Jedro

Izostanek pojasnilne dolžnosti glede operativnega zdravljenja kolena ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. V skladu s 40. členom ZPacP ima vsak pacient pravico zahtevati drugo mnenje na vseh ravneh zdravstvenih dejavnosti. V danem primeru bi to možnost lahko izkoristila prvo tožnikova zakonita zastopnika in s tem preprečila neizčrpanost zdravljenja v Sloveniji ne glede, ali sta bila na tako možnost opozorjena ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika krijeta sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbene zahtevke na odpravo odločbe št. ... z dne 14. 4. 2021, dopolnilne odločbe št. ... z dne 24. 11. 2021 in odločbe št. ... z dne 29. 1. 2021 (I. tč. izreka), na odobritev zdravljenja v tujini, povrnitev stroškov v višini 400,00 HRK, 17.730,00 HRK v evrski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2020 dalje do plačila ter 8.100,00 HRK v evrski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2020 do plačila (II. tč. izreka). Izreklo je, da tožnika nosita sama svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2. _Tožnika_ se pritožujeta po odvetnici iz razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, procesnih kršitev ter kršitev 14., 22., 23., 25., 50., 51. in 56. člena Ustave RS2 (Ustava). Predlagata spremembo sodbe in ugoditev zahtevkom, oz. podrejeno razveljavitev sodbe, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter vračilo stroškov postopka.

Iz ponavljajoče se množice pritožbenih navedb je mogoče povzeti, da je sodba arbitrarna, neustavna, nepravilna in nezakonita. Razsojeno je v nasprotju s sodno prakso v zadevah opr. št. Psp 354/2019, Psp 245/2018, Psp 69/2020 in opr. št. VIII Ips 167/2018 z dne 25. 1. 2018. Povzema del obrazložitve sodbe Psp 245/2018 z dne 23. 11. 2018, v kateri je bil 1. odst. 44.a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju3 (ZZVZZ-M) interpretiran v povezavi s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki države zavezuje, da otrokom priznavajo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstvene rehabilitacije. Le dejstvo, da je v času poškodbe A. klinika UKC B. izvajala operacijo, ki je bila opravljena v R Hrvaški, za katero so sodišče, tožeči stranki in lečeči zdravnik izvedeli v sodnem postopku, ne daje podlage zaključku, da niso bile izčrpane možnosti zdravljenja. Prvi tožnik in njegovi starši za operacijo v Sloveniji niso vedeli, saj jim zanjo nihče ni povedal. Sodišče se ni opredelilo do pomembnosti vpliva športa na telesni in duševni razvoj otroka. Potrebno je upoštevati tožnikovo športno aktivnost, ki bi mu bila odvzeta, če bi bil zdravljen le konzervativno. Slednja metoda ni ustrezna niti enakovredna operativni. Obrazložitev v 19. tč. je sprejeta v nasprotju s trditveno podlago. Sodišče ni odločalo o pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb temveč samovoljno zaključilo, da niso bile izčrpane možnosti zdravljenja. Možnost konzervativnega zdravljenja v Sloveniji ni bila sporna. Zahtevek za povrnitev stroškov operacije je zavrnjen, ker ni šel na pregled v UKC B. Ob stališču, da je konzervativna metoda ustrezna je vseeno, ali bi šel na pregled ali ne.

Toženec je odločitev oprl na mnenji konzilija zdravnikov A. klinike UKC B. z dne 4. 12. 2020 in 5. 1. 2021, da zdravljenje v Sloveniji ni izčrpano in da se predlaga pregled v A. ambulanti UKC B. Mnenji nista bili dani v izjasnitev. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je potrebno sodbo, ki nima obrazložitve o relevantnih dejstvih, razveljaviti. V upravnem postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja iz 9. člena in pravica do pritožbe iz 13. člena ZUP ter s tem človekove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

