Jedro

Sosedje kot tožniki lahko v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja varujejo le svoje pravice in pravne koristi, lahko pa opozarjajo na kršitve javnih koristi oz. predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožnikov in Z.B. delno odpravila odločbo Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora Občine z dne 22.3.1993, in sicer v delu, ki se nanaša na gradnjo koritastega silosa ter v tem delu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, v ostalem pa je pritožbe zavrnila. V veljavi je ostala prvostopna odločba v delu, s katerim je investitorju dovoljena gradnja hleva za govejo živino v pritličju in senika v nadstropju ob obstoječem hlevu na lokaciji manjše lope na parc. št. 2248 in legalizacija rezervoarja za gnojevko na isti parceli. Tožena stranka v izpodbijani odločbi glede zavrnitve pritožb navaja, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini (Uradno glasilo št. 1/88) in da so pri izdelavi lokacijske dokumentacije upoštevani vsi pogoji, ki jih določa ta odlok, pridobljena pa so tudi bila ustrezna soglasja pristojnih organov in organizacij. Tako so neutemeljeni ugovori, ki se nanašajo na odmike in druge sanitarno - higienske pogoje.

Tožniki v tožbi navajajo, da izpodbijajo tisti del drugostopne odločbe, ki se nanaša na izgradnjo hleva s senikom in legalizacijo rezervoarja za gnojevko. V tožbi opozarjajo, da iz izreka prvostopne odločbe izhaja, da je kapaciteta hleva cca 30 glav goveje živine, medtem pa naj bi republiški sanitarni inšpektorat dopuščal največ 8 glav. Menijo, da določene zelene bariere ne morejo biti korektiv za neupoštevanje odmikov, ki jih določa sanitarna inšpekcija. Na to da so že opozorili v pritožbah, vendar tožena stranka na te navedbe ni odgovorila. Dalje tožniki menijo, da je dovoljeni rezervoar preblizu pitne vode in obstoji nevarnost, da zaradi dotrajanosti vodovodnih cevi pride do mešanja fekalij z vodo. Varnostna razdalja med rezervoarjem za gnojevko in vodovodom ni razvidna. Iz načrtov tudi ni razvidno, ali je zahtevan vodotesen rezervoar. Tožniki tudi menijo, da bi investitor moral dobiti dovoljenje za nov priključek na cesto ter se sprašujejo ali sta upravna organa v zvezi z legalizacijo rezervoarja postopala v skladu s 17. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93). Na koncu tožniki trdijo, da niso bili seznanjeni z dopolnjeno lokacijsko dokumentacijo in da jih je upravni organ hote ali nehote ignoriral, kar da predstavlja kršitev načela o zaslišanju strank po 8. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je obravnavano lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93) in odlokom Občine o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini (Uradno glasilo št. 1/88), ki ureja graditev, širitev in prenovo naselij ter drugih posegov v prostor, razen za območja, za katera je sprejet veljavni zazidalni načrt (1. člen odloka). Tožniki kot sosedje lahko v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja varujejo le svoje pravice in pravne koristi, lahko pa seveda tudi opozarjajo na kršitve javnih koristi oziroma predpisov, vendar tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku preverila skladnost sporne lokacije s pogoji lokacijske dokumentacije, izdelane na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev, ni bila dolžna tožnikom natančneje pojasnjevati, zakaj njihovih opozoril, ki se ne nanašajo na varstvo njihovih pravic in pravnih koristi, ni upoštevala.

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče navaja, da mora lokacijsko dovoljenje točno opredeljevati objekt z vsemi dimenzijami, v danem primeru je tloris hleva določen na 12 x 12 m, in ne samo z namenom, kateremu bo služil. Koliko glav goveje živine se bo v hlevu take dimenzije gojilo ni stvar lokacijskega dovoljenja, ampak drugih normativov. Razen tega pa tožbena trditev, da naj bi republiški sanitarni inšpektorat dopuščal največ 8 glav goveje živine, ni točna. Republiški sanitarni inšpektorat v svojem dopisu le povzema podatke iz lokacijske odločbe in dokumentacije, in navaja, da bo v hlevu cca 20 glav živine, od tega predvideno 8 stojišč za odraslo živino.

Pristojna sanitarna inšpekcija je za svoje poprejšnje soglasje določila jasne pogoje, in ti so v dopolnitvi lokacijske dokumentacije tudi upoštevani, ter tudi natančno in jasno obrazložila, zakaj izdaja soglasje. Posebej je poudarila, da ga pod določenimi pogoji (ki so upoštevani, kot že navedeno) lahko izda brez škode za zdravje ljudi, ki živijo v sosednjih objektih. Zato so po mnenju sodišča vsi pomisleki tožnikov glede izdanega soglasja sanitarne inšpekcije neutemeljeni. To velja tudi za pomisleke glede varne razdalje med predvidenim rezervoarjem in vodovodom. Pri tem še sodišče dodaja, da je v izreku lokacijskega dovoljenja jasno določeno, da je za zaščito podtalnih in površinskih voda treba vso gnojevko speljati v vodotesen rezervoar (stran 6). Tako, da je tudi napačna tožbena trditev, da v lokacijskem dovoljenju ni določeno, da mora biti rezervoar vodotesen. Glede priključka na cesto, ki pa ne posega v pravice in pravne interese tožnikov, je tudi v izreku lokacijskega dovoljenja določeno, da bo dovoz potekal preko obstoječega odcepa z lokalne ceste. V zvezi s trditvijo, da tožniki niso bili seznanjeni z dopolnjeno lokacijsko dokumentacijo, sodišče navaja, da iz zapisnika z dne 6.1.1993 izhaja, da je uradna oseba udeležence seznanila z osnovno lokacijsko dokumentacijo in dopolnitvijo le-te iz decembra 1992. Glede dopolnitve lokacijske dokumentacije iz februarja 1993, ki pomeni realizacijo pogojev sanitarne inšpekcije pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da nedostava te dopolnitve tožnikom ni vplivala na zakonitost odločitve.

Glede na obrazloženo je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).