Jedro

Pogodbenika sta se dogovorila o plačilu posla po delih, saj se je obračun opravljenih delovnih ur izvajal mesečno, izvajalec pa je tej na podlagi naročniku mesečno izstavljal račune. Gre torej za situacijo, kot jo ureja četrti odstavek 642. člena OZ.

Ker je tožena stranka tožeči stranki dela plačevala po dogovorjeni urni postavki za opravljena dela (torej kot ceno na enoto opravljenih del – delovnih ur), ne pa kot skupaj dogovorjeno ceno, plačilo del, ki so bila potrebna za dokončanje posla, ne more predstavljati premoženjske škode tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.592,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.872,00 EUR od 10. 8. 2016 dalje do plačila in od zneska 720,00 EUR od 13. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 728,00 EUR, v roku petnajst dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 7. 5. 2018 sklenili Pogodbo št. 4/070518 o izvedbi mavčno kartonskih del na objektu P. pri M. (nadalje: Pogodba). Tožeča stranka kot izvajalec se je zavezala dela izvesti v skladu s popisom, projektno dokumentacijo ter navodili nadzornega organa. Glede cene del sta se pogodbenika dogovorila za urno postavko. Kot začetek del je bil določen 8. 5. 2018, dela pa naj bi se končala do prve polovice julija 2018 (v 9 tednih). Predviden je bil mesečni obračun del (do 5. v mesecu za pretekli mesec) ter izstavitev mesečnih računov na podlagi usklajenega obračuna opravljenih ur. Tožeča stranka je dela opravljala do 26. 7. 2018, tožena stranka pa ji je plačala računa za mesec maj in junij 2018, ne pa tudi za julij 2018. Tožena stranka je tožečo z emailom z dne 16. 8. 2018 pozvala, da naj nadaljuje z deli ter jo obvestila, da bo ustavila vsa izplačila, dokler ne doseže zamujenih faznih rokov. Na njen email se je odzvala tožeča stranka ter navedla, da gre za izsiljevanje, da med njima ni bilo dogovorjenih niti terminskih planov niti faznih rokov. Kljub temu se je zavezala, da bo toženi dne 18. 8. 2018 pomagala pri delih z dvema svojima delavcema. Tožena stranka je dela na tem gradbišču dokončala sama oziroma s pomočjo svojih sodelavcev. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala obračunu opravljanih ur za dela opravljena v juliju in avgustu 2018, prav tako tudi ni reklamirala izstavljenih računov tožeče stranke.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in direktorja tožene stranke D. D. ter za pridobitev gradbenih dnevnikov in terminskih planov pri družbi E. d. o. o. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter hkrati brez razloga zavrnilo zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, zakaj slednjega ni zaslišalo. Meni, da je bila podana zadostna trditvena podlaga in da ne gre za informativne dokaze.

7. Podjemnik praviloma pridobi pravico do plačila za opravljeni posel, ko je ta končan, razen če se stranki dogovorita za izvršitev in izročitev posla po delih. Kadar pa se pogodbeni stranki dogovorita, da bosta izročitev in prevzem posla opravljali po delih, pridobi podjemnik pravico do plačila za tisti del opravljenega posla, ki ga je naročnik prevzel (četrti odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Naročnik je dolžan prevzeti del opravljenega dela, ki ga je izvajalec izvršil po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ).

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta se pogodbenika s Pogodbo dogovorila o plačilu posla po delih, saj se je obračun opravljenih delovnih ur izvajal mesečno, izvajalec pa je tej na podlagi naročniku mesečno izstavljal račune. Gre torej za situacijo, kot jo ureja četrti odstavek 642. člena (OZ). Glede opravljenega dela je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da tožena stranka dela ni grajala oziroma da niti ne trdi, da bi imelo opravljeno delo napake, prav tako pa ob izstavitvi obračuna opravljanih ur temu ni ugovarjala. Tožena stranka zato s sklicevanjem na tretji odstavek 642. člena OZ ne more uspeti, saj sta se pogodbenika dogovorila za plačilo po (mesečno opravljenih) delih, ki so bila opravljena v skladu s Pogodbo in pravili posla.1 Plačilu za opravljena dela se torej tožena stranka s temi razlogi ne more uspešno upirati. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati za dela, opravljena v juliju in avgustu 2018. 9. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljeni znesek stroškov, ki naj bi ga tožena stranka plačala družbi F. d. o. o. za dokončanje del, ne more predstavljati škode tožene stranke, temveč gre za plačilo opravljenih del. Ker je tožena stranka tožeči stranki dela plačevala po dogovorjeni urni postavki za opravljena dela (torej kot ceno na enoto opravljenih del – delovnih ur), ne pa kot skupaj dogovorjeno ceno, plačilo del, ki so bila potrebna za dokončanje posla, ne more predstavljati premoženjske škode tožene stranke.2