Da so bile pri mld. tožniku izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji in da mu ni preostalo drugega, kot da se zdravi v tujini, je dokazovano z medicinskim izvedencem, izpovedjo matere, dr. C. C. in dr. D. D., čemur sodišče ni dalo ustrezne teže. Neutemeljeno je zavrnilo zaslišanje dr. E. E. in prof. dr. F. F. in zmotno ocenilo mnenje UKC B. ter UKC G. Dr. C. C. ni slišal, da bi se v UKC B. izvajala operacija otrok. Ne pozna nobenega specialista v Sloveniji, ki bi opravljal takšne operacije. Sodišče bi ob takšni izpovedi dr. C. C., ki jo je potrdil dr. D. D. moralo zaključiti, da konzervativno zdravljenje ni primerljivo z operativnim. Ob ugotovitvi, da naj bi se v Sloveniji izvajalo operativno zdravljenje mladih poškodovancev, ni mogoče zaključiti, da je bila s konzervativnim omogočena enakovredna metoda (9. str. obrazložitve). Zaključki v 16. točki obrazložitve sodbe so samovoljni in v nasprotju s trditveno podlago, saj nihče ni zatrjeval, da bi tožnik lahko prišel v UKC. Ni šlo za obravnavo po 103. členu POZZ. Samovoljen je zaključek v 16. točki obrazložitve sodbe, da lahko pacient drugo mnenje zahteva na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti. Ni jasno, ali sodišče meni, da bi tožnik moral izkoristiti pravico do drugega mnenja, oz. zakaj bi to bilo potrebno, ko pa ga dr. C. C., E. E. in dr. D. D. niti seznanili niso z možnostjo pregleda v UKC B. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, „da iz drugostopenjske odločbe, ki povzema mnenje UKC G., izhaja, da je poseganje skozi rastne cone dolgih kosti pri odraščajočem mladostniku relativno problematično, da se takšni posegi izvajajo redko in zgolj v usposobljenih centrih, pri čemer ni jasno, ali je bilo to staršem pojasnjeno in dokumentacija ne izkazuje izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji, ker tožnik ni opravil pregleda v UKC“. Vsakega pacienta je potrebno obravnavati individualno tudi glede na športno aktivnost, kar izhaja iz dopisa UKC B. z dne 6. 12. 2020, ki omenja aktivnost pri odločanju o metodah zdravljenja. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je imel pravico do operativnega zdravljenja v tujini zaradi ohranjanja športne kariere in da mu mora toženec povrniti stroške. Konvencija o otrokovih pravicah v 26. členu pogodbenice zavezuje, da priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravljenja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni in rehabilitacijo. Z odložitvijo operacije do 14. ali 16. leta starosti bi bil prikrajšan za športno udejstvovanje, zlasti tekmovalno do 14., 15., 16. in 17. leta starosti in celo za vse življenje.

Sodišče ni pravilno uporabilo ZZVZZ niti Zakona o pacientovih pravicah4 (ZPacP). Slednji v 5. členu zagotavlja pravico do enakopravnega dostopa in zdravstvene obravnave, do kakovostne in varne obravnave, obveščenosti, sodelovanja in samostojnega odločanja o zdravljenju. Sodna praksa je že zavzela stališče, da gre pri izčrpani možnosti zdravljenja za pravni standard in nedoločen pravni pojem, katerega vsebine ni mogoče določiti na abstraktno regulativni ravni ampak v konkretnih življenjskih primerih.

Sklicuje se na izvedensko mnenje, po katerem je bil operativni poseg glede na strokovno literaturo, potreben. Konzervativno zdravljenje ni enakovredno operaciji kolena. Starši pri kirurgu SB H. in v I. d. o. o. niso bili napoteni na A. kliniko niti jim ni bil svetovan operativni poseg. V izvidih ni omenjena možnost konzultacije na A. kliniki UKC B. ali G. Kot laiki so sklepali, da se priporoča končanje kariere mladoletnega športnika in čakanje na dobo odraščanja, ko bi se poseg lahko izvedel. Izvedenec zaključuje, da je bil operativni poseg potreben, saj bi se v nasprotnem športna pot za vedno zaključila. Tudi sicer bi imel težave pri rekreaciji z nestabilnostjo kolena in verjetnostjo dodatnih poškodb meniskov, kasneje pa še artroze in obrabe sklepa. Če bi sodišče izvedensko mnenje pravilno ocenilo, bi moralo zaključiti, da so izpolnjeni pogoji iz 44.a člena ZZVZZ-M za povračilo stroškov zdravljenja mld. tožniku in očetu, ki je bil donator transplantata za rekonstrukcijo vezi kolena. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 17. 1. 2023 izhaja, da operativna metoda strokovno in statistično pomeni boljšo možnost pri kasnejši športni aktivnosti. Mld. tožnik in starši bi morali biti podučeni, da morajo opraviti še pregled na A. kliniki v B. Dr. C. C. je potrdil, da so starši iskali štiri točkovno opornico, ki jo je priporočil dr. E. E. Težava je bila, da dobavitelji niso imeli opornice takšne velikosti, zato so poiskali pomoč na Hrvaškem. Šele ob iskanju opornice na Hrvaškem so jim predstavili operativno zdravljenje. Zmotno je stališče, da so trditve v zvezi s štiri točkovno opornico brezpredmetne, ker je tožbeni zahtevek v tem delu umaknjen, da ni šlo za pravico iz POZZ in da zaslišanje E. E. in F. F. ni potrebno. Razlogi v 19. in 20. točki obrazložitve sodbe so sami s seboj v nasprotju.

