Jedro

Ob ugotovitvi, da ni podan noben pogoj za spregled pravne osebnosti (tožena stranka ni zlorabila družbe, da bi dosegla cilj, ki je zanjo prepovedan, da bi oškodovala upnike, pa tudi ni ravnala s premoženjem družbe, kot da je njeno lastno, oziroma ga ni zmanjšala v svojo korist), tožena stranka (družbenica delodajalca tožnika) ni dolžna poravnati terjatev, ki jih ima tožnik nasproti svojemu delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razlike v plačah v bruto zneskih in od teh zneskov izplačati neto znesek v višini 9.463,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. točke zahtevka, zavrnilo je tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v znesku 8.815,59 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2007 dalje do plačila ter od bruto zneska obračunati in odvesti davke in prispevka ter zahtevo na povrnitev stroškov postopka (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.961,93 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma da pritožbeno sodišče samo odloči tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je bilo potrebno v tem postopku ugotavljati le pogoje za spregled pravne osebnosti po ZGD-1. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter odločilo, da ni pogojev za spregled pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe prepisalo zakonsko dikcijo in nato izsek iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 87/2007, kjer VS zapisuje, da samo nedopustno ravnanje še ne pomeni zlorabe. Sodba sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in neobrazložena, saj ne pove, kaj ni zloraba in se sodba ne opredeljuje do tožnikovih navedb, kar je kršitev 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo na izpovedbi F.F. in S.S., ki sta zaposlena pri drugotoženi stranki in nista in ne moreta biti verodostojni, ne verjame pa izpovedbi tožnika in priče B.B.. Pritožba graja protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje na strani 8 sodbe. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ipd 258/2007 z dne 5. 2. 2009 o tem že odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožniku izplačati plače in ostalo vtoževano. V tej sodbi je sodišče ugotovilo ravno nasprotno. Sodišče dejstva, ki so že bila ugotovljena s pravnomočno sodbo, sedaj ne more spreminjati in ugotavljati na novo in to celo tako, da so takšne ugotovitve v popolnem nasprotju z že pravnomočno ugotovljenimi. Gre za protispisne ugotovitve o odločilnih dejstvih in za ponovno odločanje o že pravnomočno razsojenem. Podana je tudi kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj navedene ugotovitve nasprotujejo izreku in razlogom že citirane pravnomočne sodbe.