10. Po presoji pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da sodišče prve stopnje drugih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ni izvedlo, saj je tožena stranka podala pavšalne trditve ter predlagala informativne dokaze. Tožena stranka, ki je navajala zgolj to, da naj bi priče oziroma zakoniti zastopnik izpovedali „katera dela so bila dogovorjena, kakšni roki za dokončanje del so bili dogovorjeni, katera dela in v kakšnem obsegu je tožnik opravil in katera ne, katera dela in v kakšnem obsegu so bila poverjena drugemu izvajalcu, kdaj in s kakšnim pojasnilom je tožnik prenehal opravljati dela, kdaj, kako in kolikokrat je toženec tožnika pozival, naj z deli nadaljuje ter tudi o vseh dejstvih glede pogodbe z investitorjem ter pozivov investitorja zaradi zamude z dokončanjem del ter o vseh drugih pravnorelevantnih dejstvih, ki jih toženec zatrjuje v tej vlogi,“3 ni pa podala določnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih. V skladu z razpravnim načelom bi bila dolžna podati konkretne trditve, nato pa bi se v skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena lahko izvajali predlagani dokazi z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožene stranke. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka z dokaznim predlogom z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Vse navedeno velja tudi za dokazni predlog s pridobitvijo gradbenih dnevnikov in terminskih planov pri družbi E. d. o. o.4

11. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje dokazne predloge utemeljeno zavrnilo in zavrnitev predlaganih dokazov tudi ustrezno obrazložilo. Očitek, da je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v dokaznem postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen, saj sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če pred tem ne podajo ustreznih konkretiziranih trditev, zavrnitev dokaznih predlogov pa je ustrezno obrazložena. Kot izhaja iz zgoraj navedenega pa so bili ugovori tožene stranke tudi nesklepčni.

12. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaslišalo le zakonitega zastopnika tožeče stranke, ne pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa na zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke svoje odločbe ni oprlo (točka 6. obrazložitve). Kot je bilo že navedeno, je bila trditvena podlaga tožene stranke prepavšalna, ugovori pa tudi nesklepčni, zato je bila izvedba dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov nepotrebna. Iz navedenega razloga je neutemeljen tudi očitek kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 258. členom ZPP, saj navedena kršitev na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala.

13. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (355. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Do enakega rezultata bi prišli tudi v primeru, če bi tožena stranka ob sklicevanju na kršitev tožeče stranke od Pogodbe odstopila. Tudi v takem primeru bi imela (zgolj) pravico zahtevati sorazmerno znižanje plačila (drugi odstavek 635. člena OZ), ne pa bi bila zaradi navedenega (v celoti) prosta svoje obveznosti, da tožeči stranki za opravljeno delo plača. 2 Tožena stranka je „restitucijo škode“ dejansko dosegla že s tem, da je tožeči stranki plačala zgolj za opravljeni del posla. Tako plačilo namreč ustreza dejanski vrednosti opravljenih del, ne pa vrednosti dokončanega posla. 3 Dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje direktorja tožene stranke ter prokurista D. D. v 1. pripravljalni vlogi tožene stranke, str. 3, podobno dokazni predlog za zaslišanje prič A. A. in B. B. na naroku za glavno obravnavo 17. 2. 2021, str. 2. 4 Poleg tega mora stranka, ki predlaga dokaz z listino, to listino tudi predložiti (prvi odstavek 226. člena ZPP). Če ne izpolni predložitvenega bremena, sodišče dokaza z listino ne bo izvedlo. Stranka se svoje obveznosti ne more razbremeniti zgolj s tem, da sodišču predlaga, da naj namesto nje pribavlja dokaze, ne da bi pojasnila, zakaj teh dokazil ni mogla predložiti sama.