V _dopolnitvi pritožbe_ dodatno obširno opisuje postopek in priglaša stroške. Sodišče je do zaključka prišlo v nasprotju z dokazi. Ni upoštevalo dopolnilnega izvedenskega mnenja, da strokovna literatura podpira zgodnje operativno zdravljenje za stabilnost kolena, preprečitev poškodb meniskusov in hrustanca. Povzema zaključke o rezultatih kirurškega zdravljenja, ki se po študijah Olimpijskega komiteja nagne v korist operativne terapije. Po oceni izvedenca je bil poseg potreben, nujen in primeren. Druge opcije, razen zaključka športne kariere in čakanja brez fizioterapije, niso bile predstavljene. Starša nista samoiniciativno izbrala operativnega zdravljenja. Izpovedala sta, kako so prišli do zdravljenja pri dr. F. F., ki se je izkazalo za uspešno. Za operativno zdravljenje, ki ga izvaja UKC B. nista vedela do prejema dopisa, ki ga je pribavilo sodišče. Ni mogoče v njegovo škodo razlogovati, da je imel pravico do drugega mnenja na terciarni ravni. Sodišče poskuša pravico preoblikovati v obveznost. Ni namen izčrpane možnosti zdravljenja, da se krivda išče pri tožniku. Tožnik je naredil vse, kar mu je bilo svetovano. Če bi mu bila predstavljena operativna možnost v Sloveniji, bi jo izkoristil. Glede na izpoved dr. D. D. in C. C., da se operacije križne vezi kolena v Sloveniji pri otrocih ne izvajajo, ni moč zaključiti, da zdravljenje v Sloveniji ni bilo zaključeno. Mld. tožnik je okreval, operacija pa je bila nujna za vzpostavitev stanja kot ga je imel pred poškodbo. Drugačen zaključek je poseg v pravico do ustreznega zdravljenja, varstva ter skrbi za otroka, aktivnega športnega udejstvovanja ter pozitivnega vpliva na rast in duševni razvoj. Sodišče zmotno šteje, da dr. D. D. ni izdal napotnice za poseg v tujini. Iz kartoteke izhaja, da je toženec soglašal z operativnim posegom pri dr. F. F. in odobril napotnice za preiskave v Sloveniji.

3. _**Toženec v pisnem odgovoru**_ prereka pritožbene navedbe, meni da pritožba ponavlja dejstva, zatrjevana pred prvostopenjskim sodiščem, da zavaja, potvarja in da gre za močno pretirana in neokusna ugibanja o posledicah, ki bi jih konzervativno zdravljenje pustilo pri prvem tožniku. Ker očitki o bistvenih kršitvah postopka niso utemeljeni, predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, zatrjevanih procesnih, ustavnopravnih in mednarodnopravnih kršitev, vse iz razlogov kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

_**Predmet sodne presoje**_ V zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 14. 4. 2021 o zavrnjeni pritožbi zoper sklep in odločbo z dne 29. 1. 2021 (A/2). S sklepom sta bili v skupno obravnavanje združeni vlogi prvo tožnika in drugo tožnika kot donatorja, z odločbo pa je zavrnjena:

