Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je ugotovil utemeljen krivdni razlog za odpoved. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2015, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 3. 2015 in še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 7. 3. 2015 do 6. 4. 2015. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo, ga prijavi v evidenco zavarovanja od 7. 4. 2015 dalje ter mu obračuna razliko nadomestila plače, odvede prispevke in davke, in izplača neto zneske nadomestila plač za vsak posamezni mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.497,95 EUR.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se na podlagi ustno zbranih obvestil, ki jih je tožena stranka pridobila od inšpektorice in notranje kontrolorke, še ni mogla odločiti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. S prejetjem policijskega zapisnika je pridobila prvi dokaz o ugotovitvah policije. Prva zbrana obvestila policistov niso vedno natančna in točna. Če bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku zgolj na podlagi ustnih obvestil policije, bi se lahko na podlagi naknadno pridobljenega policijskega zapisnika ugotovilo, da ugotovitve policistov niso bile pravilne, posledično pa bi bila odpoved nezakonita. Zato je tožena stranka skušala pridobiti uradni dokument o prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik. Poleg tega iz navedb tožnika, ki jih je podal nadrejenim, izhaja, da poškodbe naj ne bi bile hujše narave. Do prejema policijskega zapisnika ni bilo jasno, da ima tožnikova kršitev znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Tožena stranka vse do prejema policijskega zapisnika ni vedela, da je pešec utrpel hudo telesno poškodbo, kar predstavlja bistveni element kaznivega dejanja. Kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka vztraja, da ni zamudila subjektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je bila z vsemi okoliščinami prometne nesreče in tožnikovo odgovornostjo seznanjena šele s prejemom policijskega zapisnika. V nadaljevanju podaja obširne navedbe, s katerimi nasprotuje reintegraciji tožnika.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 6. 2. 2015. V drugem odstavku 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 - ZDR-1) je opredeljena dolžnost delodajalca, da navede in pisno obrazloži dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je izpolnila obveznost iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1 ter dovolj konkretno navedla in obrazložila okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi med drugim navedla, da je tožnik dne 18. 8. 2014 pri dostavljanju paketne pošiljke z vozilom iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen pešec, ki je utrpel hudo telesno poškodbo (serijski zlom reber, odrgnine in rane na obrazu). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik iz malomarnosti kršil pravila cestnoprometnih predpisov in določbo 2. alineje šestega odstavka 3. člena Pravilnika o izvajanju notranje kontrole na področju opravljanja prevozov v cestnem prometu, navedena kršitev pa ima znake kaznivega dejanja. Delodajalcu ni treba kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, pač pa mora kršitve opisati oziroma jih opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali jih ima. Iz opisa kršitve delovnih obveznosti v redni odpovedi izhajajo znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz prvega odstavka 323. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1).

7. V zvezi s kršitvijo pogodbenih ali drugih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, je bilo v sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 221/2013 z dne 13. 1. 2014 in VIII Ips 164/2014 z dne 9. 12. 2014) že zavzeto stališče, da je datum ugotovitve odpovednega razloga sicer dejansko vprašanje, da pa je presoja, kakšna mora biti stopnja védenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma o odpovednem razlogu, materialnopravne narave. Zato zgolj seznanitev delodajalca z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je ugotovil utemeljen krivdni razlog za odpoved. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zgolj to, da je direktor Poslovne enote A. B.B. od inšpektorice notranje kontrole C.C. dne 10. 9. 2014 prejel pisno poročilo (priloga B 21) v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je povzročil tožnik z neupoštevanjem cestnoprometnih predpisov. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je bila pristojna oseba tožene stranke s tožnikovo kršitvijo seznanjena že 10. 9. 2014. Vendar iz navedenih dejstev ne izhaja, da je tožena stranka 10. 9. 2014 ugotovila tudi dejstva, ki pomenijo znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in kaj takšnega ne navaja sodišče prve stopnje.

9. Tožena stranka se je 10. 9. 2014 oziroma najkasneje 6. 11. 2014 sicer nedvomno seznanila z ravnanjem tožnika, ki pomeni kršitev pravil cestnoprometnih predpisov, vendar pa sodišče ni ugotovilo, da bi se tega dne seznanila tudi z vsemi znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Prekluzivni šestdesetdnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz konkretnega dejanskega razloga (kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja) je lahko začel teči šele, ko je tožena stranka ugotovila obstoj dejstev, ki so odločilna za presojo, da so podani znaki kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti stori udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana. Iz opredelilnih znakov tega kaznivega dejanja izhaja, da je podano, če udeleženec v prometu s svojim ravnanjem krši cestnoprometne predpise in s tem povzroči prometno nezgodo, ter pod nadaljnjim pogojem, da je kak drug udeleženec v prometni nezgodi hudo telesno poškodovan. Omenjena nadaljnja posledica je objektivni (in s tem nujni) pogoj kaznivosti (Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 817 in nasl.). Tako opredeljeni znaki tega kaznivega dejanja torej poleg kršitve cestnoprometnih predpisov, ki je vzrok prometne nezgode, zahtevajo še obstoj hude telesne poškodbe drugega udeleženca v prometu.

10. Zgolj na podlagi vsebine pisnega poročila inšpektorice z dne 10. 9. 2014 ni možno sklepati, da je šlo za hudo telesno poškodbo drugega udeleženca v prometu. Iz vsebine pisnega sporočila ne izhaja, da je bil pešec hudo telesno poškodovan. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da v primeru kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, prekluzivni šestdesetdnevni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko začne teči z dnem, ko delodajalec ugotovi tudi dejstva, ki omogočajo zaključek, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja in ne že z dnem, ko se seznani z ravnanjem delavca, ta seznanjenost pa ne zajema znakov kaznivega dejanja. Tožena stranka je dejstvo, da je bil pešec v prometni nezgodi, ki jo je povzročil tožnik, tudi hudo telesno poškodovan, ugotovila na podlagi policijskega zapisnika z dne 9. 12. 2014, nikakor pa ne na podlagi pisnega poročila inšpektorice z dne 10. 9. 2014 oziroma razgovora dne 6. 11. 2014, ko je tožnik direktorju zatrjeval, da je zbil pešca, ki ga ni videl, ta pa je zaradi nesreče utrpel lažje poškodbe. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 6. 2. 2015, torej znotraj 60-dnevnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je sporna odpoved prepozna.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ugodilni del izpodbijane sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do utemeljenosti očitanih kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar bo o zahtevku lahko znova odločilo.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.