Jedro

Tožbeni zahtevek na prepoved motenja tožničine posesti ni (več) utemeljen, če je tožnica med pravdo razpolagala s stvarjo in tako prostovoljno opustila posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec motil tožnico v posesti parc.št. 1976/14, gozd, k.o. V... s tem, da je dal dne 7.12.1994 gozdarju žigosati in z rdečim sprejem pobrizgati deset bukovih dreves različnega premera, in da se je dolžan vzdržati vsakega poseganja v sporni tožničin gozd. Sodišče prve stopnje je nadalje tožnici naložilo, naj tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 579.163,00 SIT. Zoper takšen sklep se je pritožila tožnica. Izpodbijani sklep je bil tožničinemu pooblaščencu in s tem tožnici vročen dne 24.12.1999. Zoper izpodbijani sklep se tožnica pritožuje z večimi vlogami, ki jih je sodišče druge stopnje obravnavalo kot enotno pritožbo. Pravočasno pritožbo sestavljata obe vlogi, vloženi po pooblaščencu dne 31.12.1999, medtem ko je vloga, ki jo je sestavila sama tožnica, prepozna, saj je bila sodišču poslana priporočeno po pošti 4.1.2000, to je po izteku osemdnevnega pritožbenega roka. Slednje sodišče druge stopnje zato v pritožbenem postopku ni upoštevalo. Tožnica se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zaključek sodišča, da tožnica od nakupa zemljišča, ki sovpada s posestjo, nikdar ni bila posestnica območja, na katerem rastejo sporna drevesa, v nasprotju z doslej izvedenimi dokazi. O zadevi je bilo že dvakrat odločeno in sodišče doslej ni imelo pomislekov o posesti spornega dela parcele. Tožnica je dala že leta 1990 v spornem delu posekati eno debelo bukev. V letih 1991 in 1992 je posekala dve češnji, brest, kostanj, nekaj gabrovih dreves in drobna bukova drevesa. Tožničin mož je dne 14.10.1999 na kraju samem pokazal nekaj še vidnih panjev posekanih dreves, ki so na skici, ki jo je naredil sodnik, označeni z rumeno barvo. Po opravljeni obravnavi je tožničin mož našel še več sledi že razpadlih štorov. Tožnica je tudi izpovedala, da je grabila listje v zgornjem delu spornega dela parcele. Povsem na dlani je, da je celotno sporno območje imela v posesti. Tudi priča Tine H. je potrdil, da je od tam vlačil les za tožnico. Toženec nikoli ni bil posestnik spornega dela parcele; v spornem delu ni sekal gozdnega drevja niti ni tega počel njegov posestni prednik. Gozdar Aleš K. je bil zaslišan štirikrat; njegove izpovedbe so nedosledne. Dne 18.12.1995, ko je bila zadeva še kolikor toliko sveža, je izpovedal, da je v letih 1992, 1993 trikrat odkazal les za posek na desni strani nad vodnim zajetjem, od tega dvakrat tožnici in enkrat tožencu. Kasneje je to skušal zanikati. Tožničin mož, ki je bil z njim, je povedal, kako je potekalo odkazovanje. Ob drugem odkazovanju, je za posek odkazal poleg bukovih dreves še drevesa gabra in druga drevesa. Tožencu je medtem odkazal le bukova drevesa. Toženec in priča Aleš K. sta oba gozdarja, skupaj sta v službi in se tudi sicer dobro poznata in se družita, zato priči ne gre verjeti. Kjer naj bi bil odkazan posek lesa, kot ga je označil sodnik, pokazal pa Aleš K., ni kaj sekati, saj tam rasteta le akacija in grmovje. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo. Ni mogoče, da bi morala tožnica za vsako označeno bukev posebej dokazovati svojo posest. Toženec medtem ni dokazal, da bi karkoli delal na spornem delu gozda. Tožnica še navaja, da dokazi niso ocenjeni in izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izdan je mimo izvedenih dokazov. Sodišče je dokaze, s katerimi je tožnica dokazovala svojo posest, že dvakrat ocenjevalo in ni izrazilo pomislekov o njihovi pristnosti. Naenkrat pa se je postavilo na drugačno stališče. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), tako tudi ne v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena, kar tožnica v pritožbi izrecno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko v zadevi ni štelo za odločilno med strankama nesporno dejstvo, da je tožnica med pravdo odsvojila kmetijo, katere del je tudi sporno zemljišče, in zahtevka ni zavrnilo že iz tega razloga. Na podlagi določbe 75. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) ima vsak posestnik pravico do varstva pred motenjem posesti. Posest stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, ali ima nad stvarjo oblast preko koga drugega, kateremu je dal stvar v neposredno posest na podlagi pravnega posla (1. in 2. odstavek 70. člena ZTLR). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se na podlagi določbe 426. člena ZPP omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. Posebnost posestnega varstva je torej, da pravni red daje varstvo dejanskemu položaju in ne na zakonu ali v pravnem poslu utemeljeni pravici, zato da se prepreči nasilje in samovoljo ter se začasno uredi spor med strankami. O utemeljenosti zahtevka odloča sodišče glede na odločilna dejstva, ki so nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (časovna meja pravnomočnosti). Če tako zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga je potrebno zavrniti, ne glede na to, ali je bil utemeljen v času, ko je bila tožba vložena. Ker je tožnica posest spornega zemljišča med pravdo prostovoljno opustila, njen zahtevek za prepoved nadaljnjih motenj ni več utemeljen (1. odstavek 74. člena ZTLR). Tožnica je sicer še vedno legitimirana za proces v skladu s 1. odstavkom 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odstopi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča; vendar ni več upravičena zahtevati izpolnitve po tožbenem predlogu, ker bi bil tovrstni sklep v razmerju do nje neizvršljiv glede na dejansko naravo motenjskega spora. Ob pravilni uporabi materialnega prava, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo potrebno zavrnilni sklep sodišča prve stopnje potrditi že iz zgornjih razlogov, vseeno pa sodišče druge stopnje v odgovor pritožbenim navedbam poudarja, da ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje in pravilnost njegovega zaključka, da tožnica ni bila posestnica spornega dela zemljišča niti v času zatrjevanega motenja. Pri tem se pritožba ne more uspešno sklicevati na drugačne zaključke sodišča prve stopnje v prejšnjih razveljavljenih sklepih, saj je izpodbijani sklep samostojna odločba s svojimi razlogi in je kot takšna predmet preizkusa pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da poteka nad vodnim zajetjem čez sporno zemljišče strm rob in se nobeno od spornih bukovih dreves ne nahaja levo od njega, gledano od vodnega zajetja. Z ravnanji, s katerimi je tožnica navajala izvrševanje posesti, to je s sečnjo lesa in grabljenjem listja, se je le-ta držala opisane naravne meje, razvidne tudi iz skice sodišča prve stopnje, narejene na kraju samem, to je leve strani roba nad vodnim zajetjem. Svojih ugotovitev sodišče prve stopnje ni oprlo le na izpovedbo gozdarja Aleša K., temveč zlasti na izpovedbo tožničinega moža, ki je povedal, da s tožnico nista ne sekala ne grabila, kjer je dal toženec označiti bukve. Tožničine posesti ne potrjuje niti njena izpovedba niti izpovedbe drugih prič, katerih zaslišanje je predlagala sama. Pritožbena navedba, da je tožničin mož po koncu glavne obravnave našel na kraju samem še več sledi že razpadlih štorov, pa pomeni v pritožbenem postopku nedovoljeno navajanje novih dejstev oziroma predlaganje novih dokazov (1. odstavek 337. člena ZPP po nasprotnem razlogovanju). Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da dejstvo, da je priča Tine H. spremenil izpovedbo o drevesih, ki naj bi jih posekal za toženca, ni odločilno. Odločilno je, da je hrast, ki ga je izvlekel za tožnico, zunaj območja spornih bukev. V zvezi s tem je nadalje zmotno tožničino stališče, da je toženec tisti, ki bi moral dokazati svojo posest spornega dela zemljišča. V skladu z dokaznim bremenom (1. odstavek 7. člena ZPP) mora v pravdi zaradi motenja posesti tožnik dokazati svojo posest. Prav tako je zmotno tožničino mnenje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker da ni potrebno, da bi dokazala posest za vsako označeno bukev posebej. Sodišče prve stopnje niti ni zavzelo takšnega stališča, pač pa je obrazložilo, da se je tožnica pri izvrševanju posesti držala naravne meje, ki jo predstavlja rob nad vodnim zajetjem, saj so bila vsa njena ravnanja omejena le na eno stran. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zanesljivost izpovedb, na katere je oprlo svoje ugotovitve, potrjujejo tudi vegetacija, gozdni sestav in lokacija posameznih panjev, kar pa je ugotovilo z ogledom. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.