1.) _vlaga prvo tožnika_ za odobritev opravljenega pregleda 19. 11. 2020 v Kliniki J. v R Hrvaški in povračilo 400,00 HRK, opravljeno zdravljenje 30. 11. 2020 in povračilo 17.730,00 HRK ter 714,00 HRK stroškov in

2.) _vloga drugo tožnika_ za odobritev zdravljenja dne 30. 11. 2020, povračilo stroškov 8.100,00 HRK ter z odločbo z dne 24. 11. 2021 tudi pritožba drugo tožnika zoper prvostopenjsko odločitev, ker v Sloveniji glede na skladni mnenji Konzilija zdravnikov UKC G. in UKC B. niso bile izčrpane možnosti zdravljenja.

Izpodbijani upravni odločbi sta tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana denarna povračila.

Le zato, ker tožnikoma nista bili vročeni mnenji konzilijev, ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve načela zaslišanja po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku6(ZUP) niti posledično 14., 22., 23. ali 25. člena Ustave. V listinah konzilija UKC B. in G. gre za strokovno medicinska vprašanja. Bili sta podlagi izdaje izpodbijanih upravnih odločb in v njih vsebinsko povzeti. Stranki sta se na ta način z mnenji seznanili, pridobili možnost in izkoristili redno pravno sredstvo v predsodnem postopku ter sodno varstvo pravic.

_**K očitanim procesnim ter ustavno pravnim kršitvam**_

6. Pisni odpravek izpodbijane sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Za kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP bi šlo, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju, v nasprotju z razlogi sodbe ali sodba sploh ne bi imela razlogov ali bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti sodba zagotovo nima, ker je zavrnilni izrek sodbe jasen in utemeljen z odločilnimi dejanskimi ter pravilnimi pravnimi razlogi.

V zadevi ni kršena 15. točka 2. odst. 339. člena ZPP, saj dokazni zaključki niso protispisni. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in listinami. Pri povzemanju dokaznega gradiva ni napak, niti mu sodišče ni pripisalo drugačne vsebine kot jo ima v resnici. Ne gre za sodbo presenečenja. Odločitev ni sprejeta ob dejanski ali pravni podlagi, na katero se nobena stranka ne bi sklicevala. Tožnika glede na množico pritožbenih navedb več kot očitno nista zadovoljena z dokazno oceno in odločitvijo sodišča, kar pa ne pomeni, da bi sodišče odločilo na presenetljivi podlagi.

Ni podane kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP zaradi domnevne nepravilne uporabe 8. člena ZPP. Sodišče je pravilno ocenilo relevantne dokaze in uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri ocenjevanju pogojev za napotitev na zdravljenje v tujino ni smelo upoštevati trditev tožnikov, da jima ni bila znana možnost kirurške obravnave na terciarni ravni. Četudi je bilo priporočeno konzervativno zdravljenje poškodovanega kolena v dobi adolescence, bi lahko prvo tožnikova starša ob dovolšnji skrbnosti v skladu z ZPacP pridobila drugo mnenje in s tem informacijo, da se tudi v A. kliniki UKC B. izvajajo operativni posegi, kakršnega je bil otrok deležen v tujini.

7. Ob zakoniti zavrnilni sodbi niso kršeni 14. člen Ustave o enakosti pred zakonom, 22. člen Ustave o enakem varstvu pravic, 23. člen Ustave o pravici do sodnega varstva, 25. člen Ustave o pravici do pravnega sredstva, 50. člen Ustave o pravici do socialne varnosti, 53. člen Ustave o pravici do zdravstvenega varstva ali 56. člen Ustave o pravici otrok, da uživajo posebno varstvo in skrb. Do kršitve zatrjevanih ustavnih pravic bi lahko prišlo le, če izpodbijana zavrnilna sodba ne bi imela pravno odločilnih razlogov, ali bi prišlo do absolutnih bistvenih kršitev oz. zmotne uporabe materialnega prava.

