Jedro

Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve (z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu terjatve) bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist. Tega trditvenega bremena pa dolžnica ni zmogla.

Določbe ZUKSB splošnim določbam OZ ne nasprotujejo niti njihove uporabe ne izključujejo.

Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Obvestilo dolžniku o odstopu tako ni pomembno za sklenitveno pogodbeno fazo, temveč za fazo izpolnitve pogodbe. Glede na navedeno ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, ker upnik v predlogu za izvršbo ni izkazal, da je bil glavni dolžnik ter dolžnica obveščena o prenosu terjatve. Za dovolitev izvršbe v korist upnika, ki ni upnik po izvršilnem naslovu, je zadostovala določna označba javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dolžničinemu ugovoru delno ugodi v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa (I. točka izreka sklepa) v preostalem pa dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da upnik ni z ničemer izkazal, da so izpolnjeni zakonski pogoji za prenos terjatve na novega upnika DUTB d.d. po določbah Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju ZUKSB), torej da naj bi bil stari upnik deležen ukrepov po določbah ZUKSB in da je bil dolžnik odstopljene terjatve dolgotrajno neplačevit. O tem sodišče tudi ni podalo nobenih razlogov. Zato ni izkazano, da je učinek prenosa terjatve treba presojati po določbah ZUKSB in da bi bila izključena uporaba splošnih predpisov, ki določajo obveznost obveščanja dolžnika, porokov in drugih oseb, ki so s svojim premoženjem odgovarjali za izterjevano terjatev, s strani dosedanjih upnikov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da novi upnik ni izkazal, da naj bi stari ali novi upnik dolžnico obvestila o odstopu ter sodišče prve stopnje ne bi smelo niti izdati sklepa o izvršbi. Napačna je tudi odločitev, da naj bi bilo iz Potrditvene pogodbe razvidno, katere terjatve prvotnega upnika naj bi bile prenesene na novega upnika, saj v njej ni konkretno navedeno v kakšnem obsegu naj bi bile prenesene na novega upnika ter se ni upoštevalo, da so bili h kreditni pogodbi sklenjeni aneksi, ki so spremenili pogoje kreditiranja, vključno z ročnostjo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi zadoščalo, da je upnik v predlogu za izvršbo zgolj označil nepremičnino na način, da je sodišče lahko preizkusilo lastništvo. Upnik namreč ni konkretno navedel, v kakšnem obsegu predlaga izvršbo na dolžničine nepremičnine, zato je sodišče tudi prekoračilo meje postavljenega zahtevka. Sodišče ni imelo podlage za samostojno ugotavljanje volje upnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in ji nasprotoval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da niso utemeljene dolžničine pritožbene navedbe v zvezi s tem, da upnik ni izkazal, da so izpolnjeni zakonski pogoji za prenos terjatve na novega upnika. Sodišče prve stopnje razlogov o tem ni podalo, saj teh trditev dolžnica v ugovoru ni uveljavljala. Na ničnost sicer pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar le v okviru dejstev, ki jih navede stranka (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2009 z dne 3. 12. 2009), ker dejstva v zvezi z navedenim predhodno niso bila navedena, pa se sodišče prve stopnje o navedenem tudi ni bilo dolžno opredeljevati in očitana kršitev pravil postopka ni podana. Ker pa je na na ničnost treba paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (primerjaj na primer sodbo VSL II Cp 404/2016), jo je dolžnica lahko uveljavljala tudi še v pritožbi, vendar v konkretnem primeru neuspešno.

6. Dolžnik se namreč lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov _pravni interes_ za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist (92. člen OZ).1 Tega trditvenega bremena pa dolžnica ni zmogla, zato pritožba v tem delu ni utemeljena (primerjaj sklep VSL II Ip 2168/2017).

