Jedro

Pravna podlaga odločitve o stroških ugovornega postopka ni 6.odst. 38.čl. ZIZ temveč določilo 154. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki se smiselno uporablja na podlagi 15. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, v katerem je upniku naloženo, da dolžniku povrne 62.488,00 SIT stroškov ugovora, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi in izpodbijani sklep razveljavilo ter upniku naložilo, da dolžniku povrne 62.488,00 SIT stroškov ugovora, višji zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo, (2.) zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sklep se v delu, ki se nanaša na dolžniku priznane stroške ugovornega postopka, pritožuje upnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi izdalo začasno odredbo po začetku postopka prisilne poravnave, vendar je bil predlog za njeno izdajo vložen že dne 31.05.2004, t.j. pred izdajo sklepa o začetku prisilne poravnave, ki se je začela dne 30.08.2004, kot to izhaja iz javne objave v Uradnem listu RS. Ker izdaja začasne odredbe z vidika obstoja pogojev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ni sporna, temveč je sporna le z vidika določil Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji, začetek prisilne poravnave pa sodi v sfero dolžnika in ne upnika, stroški v zvezi z ugovorom zoper sklep o izdaji začasne odredbe po mnenju upnika ne morejo iti v njegovo breme, saj je uspešnost ugovora posledica ravnanj samega dolžnika. Skladno z navedenim upnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi v delu, s katerim je upniku naloženo, naj dolžniku povrne 62.488,00 SIT stroškov ugovora ter zahteva povrnitev stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je upnik dolžan povrniti dolžniku njegove stroške ugovora, oprlo na 6. odst. 38. čl. ZIZ. Ta določa, da mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da stroški ugovora dolžnika zoper sklep o začasni odredbi ne morejo predstavljati stroškov, ki bi jih dolžniku povzročil neutemeljeno (upnik namreč navaja, da v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper dolžnika še ni bil začet postopek prisilne poravnave, ki preprečuje izdajo predlagane začasne odredbe). Navedeno sicer drži oz. glede na okoliščine primera nobeni od strank ne gre očitati, da je drugi neutemeljeno povzročila stroške. Vendar v obravnavani zadevi pravna podlaga odločitve o stroških ugovornega postopka ni 6. odst. 38. čl. ZIZ (kot to v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zmotno navaja sodišče prve stopnje), temveč določilo 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se smiselno uporablja na podlagi 15. čl. ZIZ. Ker je bil postopek zavarovanja, v katerem so dolžniku nastali stroški, sprožen na podlagi upnikovega predloga in za upnika sklep, s katerim je sodišče ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, predstavlja procesni neuspeh, gre za situacijo, ki je enaka tisti, ki jo obravnava 1. odst. 154. čl. ZPP, na podlagi katerega je stranka, ki v postopku ni uspela, nasprotni stranki dolžna povrniti stroške. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje kljub napačno navedeni pravni podlagi o stroških pravilno odločilo.

Ker pritožba upnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).