8. Izpodbijana sodba ni izdana v nasprotju s sodno prakso. V okoliščinah obravnavanega primera se ni mogoče uspešno sklicevati na sodbe opr. št. Psp 354/2019, Psp 245/2018, Psp 69/2020 ali sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 167/2018, saj ni šlo za istovrstno niti identično dejansko stanje. Zadeva Psp 345/2019 se je nanašala na operacijo obraznega živca, ki bi lahko privedla do precejšnje invalidnosti ali celo smrti tožnice; v zadevi Psp 245/2018 je šlo za nujno operacijo srca, ki je bila izvedena v tujini v času, ko v Sloveniji po ugotovitvah mednarodne komisije ni bilo varnega okolja za operacijo prirojenih srčnih napak; v zadevi Psp 69/2020 pa je šlo za rekonstrukcijsko metodo zdravljenja prirojene odsotnosti desne mečnice in skrajšave desne golenice, zaradi katere bi bilo otroku v Sloveniji amputirano stopalo.

_**Materialnopravni okvir za razsojo zadeve**_

9. Pritožba pravilno izpostavlja, da Konvencija OZN o otrokovih pravicah7 (Konvencija) države pogodbenice zavezuje, da otrokom priznavajo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo. Vendar v okoliščinah obravnavanega primera, ko v Sloveniji sploh niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, kršitve Konvencije ni mogoče uspešno zatrjevati.

Sodišče prve stopnje in pred njim toženi zavod sta pravilno interpretirala in uporabila 1. odst. 44.a člena ZZVZZ-M. Po njem ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oz. do povračila stroškov storitev le, če so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja. Stroški zdravstvenih storitev se v tem primeru povrnejo v višini dejanskih stroškov v državi, v kateri so bile uveljavljene (2. odst. 44.a člena).

Pravico do zdravljenja v tujini je mogoče priznati, če so izpolnjeni vsi trije, kumulativno predpisani pogoji. Torej poleg _**obstoja bolezni**_ tudi _**pričakovani rezultati zdravljenja**_ in _**izčrpana možnost zdravljenja v Sloveniji**_. Pri izčrpani možnosti zdravljenja gre za nedoločen pravni pojem, ki ga je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami v okoliščinah vsakokratnega življenjskega primera. To velja tudi glede zdravljenja prvo tožnika po poškodbi kolena z raztrganjem prednje križne vezi. Čeprav je bilo enajstletnemu prvo tožniku v Sloveniji svetovano konzervativno zdravljenje in ne operativni poseg, ki je bil na iniciativo staršev opravljen v tujini, to samo po sebi ne pomeni, da bi bile v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja. Operativne posege je izvajala A. klinika UKC B., ne glede da starši o tem niso bili poučeni.

10. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, (16. tč. obrazložitve sodbe), da je bil prvo tožnik upravičen do primerne, kakovostne in varne obravnave. Po 11. členu ZPacP ima namreč pacient pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave v skladu z medicinsko doktrino vključno s pojasnilno dolžnostjo glede možnih diagnostičnih in terapevtskih obravnav ter zdravljenja. Vendar pa izostanek pojasnilne dolžnosti glede operativnega zdravljenja kolena ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. V skladu s 40. členom ZPacP ima vsak pacient pravico zahtevati drugo mnenje na vseh ravneh zdravstvenih dejavnosti. V danem primeru bi to možnost lahko izkoristila prvo tožnikova zakonita zastopnika in s tem preprečila neizčrpanost zdravljenja v Sloveniji ne glede, ali sta bila na tako možnost opozorjena ali ne. Na nepoznavanje prava se ni mogoče uspešno sklicevati. Ob samoiniciativnem iskanju kirurškega zdravljenja v tujini brez pridobitve predhodnega mnenja terciarne A. klinike UKC B., niso bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. _**Odločilne dejanske okoliščine obravnavanega primera**_

