Jedro

Ker je tožena stranka tožnici ob odpovedi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delo oziroma za delovno mesto, na katerem niso bile zagotovljene omejitve, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti tožene stranke z dne 18.7.2005, ki jo je podala tožnici nezakonita in se razveljavi (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti njeni zdravstveni zmožnosti primerno delovno mesto, jo za čas od 18.9.2005 do 4.6.2006 ter za čas do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji za čas od 18.9.2005 do 4.6.2006 ter čas od (pravilno „do“) vrnitve nazaj na delo dalje vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo v 8 dneh pod izvršbo (2. odstavek). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, odmerjene v višini 2.310,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2007 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. odstavek). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. odstavek).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen v celoti zavrne vključujoč stroške postopka, ter tožnici naloži v plačilo tudi pritožbene stroške postopka. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 7.6.2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami, da ni sposobna dolgotrajne stoje ali hoje, da je sposobna le za pretežno sedeče delo s polnim delovnim časom od 14.4.2005 dalje. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z odločbo ZPIZ z dne 7.6.2005 in ji tako zagotovila vse pravice iz invalidskega zavarovanja. Izvedenska ugotovitev je, da je v celotnem delovnem času tožnice, to je polni delovni čas, stoječega dela in dela s hojo 16,7 % ter sedečega dela 83,3 %, torej gre za pretežno sedeče delo. Omejitev je le, da tožnica ni sposobna dolgotrajne stoje ali hoje, da je sposobna za pretežno sedeče delo s polnim delovnim časom. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) v 199. in 200. členu določa varstvo invalidov in tako v 199. členu določa, da delodajalec zagotavlja varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju ali preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 200. člen ZDR pa ureja pravice delovnih invalidov in določa, da mora delodajalec delavcu pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotoviti: - opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, - opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, - poklicno rehabilitacijo, - nadomestilo plače, v skladu s prepisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 20/2004 - ZPIZ-1- UPB2) v 101. členu določa dolžnost in postopke delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida in določa, da zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu mora zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s skrajšanim delovnim časom od polnega, razen v primeru, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. Pri zagotavljanju pravic pri izbiri delovnega mesta, mora delodajalec upoštevati tudi mnenje invalidske komisije o delavčevi preostali delovni zmožnosti.

Iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem celotne listinske dokumentacije v spisu ter izvedeniškega mnenja K. kot z zaslišanjem prič S.F., V.V., D.Č. in S.Z. ter tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kot to izhaja iz odločbe ZPIZ, št. 6031830 z dne 7.6.2005. Tožena stranka je tožnici dne 18.7.2005 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti hkrati s ponudbo nove pogodbe za delovno mesto pripravljalka živil. Kot izhaja iz podatkov o delovnem mestu (priloga B2) je bila zadolžena: za pripravo vseh vrst sadja in zelenjave, za pripravo hrane v skladu z določenimi pravili stroke, skrb in čistočo delovnega mesta in naprav, ter za druga dela po navodilih nadrejenega. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da delovno mesto pripravljalka živil ni bilo ustrezno delovno mesto, saj tožnici niso bile zagotovljene omejitve, zlasti ergonomično delovno okolje brez hoje po spolzkih tleh in brez čiščenja delovnih površin ter strojev. To je izpovedal tudi zaslišani S.Z., ki je pojasnil, da nihče od njega ni zahteval, da bi tožnici njen delovni prostor prilagodil. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožnica imela dodatne zdravstvene nevšečnosti potem, ko je želela delati na delovnem mestu. Tožnica je zahtevala dopolnilno izvedeniško mnenje Invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta, vendar je tožena stranka kar sama navedeno ugotavljala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

izvor: VDSS sodba Pdp 563/2007 zveza: ZDR člen 200. ZPIZ-1 člen 101, 102, 102/1.