7. Glede navedb, da sodišče prve stopnje učinkov prenosa ne bi smelo presojati po določbah ZUKSB višje sodišče ugotavlja, da določbe ZUKSB splošnim določbam OZ ne nasprotujejo niti njihove uporabe ne izključujejo. ZUKSB v 29. členu namreč določa zgolj nekatere izjeme od uporabe drugih zakonov, glede uporabe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku tega člena glede izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, čezmernega prikrajšanja in oderuške pogodbe. Čeprav tudi ZUKSB določa, da se terjatve prenašajo skušaj s pripadajočim zavarovanjem (prvi odstavek 11. člena zakona) ter v širšem smislu tudi, da obvestilo dolžniku o prenosu terjatve za samo veljavnost prenosa ni pogoj (tretji odstavek 29. člena ZIZ), navedeno niti ne nasprotuje niti ne izključuje uporabe prvega odstavka 418. člena OZ in 419. člena OZ. Skladno z določbo prvega odstavka 419. člena OZ za veljavnost prenosa terjatve privolitev dolžnika ni potrebna, mora pa odstopnik dolžnika obvestiti o odstopu. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Obvestilo dolžniku o odstopu tako ni pomembno za sklenitveno pogodbeno fazo, temveč za fazo izpolnitve pogodbe.

8. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, ker upnik v predlogu za izvršbo ni izkazal, da je bil glavni dolžnik ter dolžnica obveščena o prenosu terjatve. Za dovolitev izvršbe v korist upnika, ki ni upnik po izvršilnem naslovu, je zadostovala izpolnitev pogojev po prvem odstavku 24. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik določno označiti javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj, kar je, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje ter se na te razloge v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje, upnik storil, obvestilo dolžniku pa za veljavnost odstopa terjatve kot rečeno ni pogoj. Da naj o prenosu terjatve dolžnica ne bi bila obveščena, terjatev pa je po prenosu še delno poplačala prvotnemu upniku, pa dolžnica niti ni zatrjevala.

9. Višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da so v Pogodbi o potrditvi odstopa terjatve, ki so se prenesle, dovolj določno opredeljene. Pogodba namreč vsebuje oznake (številke) kreditnih pogodb, ki so potrjene v notarskih zapisih (številke kreditnih pogodb se ujemajo s številkami, navedenih na samih potrjenih kreditnih pogodbah), ki v tej zadevi predstavljajo izvršilne naslove. Navedba točnih zneskov višin prenesenih terjatev za namen prvega odstavka 24. člena ZIZ ni bila potrebna, niti navedba datumov njihovih zapadlosti in kreditnih pogojev, jasno pa je, da so se lahko prenesle le terjatve v višini, v kateri so še obstajale in z zapadlostjo, kakršna je ta bila. Sama višina in zapadlost izterjevanih terjatev pa v tej zadevi niti ni (več) sporna niti iz listin v spisu ne izhaja, da katera od izterjevanih terjatev še ne bi zapadla ali da upnik terja več, kot izhaja iz izvršilnih naslovov.

10. Končno pa niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da upnik v predlogu za izvršbo ni navedel, v kakšnem obsegu („deležu“) predlaga izvršbo na nepremičnine dolžnice. Zadostuje namreč, da je upnik nepremičnine označil na način, kot so označene v zemljiški knjigi. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnica ni lastnica nepremičnin do celote, bi navedeno moralo upoštevati. Upnik pa niti ni mogel poljubno izbirati deležev na nepremičninah, na katere zahteva izvršbo. Če solastnina ni vzpostavljena oziroma nepremičnina ni razdeljena na idealne deleže (kar mora biti vpisano v zemljiški knjigi), izvršba na delež nepremičnine ni možna, saj ne obstaja. Zato upniku v predlogu za izvršbo ni bilo treba navesti, v kakšnem obsegu predlaga izvršbo na nepremičnine. Sodišče prve stopnje tako niti ni prekoračilo meje postavljenega zahtevka niti samo ugotavljalo volje upnika.

11. Po povedanem pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Ljubljana, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 520-521.