Jedro

Ne drži dolžnikova trditev, da bi moral upnik že v predlogu za izvršbo predlagati več izvršilnih sredstev. Dovoljena je naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev. Krajevno pristojnost bi moral dolžnik ugovarjati v okviru roka za ugovor zoper sklep o izvršbi.

Izrek

1./ Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 295,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

2./ Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 18.750,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 19.04.1999 z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor dolžnika zavrne kot neutemeljen, da ostane sklep o dovolitvi spremembe izvršilnega sredstva z dne 12.05.1997 v veljavi in da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške.

Dolžnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe določb ZIZ in neugotovljenega dejanskega stanja. Navedel je, da dolžnik ni vložil ugovora zoper sklep z dne 12.05.1997, temveč pritožbo, zato ugovora ni potrebno zavrniti. Sodišče je upniku ponovno dovolilo spremembo izvršilnega sredstva, čeprav je po odločbi II Cpg 32/98 jasno, da je bil postopek ustavljen le glede zarubljene avtomobilske prikolice.

Ker premičninski rubež ni bil ustavljen, sedaj ni jasno, katero izvršilno sredstvo bo predmet izvršbe. Meni, da dve izvršbi (izvršba na premičnine in izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu) ne moreta teči hkrati, ker takega predloga ni. Predlog upnika na novo izvršilno sredstvo je potrebno zavrniti in končati premičninski rubež. Pritožuje se tudi glede odmere stroškov. V zvezi s tem je navedel, da je tudi sam s pritožbo uspel in imel pri tem stroške, ki mu jih je potrebno priznati. Poleg tega meni, da so stroški, ki jih je sodišče prisodilo upniku pretirani. Ugovarja pa tudi krajevni pristojnosti, saj ima svoj sedež, premoženje na območju Okrajnega sodišča v Škofji Loki, kjer je tudi tretjedolžnik.

Pritožba je delno utemeljena.

Upnik je namreč 11.11.1996 z vlogo "predlog za nadaljevanje izvršbe" v primeru neuspele druge javne dražbe, sodišču predlagal, da dovoli izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu pri APP.

Zato ne drži dolžnikova pritožbena navedba, da upnik v postopku ni predlagal novega izvršilnega sredstva.

O naknadno predlaganem izvršilnem sredstvu je sodišče prve stopnje odločilo že s sklepom z dne 12.05.1997 in sicer tako, da je predlagano spremembo izvršilnega sredstva dovolilo. Dolžnik je svoje nasprotovanje odločitvi (ki ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot ugovor) izrazil v pritožbi z dne 28.05.1997. In prav to nasprotovanje je imelo v mislih Višje sodišče v Ljubljani, ko je v obrazložitvi sklepa opr. št. II Cpg 32/98 pojasnilo, da bo "o dolžnikovem nasprotovanju odločitvi, da se izvršba nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom moralo odločiti sodišče prve stopnje". Sodišče prve stopnje je sledilo napotku sodišča druge stopnje in pravilno odločilo, da se dolžnikov ugovor (vsebovan v pritožbi z dne 28.05.1997) zavrne, sklep o dovolitvi spremembe izvršbe pa ostane v veljavi (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ne drži namreč dolžnikova trditev, da bi moral upnik že v predlogu za izvršbo predlagati več izvršilnih sredstev. Ob smiselni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) je bila namreč že v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku dovoljena tudi naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev (prim. še 3. odst. 34. člena sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

Smiselna uporaba določbe 20. člena ZPP/77 na podlagi 15. člena ZIZ pa pripelje do zaključka, da je dolžnikov ugovor krajevne pristojnosti prepozen. Krajevno pristojnost bi moral dolžnik ugovarjati v okviru roka za ugovor zoper sklep o izvršbi. Od uveljavitve ZIZ (15.10.1998) pa je v primeru, da je predlaganih več sredstev ali predmetov izvršbe, za odločitev o predlogu, po določbi 35. člena ZIZ, pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe.

Utemeljeno pa je dolžnik v pritožbi opozoril, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo nadaljnje stroške izvršilnega postopka, saj je v pritožbenem postopku, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani vodilo pod opr. št. 32/98 v celoti uspel. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju O.T.) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) je sodišče druge stopnje dolžniku kot potrebne stroške priznalo: plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 12.150,00 SIT (tar.št. 3/3 ZST), nagrado odvetniku za sestavo pritožbe 200 točk (tar.št. 21/4 O.T.), kar ob vednosti točke 87,40 SIT znaša 17.480,00 SIT, za obvestilo stranki 10 točk (tar.št. 33/4), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znaša 874,00 SIT in stroške poštnine v znesku 100,00 SIT. Skupaj 30.604,00 SIT. Glede na to, da je tudi upnik v pritožbenem postopku uspel, sodišče prve stopnje pa je njegove nadaljnje stroške odmerilo v znesku 30.309,00 SIT, je upnik dolžan dolžniku povrniti razliko med nastalimi stroški, ki znaša 295,00 SIT.

V zvezi z odmero upnikovih stroškov pa ne drži pritožbena navedba, da je ta pretirana. Sodišče prve stopnje je namreč stroške odmerilo v skladu z veljavno O.T. in ZST.

Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi v stroškovnem delu (3. točka izpodbijanega sklepa) ugodilo in na podlagi 3. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ, izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ostalem (nespremenjenem delu) pa je izpodbijani sklep potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 2. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je na podlagi višine odmerjenih stroškov, glede katerih je dolžnik s pritožbo uspel (30.604,00 SIT), v skladu z veljavno O.T. in ZST, dolžniku priznalo naslednje potrebne stroške (5. odst. 38. člena ZIZ): za sestavo pritožbe 100 t (tar.št. 21/4 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT, znaša 8.740,00 SIT, za obvestilo stranki 10 točk (tar.št. 33/4 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znaša 874,00 SIT, poštnino v višini 136,00 SIT (žig na pisemski ovojnici), ter ustrezni del plačane sodne takse v višini 600 točk (tar.št. 3/2 ZST), kar ob vrednosti točke 15,00 SIT znaša 9.000,00 SIT. Skupaj 18.750,00 SIT.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).