Jedro

Tožena stranka je bila o glavni obravnavi pravilno obveščena, vendar nanjo ni pristopila. Glede na navedeno je pritožbena trditev tožene stranke, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 7.12.1999 v veljavi v točki 1 izreka za znesek 6.505.422,00 SIT, ki ga je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe pod točko 1/1 in 1/2 ) dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. V preostalem delu je delni umik tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 423.655,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijana sodba nejasna in se jo ne da preizkusiti. Nejasna je navedba, da je "podlaga tožbenemu zahtevku XI. poglavje ZOR o zakupni", saj ni razvidno na kaj se beseda "zakupni" nanaša, nejasna je tudi navedba, da je "iz sodbe Okrajnega sodišča v K. razvidno ...", saj se ne ve iz katere sodbe Okrajnega sodišča, prav tako je nejasna navedba, da "tožeča stranka priznava, da del poslovnih prostorov v izmeri 23,28 m2 ni bil predmet odkupa, kot to zatrjuje tožena stranka, saj tega ni dokazala", saj je sodišče "ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo", med njimi pa je bil tudi dokazni predlog z zaslišanjem tožene stranke, z vpogledom v njeno dokumentacijo in tudi drugi dokazni predlogi. Tožena stranka kar nekaj let dejansko ne zaseda teh prostorov in bi to tudi dokazala, če bi sodišče izvedlo njene predlagane dokaze. Čeprav se sklicuje na 1060. člen Obligacijskega zakonika, izpodbijana sodba določb tega člena ni upoštevala. Toženi stranki je naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, morala pa bi tek teh obresti omejiti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil del 1060. člena Obligacijskega zakonika razveljavljen. Z izpodbijano sodbo je naloženo toženi stranki plačilo vseh zneskov iz izreka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ne da bi sodišče pred tem preverilo ali so omenjeni prostori v posesti tožene ali tožeče stranke, oziroma, ali jih je tožena stranka vrnila tožeči, kot je to ves čas trdila in je za to nudila dokaze. Tožeča stranka je šele z vlogo 20.2.2006 modificirala tožbeni zahtevek, tako, da ga je delno umaknila oziroma zmanjšala. Do takrat je o vrnitvi dela poslovnega prostora in preostali njegovi površini oziroma o odkupu dela tega prostora, trdila drugače. To kaže, da tožeča stranka ne ve, kdo uporablja in od kdaj, del ali pa celoten omenjeni poslovni prostor, sicer ne bi vložila tožbe zoper toženo stranko za celotni poslovni prostor. Že iz tega razloga bi sodišče moralo biti veliko bolj kritično do trditev tožeče stranke in ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov tožene stranke. Tožena stranka je namreč del poslovnih prostorov na naslovu P. kupila in v tem delu živi, ostale poslovne prostore pa je vrnila tožeči stranki preden je sploh bil vložen izvršilni predlog in jih tožeča stranka od takrat dalje ves čas oddaja drugi osebi skupaj z opremo, ki je last tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, saj jo postavlja v izrazito neenakopraven položaj glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente o sporu, kot je v ustavni odločbi Up 39/95 že pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je obravnavalo ustavno pritožbo, v kateri je pritožnik uveljavljal kršitev 22. člena Ustave. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov (iz tega razloga je nekajkrat predlagala preložitev obravnave, da bi se jo zaslišalo, temu pa sodišče ni sledilo), da postavlja pričam vprašanja in da se izjavi o rezultatih dokazovanja v konkretnem sporu, obveznost sodišča pa je, da pretehta relevantnost dokaznih predlogov in se opredeli do vseh bistvenih navedb, saj sicer krši določbe pravdnega postopka, kar ima za posledico nezakonito sodbo. Zato je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, posledica česar je zmotna uporaba materialnega prava, bistveno pa so kršene tudi določbe pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem, da se v novem postopku omogoči toženi stranki sodelovanje v postopku in izvede predlagane dokaze, stroške pritožbe pa upošteva kot nadaljnje stroške pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi ugotovilo in pravilno ocenilo vsa relevantna dejstva. Sodba nima napak, zaradi katerih bi bilo treba poseči v odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbena navedba, da je sodba nejasna, ko se navaja, da je "podlaga tožbenemu zahtevku XI. poglavje ZOR o zakupni", ni utemeljena. Očitno je, da je s tem sodišče prve stopnje mislilo na zakupno (najemno) pogodbo, kar je razvidno tudi iz besedila, ki sledi: "(najemni pogodbi in sicer člen 567 in nadaljnji)..". Glede sodbe opr.