11. Sodišče prve stopnje je glede na listine sodnega in upravnega spisa, izpoved dr. C. C. (list. 137 – 144), dr. D. D. in K. K. (list. 192 – 195), pisno izvedensko mnenje dr. L. L. z dne 5. 5. 2022 (list. 84 – 86), dopolnilna mnenja z dne 16. 8. 2022 (list, 106 – 107), z dne 28. 10. 2022 (list. 163 - 164) in z dne 7. 1. 2023 (list. 179 – 180) ter izpoved prvo tožnikove matere na obravnavi 10. 10. 2022 razčistilo dejstva, ki so pravno odločilna tudi za pritožbeno rešitev zadeve, in sicer: - da si je prvo tožnik, roj. 3. 7. 2009, dne 2. 10. 2020 pri padcu s kolesom poškodoval desno koleno; da ga je istega dne v Splošni bolnišnici H. pregledal kirurg dr. C. C. z dg. distorsio genus dex in ponovno 8. 10. 2020; da je 15. 10. 2020 opravljena MR pokazala pretrganje prednje križne vezi z dg. ruptura ACL genus dex.; da iz izvida kontrolnega pregleda dne 17. 10. 2020 izhaja, da je bil prvo tožnik normalno fizično aktiven, da je že kolesaril in ni navajal večjih bolečin; predpisana je bila konzervativna terapija za krepitev mišične moči in izboljšanje gibljivosti kolena, predviden kontrolni pregled čez 2 meseca in do takrat odsvetovani kontaktni športi; - da je prvo tožnika dne 21. 10. 2020 pregledal dr. E. E. v zdravstveni ustanovi I. d. o. o., svetoval konzervativno zdravljenje ter uporabo štiri točkovne opornice; - da je bil prvi tožnik 19. 11. 2020 pregledan v bolnišnici M. na Hrvaškem, tam 30. 11. 2020 operativno oskrbljen ter odpuščen; kirurški poseg rekonstrukcije prednje križne vezi desnega kolena z donatorskim tkivom očeta je opravil prof. dr. F. F.; operacija je bila uspešna, brez zapletov (11. tč. obrazložitve sodbe), kar v pritožbenem postopku niti ni sporno, in - da je bil po mnenju sodnega izvedenca dr. L. L. na Hrvaškem izveden operativni poseg pri prvo tožniku, mladem športniku potreben, ne pa nujen, da je bil strokovno uspešen in se je stanje izboljšalo; da je bila v Sloveniji svetovana konzervativna terapija s prekinitvijo športne aktivnosti; da so starši izbrali drugo, bolj rizično pot, ki je lahko pogojena z zapleti; da se operativna rekonstrukcija križne vezi izvaja tudi v obdobju rasti v A. kliniki UKC B., ki sledi novejši doktrini zdravljenja v dobi adolescence.

12. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le, ali so bile v okoliščinah obravnavanega primera po 44. a členu ZZVZZ-M izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji vključno z operativnim posegom mld. tožnika v dobi odraščanja, čeprav mu je lečeči specialist svetoval konzervativno terapijo. Ker ni nobenega razloga za dvom, da se tovrstni operativni posegi izvajajo tudi na A. kliniki UKC B., dejansko staje iz 44.a člena ZZVZZ-M zagotovo ni podano. Dejstvo, da so se starši zaradi športne aktivnosti prvo tožnika odločili za operativni poseg, čeprav je po medicinski doktrini lahko v dobi adolescence tvegan, ne pogojuje drugačnega zaključka. Iz slednjega razloga je lečeči specialist svetoval konzerativno zdravljenje kolena in ne operacije v dobi odraščanja, ki lahko povzroči okvaro rastne cone kosti, čeprav po drugi strani zgodnja operacija zavre razvoj artroze in izboljša prognozo trajanja sklepov.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

13. Iz vseh predhodno navedenih dejanskih, procesnih in materialno pravnih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Do preostalih pritožbenih navedb, in sicer da so se starši prvo tožnika šele z iskanjem štiri točkovne opornice na Hrvaškem seznanili z dr. F. F., ki je svetoval operativno terapijo, čeprav iz priloge A/29 izhaja, da je imel drugo tožnik v isti bolnici, pri istem specialistu že leta 2016 opravljen operativni poseg na kolenu, da skuša sodišče pravico do pojasnilne dolžnosti preoblikovati v obvezno pridobivanje drugega mnenja in drugih, ki za rešitev pritožbe niso odločilna, se sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ne opredeljuje.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da krijeta pritožnika sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 75/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 91/2013 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 15/2008 s spremembami. 5 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami. 6 Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami. 7 Generalne skupščine Združenih narodov - Resolucija št. 44/25 z dne 20. 11. 1989, ki je po Zakonu o ratifikaciji (Ur. l. SFRJ-MP, št. 15/90) začela veljati 29. 12. 1990.