Jedro

26. člen KP za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva določa med drugim kot varovano kategorijo delavca oziroma delavko, ki je edini hranilec v družini. Ker norma posebej ne določa pomena izraza in njena vsebina ni popolno in jasno navedena, predstavlja nedoločen pravni pojem - pravni standard. Zato zgolj dejstvo, da tožnica ni uveljavljala izvršitve preživninske obveznosti očeta, določene s pravnomočno sodno odločbo, ki bi bila glede na ugotovljene dejanske okoliščine brezuspešna, ni mogoče šteti v njeno škodo.

Izrek

1) Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2) Stroške odgovora na revizijo krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.5.1994 in 22.6.1994, na podlagi katerih je tožnici kot trajno presežni delavki zaradi ukinitve delovnega mesta - zobozdravstveni administrator - prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica edina hranilka v družini, zato bi ji delovno razmerje lahko prenehalo po 2. odstavku 26. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Uradni list RS, št. 26/91 do 15/94 - KP) le z njenim soglasjem. V posledici te odločitve je razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja vključno z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Sprejelo je pravno stališče, da tožnice ni šteti za zaščiteno osebo po 26. členu omenjene kolektivne pogodbe. Ker tožnica ni zahtevala prisilne izvršitve preživninske obveznosti, določene s pravnomočno razvezno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 837/90 z dne 8.10.1991 v izvršilnem postopku, ji statusa edine hranilke družine ni mogoče priznati.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Kot edinega hranitelja v družini je po stališču revizije šteti tistega roditelja, ki sam brez drugega roditelja (npr. zaradi razveze, vdovstva) skrbi za otroka. Da je tožnica edini hranitelj v družini izhaja tudi iz odločbe Centra za socialno delo L., s katero ji je bil priznan denarni dodatek po določbah 25. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 do 41/99), in iz odločbe istega Centra za socialno delo, s katerim je bila tožničinemu sinu priznana pravica do otroškega dodatka. Revidentka tudi navaja, da je direktorju tožene stranke izrazila svoje soglasje, da bi opravljala prosto delo čistilke, na katerega je bila sprejeta nova delavka. Zato predlaga, da se njeni reviziji ugodi in spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se vzdrži v veljavi sodba prvostopnega sodišča. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je vsebovana v določilu 26. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva, ki v 5. alinei 2. odstavka določa kot varovano kategorijo delavca oziroma delavko, ki je edini hranilec v družini. Zato lahko v primeru nujnih operativnih razlogov takemu delavcu preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem. S to normo je omenjena kolektivna pogodba razširila zaščito delavke oziroma delavca samohranilca kot je določena v 4. odstavku 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ki varuje njegov status le, če ima otroka do dveh let starosti ali otroka, ki je zmerno ali težje moten v duševnem ali telesnem razvoju.

Po 112. členu ZDR se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih, ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev (prvi odstavek). S kolektivno pogodbo določita stranki, ki sta jo sklenili, tudi medsebojne pravice in obveznosti (drugi odstavek). Ker je z določilom 5. alinee 2. odstavka 26. člena kolektivna pogodba dejavnosti določila več pravic delavcu, ki je edini hranilec v družini, je za njegovo vsebino in razlago upoštevati pomen tega izraza (glede na uporabljen izraz in pogoje po 4. odstavku 36. d člena ZDR) in namen podpisnikov kolektivne pogodbe. Ker norma posebej ne določa pomena izraza - edini hranilec v družini, niti dodatnih kriterijev, niti njena vsebina ni popolno in jasno navedena, predstavlja nedoločen pravni pojem. Ta se uporabi takrat, ko želi zakonodajalec (podpisniki KP) urediti sicer podobne situacije, ki pa so vseeno toliko različne, da zanje ni mogoče predpisati ene same zakonske določbe s čvrsto določenimi pojmi. Zato merila za napolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnim standardom.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi preozko in zato zmotno uporabilo pojem (pravni standard) "edinega hranilca v družini".

Roditeljska pravica je sestavljena iz več pravic in predvsem dolžnosti, med katerimi je tudi dolžnost staršev, da otroku zagotavljata življenjsko raven, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, naravstvenemu in družbenemu okolju. Tako je zapisano v 1. odstavku 27. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija), ki jo je naša država ratificirala in objavila (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92 - MP, št. 9/92), zaradi česar se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije neposredno uporablja. V skladu s 4. odstavkom 27. člena Konvencije so tudi določila zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, Uradni list RS, št. 13/94 do 26/99 - ZZZDR), ki zagotavljajo ustrezne ukrepe, s katerimi je od staršev mogoče zahtevati preživnino za otroka. Tako je v 102. in 103. členu ZZZDR uzakonjena splošna dolžnost staršev, da vzgajajo in preživljajo svoje otroke. V 113. členu omenjenega zakona je zapisano načelo, da starša izvršujeta roditeljsko pravico skupaj in sporazumno, v nadaljnjih členih pa so predvideni ukrepi za primere, ko te življenjske skupnosti in sporazuma ni.

Nesporno je bila zakonska zveza tožnice s S. F. s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. I P 837/90 z dne 8.10.1991, razvezana in njun mladoletni sin, rojen 6.3.1984, dodeljen v varstvo in vzgojo materi, tožnici T. F.. Tako je bila s pravnomočno sodbo razdeljena dolžnost preživljanja otroka med njegovega očeta in mater. Formalnopravno tožnica ne bi bila edini hranilec družine.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč pa izhaja, da je mož tožnice alkoholik, brez zaposlitve (razen v času od 15.4.1994 do 15.7.1994) in prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje, ki k preživljanju mladoletnega otroka ni prispeval ničesar. Zato zgolj dejstva, da tožnica ni uveljavljala izvršitve preživninske obveznosti očeta, določene s pravnomočno sodno odločbo, ki bi bila glede na ugotovljene okoliščine, brezuspešna, ni mogoče šteti v njeno škodo. Cilj in namen norme iz 26. člena KP za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije je varovati zaposlitev enega od staršev, ki sam brez drugega roditelja (zaradi razveze, vdovstva) skrbi za otroka.

Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je zato tožnici priznati, da sama preživlja, varuje in vzgaja mladoletnega otroka. To pa pomeni, da ji delovno razmerje po navedeni normi KP lahko preneha le z njenim soglasjem. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je zato podan.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako kot je razvidno iz izreka.