št. P pa je sicer res, da bi moralo sodišče zapisati, da gre za sodbo Okrožnega in ne Okrajnega sodišča v K., vendar pa zgolj takšna očitno pisna napaka, ne pomeni nejasnosti v smislu, da se ne bi vedelo, na katero sodbo sodišče misli, saj je poleg opravilne številke pravdne zadeve navedeno, da se sodba nahaja v prilogi A4 spisa, poleg sodbe Okrožnega sodišča v K. opr.št. Pg pa se omenja le še pravdna zadeva P glede plačila najemnine za ista poslovna prostora (v P.) in na G.), le da gre za čas pred obdobjem, na katerega se nanaša ta pravdna zadeva. Glede na to, da se že sama tožena stranka v ugovoru na sklep o izvršbi sklicuje na omenjeni sodbi (P in Pg) je jasno, da tudi za toženo stranko ne more biti nikakršnega dvoma, na katero sodbo sodišče prve stopnje misli. Glede pritožbene navedbe, da toženi stranki ni bila dana možnost dokazovanja svojih navedb torej, da ji ni bila zagotovljena pravica, da je prisotna pri izvajanju dokazov, pa je treba povedati, da je bila tožena stranka o glavni obravnavi pravilno obveščena, vendar nanjo ni pristopila. Res je sicer, da je pooblaščenec tožene stranke v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 23.2.2006 navedel, da je tožena stranka že nekaj časa odsotna iz zdravstvenih razlogov (za kar pa ni predložil nikakršnih dokazil) in prosil za preložitev obravnave "za nekaj časa". Kot pa je razvidno iz zapisnika o prvem naroku z dne 23.2.2006, je sodišče očitno predlog tožene stranke sprejelo, saj je glavno obravnavo določilo na dan 11.5.2006, katere pa se, brez opravičila, nista udeležila ne toženec ne njegov pooblaščenec. Glede na navedeno je pritožbena trditev tožene stranke, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, neutemeljena. Pritožbena navedba, da je tožena stranka kupila del poslovnih prostorov na naslovu P. in v tem delu živi, ostale poslovne prostore pa da je vrnila tožeči stranki preden je sploh bil vložen izvršilni predlog in jih tožeča stranka od takrat dalje ves čas oddaja drugi osebi skupaj z opremo, ki je last tožene stranke, je deloma v nasprotju s tem, kar je tožena stranka navajala doslej, vsekakor pa odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč izrecno navedla, da "Upnik zahteva plačilo najemnine tudi za prostore, ki so dolžnikova last, saj dolžnik živi na naslovu v P., in sicer kot lastnik nepremičnine (ne le dela), ker je to nepremičnino odkupil od upnika pred leti". Torej o tem, da bi tožena stranka kdaj vrnila tožeči stranki del poslovnega prostora v izmeri 23,28 m2 na navedenem naslovu, doslej ni navajala ničesar in je takšna pritožbena navedba neupoštevna (337. člen Zakona o pravdnem postopku; dalje: ZPP). Res pa je, da je že v navedenem ugovoru trdila, da je lokal na naslovu G., pred leti vrnila upniku (sedaj tožeči stranki), vendar to med pravdnima strankama ni sporno, saj je tožeča stranka tožbeni zahtevek, ki se nanaša na neplačane najemnine za navedeni lokal delno umaknila oz. prilagodila datumu vrnitve lokala in je to sodišče prve stopnje tudi upoštevalo v izpodbijani sodbi. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika in odločbo Ustavnega sodišča v zvezi z navedeno zakonsko določbo glede teka obresti in omejitve le-teh ni utemeljena. Zakonite zamudne obresti so namreč tiste obresti, ki upoštevajo vse zakonske določbe, ki se nanašajo na zamudne obresti. Glede na navedeno bo tožena stranka dolžna plačati terjatev tožeči stranki ob upoštevanju vseh (veljavnih) zakonskih določb, ki se nanašajo na zamudne obresti in torej tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 25.3.2006, s katero je razveljavljen 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo, in je, ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene takšne kršitve, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).