Razlogi za znižanje plače tožniku, razlogi za začetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku niso takšni, kot jih zatrjuje tožena stranka in ti razlogi tudi niso dokazani. Tožena stranka je imela edini razlog v zlorabi hčerinske družbe, da je oškodovala tožnika in B.B. za plačo. Tožena stranka je s tem, ko je preprečila izplačilo celotne plače skupnemu računovodstvu zlorabila družbo hči in je tako preprečila izplačilo plače direktorju-tožniku. Tožena stranka niti ni z ustreznim sklepom znižala plače tožniku, pač pa je direktor tožene stranke naročil skupnemu računovodstvu, da mora tožniku izplačati zgolj minimalno plačo. Znižanje plače je bilo protizakonito (pravnomočna sodba). Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe večkrat opre na Pogodbo o dolgoročnem sodelovanju, vendar pa ta pogodba ne daje upravičenj toženi stranki za opisana ravnanja. Priča S.S. je povedala, da naj bi bil tožnik zadolžen za podpisovanje nalogov računovodstvu ter da O.O. (direktor) ni odločal kaj bo s sredstvi hčerinske družbe. Ker je tožena stranka več kot očitno posegla v pravno subjektiviteto družb oziroma „samostojnost„ hčere na opisan način, je zlorabila svoj položaj in svoja pooblastila ter preprečila izplačilo celotnih plač tožniku in B.B.. Tako je tudi na ta način zagotovo utemeljena zloraba, v katere obrazložitev pa se sodišče ni spuščalo. Tožena stranka je kot družba mati zagotovo imela vsa upravičenja, ki so bila dogovorjena po pogodbi o dolgoročnem sodelovanju. Pogodba toženi stranki ni dala upravičenj, da dobesedno blokira skupno računovodsko službo. S tem je tožena stranka neposredno posegla v finančno poslovanje družbe hčere in prekoračila pooblastila družbenika. Podan je tudi drugi element zlorabe in sicer konflikt pravic. Pravica tožene stranke, ki si jo je vzela sama, je onemogočila pravico družbe hčere oziroma njenega direktorja, da bi tožniku izplačala plačo. Podan je tudi tretji element zlorabe, torej dejstvo, da je bila pravica zlorabljena (zloraba družbe hčere). Meni, da na vse ugotovljeno, gre za zlorabo hčerinske družbe s strani tožene stranke. VDSS je že v sodbi zapisalo, da je dejanska podlaga obveznosti ugotovljena, potrebno je le še ugotoviti pogoje spregleda. V postopku je nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka z nalogi z dne 12. 12. 2006, 15. 1. 2007, 15. 2. 2007 skupnemu računovodstvu naročila, da se tožniku izplača zgolj minimalna plača. Navaja, da je podan tudi razlog spregleda po 2. alinei 1. odstavka 8. člena ZGD-1 in sicer iz enakih razlogov, kot je že navedeno in dodatno, ker je tožena stranka v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem družbe hčere kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnika tudi glede tega ni opredelilo. Tožnik je prepričan, da je tožena stranka kot 100 % družbenik družbe hčere z neposrednim in neomejenim vplivom ter neposrednim odločanjem prevzela v dejanskem pogledu funkcijo poslovodenja in nadzora v takšnem obsegu, da prvotožena stranka kot pravni subjekt sploh ni bila več v nobenem pogledu samostojna. Tožena stranka je svoje poslovanje skrivala za pravno subjektiviteto svoje hčerinske družbe v 100 % lasti. Vse obveznosti poslovanja je prevzemala družba hči, na katero pa tožena stranka praktično ni prenesla nobenega premičnega in nepremičnega premoženja. Tožena stranka je s svojim ravnanjem povzročila vse, da je družba hči postala nelikvidna in le to spravila v stečaj. Stečaj prvotožene stranke je bil namerni cilj tožene stranke, vse pa z edinim namenom med drugim tudi izigrati tožnika (v njegovi terjatvi), kot tudi ostale upnike. Meni, da gre povsem verjeti izpovedi B.B. in tožnika, da hči ni imela nobenih pristojnosti in nobenih upravičenj, tudi ne tistih, ki so ji pripadali po zakonu. Ocenjuje, da je bila družba hči le „slamnata„ družba, dejansko ustanovljena le za izvedbo dveh projektov, obstoj pa je bil končan s stečajem po predlogu tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbi, prereka navedbe tožnika v pritožbi, vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in že predloženih ter predlaganih dokazih. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka s svojim ravnanjem ni kakorkoli zlorabila svoje hčerinske družbe za doseganje zanj prepovedanih ciljev ali oškodovanje upnikov. Prepričana je, da ni podan katerikoli pogoj za spregled pravne osebnosti, zaradi česar ni dolžna poravnati tožnikove terjatve. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 464/2009 z dne 29. 10. 2009 pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča ugotavljalo pogoje, ki jih za spregled pravne osebnosti določa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. list RS, št. 42/2006 in naslednji). Ugotovilo je, da tožena stranka kot družbenik, družbe G. ni zlorabila za to, da, da bi dosegla cilj, ki je zanjo kot posameznika prepovedan, ni zlorabila družbe za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, ni v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem družbe G. kot pravna oseba s svojim lastnim in ni v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšala premoženje družbe G.. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, ki je bilo že pravnomočno ugotovljeno s sodbo opr. št. I Pd 258/2007 z dne 5. 2. 2009. S citirano pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da obstoji terjatev tožnika do prvotožene stranke G., tožba zoper drugotoženo stranko (sedaj toženo stranko) pa je bila zavržena. Sklep o zavrženju tožbe je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika razveljavilo in naložilo sodišču prve stopnje, da bo v ponovljenem postopku vsebinsko odločilo o zahtevku zoper drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku torej ugotavljalo, ali obstoji pravna podlaga za obveznost družbenika po določbi o spregledu pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem postopku pravilno ugotavljalo ali je podan kateri od pogojev za spregled pravne osebnosti, ni pa ugotavljalo dejanskega stanja, ki je bilo s pravnomočno sodbo že ugotovljeno.

Po določbi 8. člena ZGD-1 so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki in sicer če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan; če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov; če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem ali če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan noben od pogojev iz 8. člena ZGD-1. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedih prič F.F. in S.S., iz katerih izhaja, da družba G. v času poslovanja ni pridobivala samostojnih poslov in se je glede tega naslanjala na toženo stranko, priča S.S. pa je izpovedala, da je računovodska služba tožene stranke na podlagi pogodbe opravljala finančno računovodska dela za G. in da je tožnik, kot direktor družbe GG. do septembra 2006 neomejeno razpolagal s finančnimi sredstvi, ko pa ni bilo več sredstev na računu oziroma jih je bilo manj, pa sta se s tožnikom dogovarjala o plačilu računov glede na prioriteto. Iz njegove izpovedi izhaja, da tožena stranka ni uporabljala sredstev družbe G., temveč ravno nasprotno, da je tožena stranka družbi posojala denar. Ker je bilo poslovanje družbe G. v letu 2006 slabo, je direktor tožene stranke odredil, da se tožniku plača zniža in sicer iz razloga, ker tožnik svojega dela ni opravljal v redu.

Ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje postavljenega zahtevka na nobeni od pravnih podlag 1. odstavka 8. člena ZGD-1. Na 1. alinei 1. odstavka 8. člena ZGD-1 temelječa obveznost tožene stranke ne more biti podana, ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka zlorabila družbo zato, da bi dosegla cilj, ki je zanjo kot posameznika prepovedan. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka zlorabila družbo za oškodovanje svojih upnikov ali njenih upnikov. Tudi ni izkazano, da je tožena stranka s svojim ravnanjem pri upravljanju družbe G. kot hčerinske družbe in kot njena izključna lastnica, ravnala v nasprotju z zakonom s tem, da bi z njenim premoženjem upravljala kot s svojim lastnim. Ob ugotovitvi, da ni podan noben pogoj za spregled pravne osebnosti, tožena stranka ni dolžna poravnati terjatve tožnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerim bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroške krije sama.