Jedro

Glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je obdolženec s pomočjo zagovornika v svojih pisnih vlogah pojasnjeval okoliščine prekrška, pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče sodbe brez zaslišanja obdolženega ne bi smelo izdati in da je bilo za pravilno odločitev v predmetnem postopku nujno, da bi bil obdolženec zaslišan. Ni namreč videti prepričljivega razloga, da bi sodišče na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju obdolženega drugače presojalo verodostojnost njegovih trditev v pisnih vlogah, kot navaja zagovornik v pritožbi.

Če ena priča glede določenega dejstva izpove, da se ga ne spominja točno, medtem ko druga s prepričanjem zatrjuje, da je to dejstvo podano, pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbami takih prič. Nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi ena priča zatrjevala, da je neko dejstvo obstajalo, druga priča pa glede istega dejstva izpovedovala, da ni obstajalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 270,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter mu izreklo globo v višini 1.300,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 210,00 EUR ter stroške priče v višini 14,88 EUR. V izrečeno globo je obdolžencu vštelo čas pridržanja, ki je trajalo od 16.50 ure dne 28. 10. 2018 do 0.21 ure dne 29. 10. 2018 v znesku 20,00 EUR ter mu naložilo, da je dolžan preostanek globe v višini 1.280,00 EUR in stroške priče plačati v 30-dneh po pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obdolženi ni odgovoren za očitani mu prekršek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je v zvezi s pritožbenimi očitki o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku, ker sodišče kljub izrecni zahtevi obdolženca, da naj ga sodišče zasliši, storilca ni zaslišalo, potrebno poudariti, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje obdolženca res pozvalo, da poda pisni zagovor in da je obdolženec v vlogi z dne 11. 2. 2019 res zahteval ustno zaslišanje v zvezi z očitanim prekrškom, vendar pa se nato na vabila sodišča ni odzival. Sodišče je namreč obdolženca vabilo na narok večkrat, nazadnje za dne 23. 12. 2019. Vročitev vabila je bila izkazana tako za zagovornika kot za obdolženega, vendar se obdolženi vabilu na narok ni odzval, svoj izostanek pa je opravičil naknadno po pošti z navedbami, da se je nahajal v tujini in za svoje trditve priložil fotokopijo avtobusnih vozovnic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predložene avtobusne vozovnice, na katerih ni navedeno niti na koga se nanašajo, niti kdaj je bilo opravljeno potovanje, ne dokazujejo, da je bil storilec v času vročanja vabila na razpisani narok odsoten z naslova za vročanje, niti da je bil odsoten v času razpisanega naroka in odsotnosti z naroka zato ni opravičilo. S takim postopanjem sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot to neutemeljeno očita zagovornik v pritožbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženčev izostanek z naroka za zaslišanje dne 23. 12. 2019 ni bil opravičljiv ne glede na pojasnila zagovornika na naroku 23. 12. 2019, da je obdolženec v B. in da vabila ni prejel, saj za take trditve obdolženec ni predložil ustreznih dokazil, ki bi take navedbe potrjevala. Glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je obdolženec s pomočjo zagovornika v svojih pisnih vlogah pojasnjeval okoliščine prekrška, pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče sodbe brez zaslišanja obdolženega ne bi smelo izdati in da je bilo za pravilno odločitev v predmetnem postopku nujno, da bi bil obdolženec zaslišan. Ni namreč videti prepričljivega razloga, da bi sodišče na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju obdolženega drugače presojalo verodostojnost njegovih trditev v pisnih vlogah, kot navaja zagovornik v pritožbi.

5. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ob odločanju upoštevalo vse obdolženčeve navedbe v pisnih vlogah ter po opravljenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo poslujoča policista P. P. in P. M. ter s strani obdolženca predlagano pričo D. J., obdolženčevo inzvenzakonsko partnerko, ter prebralo vse listine v spisu (kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ocenilo obdolženčeve navedbe v pisnih vlogah ter izvedene dokaze, vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi, ter prepričljivo in z gotovostjo ugotovilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu prekrška dokazana. Upoštevajoč vsebino zapisnikov o zaslišanju prič ter listinskih dokazov, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje pri odločanju, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, da sta izpovedbi prič P. P. in P. M. prepričljivi in logično sprejemljivi, skladni z zapisniki o preizkusu alkoholiziranosti, ter se glede bistvenih okoliščin povezanih z odrejenim preizkusom alkoholiziranosti, potekom tega preizkusa in rezultatom alkotesta medsebojno ujemata. Izpovedbi priče D. J. pa sodišče prve stopnje ni sledilo, ker ni povsem skladna niti z navedbami obdolženca (glede tega kdo je spraševal, kaj naj zapiše v zapisnik), ker je zaradi osebne povezanosti z obdolžencem nedvomno zainteresirana za pričanje v njegovo korist, ker je njena izpovedba glede okoliščin postopka nelogična v zvezi z navajanji, da jima je bilo odrejeno, da morata na parkirišču pri pokopališču počakati dve uri, ker ni verjetno, da bi lahko slišala pogovor med obdolžencem in policisti, saj je ves čas sedela v avtomobilu, postopek pa je potekal zunaj in ker iz izpovedb zaslišanih policistov izhaja, da je postopek preizkusa alkoholiziranosti z obdolžencem potekal brez posebnosti in da obdolženec ni ničemur oporekal, temu pa pritrjuje tudi vsebina zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec podpisal brez vsake pripombe.

6. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam o nepravilnosti izvedbe postopka preizkusa alkoholiziranosti, ko je obdolženi zatrjeval, da ustnik ni bil nadet vpričo njega, da zato obstaja dvom o tem, ali je bil ustnik uporabljen že ob predhodnih preizkusih, da to omaje verodostojnost rezultata alkotesta ter da je alkotest, preden je obdolženi vanj pihal, padel po tleh, ker mu ga je policistka pregloboko porinila v usta in ga zadela v dlesni, zaradi česar ga je zabolelo in je alkotest padel po tleh, ko pa naj bi policistka policista vprašala kaj naj napiše, naj bi slednji odgovoril „tako kot tistemu“, kar vse močno vzbuja dvom, da je bil test alkoholiziranosti opravljen pravilno. Sodišče prve stopnje je vse to ustrezno upoštevalo in se tudi ustrezno opredelilo do takih trditev, ko je na podlagi izpovedb zaslišanih policistov ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ugotovilo, da obdolženec tekom postopka v zvezi z opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti ni podal nobenih pripomb, kar je glede na njegova zatrjevanja o načinu izvedbe preizkusa alkoholiziranosti povsem nelogično. Sodišče prve stopnje je jasno poudarilo, da obdolžencu ne verjame, da bi se ob takem poteku preizkusa, kot ga zatrjuje, na kraju postopka strinjal z rezultatom in ne bi podal nobenih pripomb, saj nenazadnje ni prvič opravljal preizkusa alkoholiziranosti in je že bil pred tem seznanjen s potekom tovrstnih postopkov, poleg tega pa je poklicni voznik in je mogoče pričakovati, da toliko bolj pozna tovrstne postopke.

7. Zagovornik v nadaljevanju navaja, da priča D. J. sicer ni povsem do potankosti izpovedovala enako kot obdolženi, vendar se je glede dotične podrobnosti, ki jo sodišče izpostavlja tj. kdo je koga vprašal in kdo komu odgovoril, enostavno zmedla in ocenjuje, da ta podrobnost niti ni bistvena. Prav tako meni, da zgolj zaradi tega, ker je priča D. J. obdolženčeva zunajzakonska partnerka ne pomeni samo po sebi, da je pristranska ter da je mogoče pristranskost očitati tudi policistoma, saj sta sodelavca, ki skupaj patruljirata in med njima prav gotovo obstaja določena mera kolegialnosti in nista zainteresirana pričati v škodo drug drugemu. Zagovornik nasprotuje tudi zaključkom, da je nemogoče, da bi priča D. J. slišala pogovor med obdolžencem in policistoma, saj je po oceni zagovornika povsem običajno in realistično, da oseba, ki sedi v avtu, sliši kaj se dogaja v neposredni bližini avta, še predvsem glede na to, da je imela ves čas odprta vrata avtomobila. S takimi navedbami zagovornik podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, vendar z njo ne prepriča pritožbenega sodišča v nepravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča o dokazanosti vseh objektivnih in subjektivnih znakov obdolžencu očitanega prekrška.

8. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z zagovornikovimi navedbami, da so se tudi med izpovedbama zaslišanih policistov izpostavila medsebojna nasprotja, ker je policistka P. M. izpovedala, da ne ve točno, ali je na aparat ustnik namestil policist P., ali že ona, ter mu izročila alkotest z ustnikom, kar naj bi po mnenju zagovornika odstopalo od izpovedbe policista Povšeta, da je ustnik namestil on v prisotnosti obdolženega. Če ena priča glede določenega dejstva izpove, da se ga ne spominja točno, medtem ko druga s prepričanjem zatrjuje, da je to dejstvo podano, pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbami takih prič. Nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi ena priča zatrjevala, da je neko dejstvo obstajalo, druga priča pa glede istega dejstva izpovedovala, da ni obstajalo.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je logično, da sta policista izpovedala, da je postopek potekal tako, kot je navedeno v zapisniku in da morebitnih drugih okoliščin, ki bi sicer morale biti navedene v zapisniku, pa niso bile, nista omenjala. Ni namreč videti razumnega razloga, zakaj bi policista ne izpovedovala drugače oziroma, da ne izpovedovala o posebnih okoliščinah postopka, v kolikor bi te dejansko obstajale. Nobenega dvoma namreč ni, da je obdolženec imel možnost izraziti nestrinjanje z ugotovljenim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in je tudi pričakovati, da bi to storil, v kolikor bi postopek potekal tako, kot ga je poskušal predstaviti obdolženec v svojem zagovoru. Policista bi mu v primeru, če bi nasprotoval rezultatu preizkusa z elektronskim alkotestom in dejansko zahteval ponovno opravljanje oziroma odvzem krvi, kot je navajal v svojih vlogah, nedvomno tudi odredila strokovni pregled, kot določajo določbe ZPrCP, saj ni videti nobenega razloga, da policista ne bi postopala v skladu s predpisanim postopkom. Pri tem so neprepričljive tudi pritožbene navedbe, da je obdolženec prava neuka stranka, ki policijskih postopkov ne pozna dovolj podrobno in da ni bil seznanjen z dejstvom, da bi morala policista vse okoliščine v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti kot npr. da je alkotest padel na tla in da je obdolženec zahteval ponovno opravo preizkusa oziroma odvzem telesnih tekočin, zapisati v zapisnik. Kot je bilo poudarjeno, bi policista v primeru, če bi storilec dejansko zahteval ponovno opravo preizkusa oziroma odvzem telesnih tekočin, nedvomno označilo, da se obdolženec z rezultatom preizkusa ni strinjal in bi mu odredilo strokovni pregled.

