir odgovora na sporno informacijo (prim. uvodoma razložen pojem odgovora na objavljeno informacijo po ZJG).

Končno je revizija neutemeljena tudi v delu, v katerem graja presojo o enakovrednosti objave odgovorov v X dne 17. in 19. 12. 1994 na sestavka "K.in "U.", ki sta bila objavljena v X dne 3.12.1994 in 13.12.1994. Sodišči s tem v zvezi nista zagrešili očitane absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj so navedbe v razlogih sodbe o mestu in strani objave odgovorov pravilne. Sicer pa je potrebno pritrditi revidentu, da odgovorni urednik ne razporeja odgovorov na informacije svobodno. Omejuje ga določilo 2. odst. 10. čl. ZJG. Po tem določilu mora odgovorni urednik objaviti odgovor na enakem oz. enakovrednem mestu, kot je bila objavljena sporna informacija. Toda objava odgovora na informacijo v rubriki časopisa, v kateri je bila objavljena sporna informacija, pri čemer ima ta rubrika stalno mesto v časopisu in je vselej enako označena, je tudi po presoji revizijskega sodišča enakovredna v smislu 2. odst. 10. čl. ZJG. Zato je pravilno stališče izpodbijanih sodb, da tožeča stranka ne more zahtevati ponovne objave odgovorov na sestavka "K.in "U..

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).