10. Neutemeljeno je tudi oporekanje rezultatov preizkusa z elektronskim alkotestom, saj zagovornik sam navaja, da obdolženec rezultatu na kraju samem ni oporekal in da je zapisnik podpisal, s takim ravnanjem pa je obdolženec preprečil možnost preizkusa tega rezultata z opravo strokovnega pregleda zaradi česar trditve, da rezultat, ki ga je pokazal alkotest, ob upoštevanju vseh okoliščin izvedenega preizkusa alkoholiziranosti ni odražal prave vrednosti alkohola v organizmu obdolženega, obstaja zgolj na ravni domneve, ki jo postavlja obramba. Zagovornik pa ne more uspeti z izpodbijanjem ugotovljenega rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom niti z navedbami oziroma ponavljanje navedb, ki jih je obdolženec podal v svojih pisnih vlogah, da je kritičnega dne spil le 4 dcl vina med obiskom pri sorodniku obdolženčeve partnerice v kraju P., C. , ki je trajal eno uro in pol, od tam pa sta se nato odpeljala do pokopališča v S. K., pri čemer je vožnja trajala približno 1 uro in je tako od trenutka zaužitja alkohola do prihoda na pokopališče minilo precej časa, do trenutka, ko sta policista obdolžencu odredila preizkus alkoholiziranosti pa sta minili še dve dodatni uri. Takim navedbam ni mogoče slediti že iz razloga, ker sta policista izpovedala, to pa sta potrdila tudi obdolženec in njegova zunajzakonska partnerka, da sta ju policista kontrolirala na podlagi anonimne prijave že na parkirišču pokopališča v S. K., kjer sta sedela v avtomobilu in popivala, ob tem pa sta policista ob kontroli in njenih izpovedbah zaznala močan zadah po alkoholu. Sicer pa kot je bilo poudarjeno že zgoraj bi obdolženec v primeru nestrinjanja z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom to zagotovo lahko izrazil in bi s tem prišlo do odreditve strokovnega pregleda, s katerim bi se lahko preveril rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom, pa tega obdolženec očitno ni zahteval. Tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je storilec poklicni voznik in da se dobro zaveda kakšno posledico ima zanj odvzem vozniškega dovoljenja, ne pomeni, da se ne bi podal na pot, v kolikor bi menil, da ima v organizmu previsoko koncentracijo alkohola. Glede na ugotovljen rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom je obdolženec očitno napačno ocenil koncentracijo alkohola v organizmu, ki jo je dosegel z uživanjem alkoholnih pijač.

11. Upoštevajoč navedeno, ko zagovornik s podajanjem svoje dokazne ocene in izpostavljenem zgolj določenih delov izpovedb posameznih prič ni omajal prepričljivosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in pravilnosti zaključka, da je obdolžencu dokazana storitev očitanega prekrška, so pritožbeno neizpodbijani zaključki o subjektivnem elementu prekrška, to je krivdi pravilni in utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je obdolženec kot polnoletna oseba z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno vedel, da je vožnja pod vplivom alkohola prekršek in upoštevaje njegove navedbe, da je kritičnega dne užival alkoholno pijačo, se je zavedal, da lahko ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno pa se je kljub temu odločil za vožnjo motornega vozila, s tem pa je privolil v nastanek posledice, to je storitev prekrška, zaradi česar mu je očitalo naklepno ravnanje.

12. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija večja ali manjša in tako ob upoštevanju visoke koncentracije alkohola v organizmu obdolženca ter stopnje obdolženčeve odgovornosti za prekršek ter da so vinjeni vozniki nevarni udeleženci cestnega prometa, izreklo globo v višini 1.300,00 EUR, kar je nekoliko višja globa od najnižje predpisane za tovrstni prekršek, prav tako pa mu je zakonito in utemeljeno izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, kot je predpisan za ta prekršek.

13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolžencu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 270,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.