Jedro

Drugotožena stranka – delodajalec, ki ima koncesijo za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – bi morala tožniku zagotoviti varnost in zdravje pri delu. Podana je njena odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delodajalcu, kateremu je bil odstopljen, ker mu predhodno ni zagotovila preventivnega zdravstvenega pregleda, ker pred začetkom dela ni pregledala prostorov dela in ker tožniku ni omogočila oprave izpita iz varstva pri delu.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. a in 2. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „1. a. Tožene stranke so dolžne nerazdelno plačati tožniku 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila v 15 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za znesek 7.000,00 EUR) se zavrne.

2. Tožene stranke so dolžne nerazdelno povrniti tožniku stroške postopka v znesku 693,80 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti drugotoženi stranki pritožbene stroške v znesku 324,39 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožnik svoje pritožbene stroške krije sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so tožene stranke dolžne tožniku nerazdelno plačati 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da so tožene stranke dolžne nerazdelno povrniti tožniku potrebne stroške postopka pooblaščenke v znesku 2.562,36 EUR, stroške izvedenca v znesku 825,24 EUR in stroške prihoda priče v znesku 10,00 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo tožene stranke.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da v obravnavanem primeru ni podlage, na kateri bi drugotoženi stranki lahko očitali objektivno odgovornost za nezgodo, tudi sodišče prve stopnje je odgovornost drugotožene stranke v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo kot krivdno odgovornost. V obravnavani zadevi je sodišče domnevno krivdno odgovornost drugotožene stranke za nezgodo utemeljilo na dveh ravnanjih oziroma opustitvah, ker naj ne bi zagotovil preventivnega pregleda za tožnika in ker pred pričetkom del ni pregledala prostore prvotožene stranke in s tem poskrbela za varno delovno okolje svojih zaposlenih. Navaja, da domnevna opustitev preventivnega pregleda, glede na okoliščine in potek škodnega dogodka več kot očitno ni v nikakršni vzročni zvezi z nastankom škode. Zdrs in padec na poledenelih tleh ter posledično poškodba, se lahko pripeti popolnoma zdravi in fizično dobro pripravljeni osebi kot tudi osebi z zmanjšanimi možnostmi refleksov in reagiranja. Opravljen zdravniški pregled na potek nezgode in posledicah ne bi spremenil ničesar. Do nezgode je prišlo zaradi okoliščin, ki jih na delovnem mestu po normalnem teku stvari ni bilo pričakovati in ne zaradi nekih običajnih ali predvidenih nevarnosti. Tožnik tekom postopka ni zatrjeval kaj šele dokazoval, da bi bila drugotožena stranka dolžna pred napotitvijo na delo k prvotoženi stranki pregledati prostore, v katerih se bo delo opravljalo. O teh okoliščinah ni bil izveden noben dokaz, sodišče prve stopnje je ta dejstva navedlo brez ustrezne trditvene in dokazne podlage, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zgolj iz previdnosti drugotožena stranka navaja, da je pred napotitvijo delavcev vsekakor opravila pregled proizvodnih prostorov prvotožene stranke. Pregled je bil opravljen v poletnem času, tako da ni mogla ugotoviti pomanjkljivosti v zvezi s taljenjem snega. Na pomanjkljivosti bi moral opozoriti tožnik sam, ki je delo opravljal v domnevno nevarnem okolju. Tudi prisojena odškodnina je previsoka glede na obstoječo sodno prakso. Glede na dejstvo, da je predvsem subjektivno doživljanje bolečin in nevšečnosti, je odmera odškodnine v višini 10.000,00 EUR glede na neprepričljivo in skopo izpovedbo tožnika bistveno pretirana. Podobno velja glede prisojene odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pretirano je odmerjena odškodnina zaradi strahu v višini 2.000,00 EUR, saj redna sodišča tako visoke odškodnine iz naslova strahu sicer priznavajo le v izjemnih primerih. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne oziroma zgolj iz previdnosti, razmeji odgovornost toženih strank in samo določi pravično (manjšo) odškodnino ali podredno zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ne navede razlogov, ki bi utemeljevali nerazdelno odgovornost toženih strank. Glede na obrazložitev sodbe, je logični zaključek, da po krivdi drugotožene stranke tožnik sploh ni bil usposobljen za dela, na katera ga je napotila drugotoženka, kar je imelo za posledico, da tudi sam ni ali ni znal poskrbeti za varno delovno okolje. Po njegovi lastni izpovedbi, je delno poledenela tla opazil že zjutraj ob prihodu na delo in ni v zvezi s tem ničesar ukrepal, do nesreče pa je prišlo nekaj ur pozneje. Navedeno kaže tudi na sokrivdo tožnika, ki pa je sodišče sploh ni ugotavljalo. Med prvo in drugotoženo stranki v času škodnega dogodka ni izkazano, da sta imeli sklenjeno pogodbo o sodelovanju, med njima pa ni bilo sporno, da sta v času škodnega dogodka sodelovali na enak način in z enakimi pravicami in obveznostmi, kot so zapisane v kasneje sklenjeni pogodbi z dne 5. 5. 2006. Edino pravno utemeljeno bi po mnenju prvotožene stranke bilo, da je v primeru, ko je sodišče ugotovilo krivdno odgovornost drugotožene stranke, le njo zavezalo k plačilu odškodnine, stvar drugotoženke pa bi bilo, da bi v naknadnem postopku z regresnim zahtevkom uveljavljala sokrivdo prvotoženke. Poleg že izpostavljene sokrivde tožnika, pa sodišče tudi ni ugotavljalo, ali so bili podani razlogi in možnost, da bi razmejilo odgovornost obeh toženih strank. Podredno se pritožuje tudi na prisojeno višino odškodnine, ki je pretirana in bistveno odstopa od sodne prakse.

Tretjetožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko zavrne, podredno pa tožniku prisodi znatno nižjo odškodnino ali izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju tretjetožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 149. člen in 150. člen Obligacijskega zakonika. Poledenelost tal je poglaviten vzrok tožnikove poškodbe, ni pa edini. Tudi tožnik je soodgovoren za škodo. Tako je tudi sam izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, da je že prej videl, da je površina na kritičnem predelu tal poledenela, prav tako je izpovedal, da so poledenele in zasnežene površine čistili delavci drugotožene stranke, torej tudi tožnik sam. Te navedbe je potrdil tudi H.S. in priča D.S. Torej bi tožnik lahko ukrepal, ko je opazil, da so tla poledenela, tako je nedvomno sam prispeval k svoji škodi. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika. Meni, da bi bila pravična denarna odškodnina za prestane in bodoče fizične bolečine največ 5.700,00 EUR, iz naslova primarnega in sekundarnega strahu največ 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ 3.000,00 EUR.

Tožnik v odgovoru na pritožbe prereka navedbe v pritožbah in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbe toženih strank v celoti zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve drugotožene stranke ne držijo. Tožnik je že v prvi pripravljalni vlogi zatrjeval, da je bila drugotožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delo in urejeno delovno okolje, v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2009 pa je navajal, da tožena stranka ni poskrbela za nadzor. Iz izpovedi priče J.F. jasno izhaja, da je drugotožena stranka poskrbela za varno delo le s tem, da je tožniku priskrbela delovno obleko in obutev. V zvezi s pritožbenimi ugovori prvo in tretjetožene stranke o soodgovornosti tožnika za nastalo nezgodo, navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da soodgovornost ni podana. Prisojena odškodnina je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik dne 7. 2. 2006 kot delavec drugotožene stranke, napoten na delo k prvotoženi stranki, poškodoval pri opravljanju dela na delovišču prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožena stranka krivdno odgovorna, odškodninska odgovornost prvotožene stranke pa temelji na določbi 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), odgovornost tretjetožene stranke temelji na sklenjenem zavarovanju s prvotoženo stranko. Zato so vse tri tožene stranke solidarno odgovorne tožniku za povzročeno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v višini 21.000,00 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa OZ. Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so vse tri tožene stranke solidarno odgovorne. V času nesreče pri delu tožnika pogodba med prvo in drugotoženo stranko ni bila sklenjena, prav tako, še ni bil sklenjen dogovor med njima o varstvu in zdravju pri delu in požarnem varstvu. Po določbi 3. odstavka 186. člena OZ solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

Glede odgovornosti prvo in drugotožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka – delodajalec tožnika krivdno odgovorna za nesrečo pri delu, materialnopravno pravilen. Delodajalec je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmere, delavec pa mora delo opravljati tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Delodajalec, ki ima koncesijo za opravljanje dejavnosti posredovanja zaposlitve in dela, mora upoštevati določbe 5. in 6. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - Ur. l. RS št. 56/99 in naslednji) in ne more, brez sklenjenega dogovora z izvajalcem del (kateremu je delavca odstopila) prenesti odgovornosti za varnost delovnega okolja na prvotoženo stranko. Drugotožena stranka tako pred začetkom dela pri prvotoženi stranki tožniku ni zagotovila preventivnega zdravstvenega pregleda, pred začetkom del ni pregledala prostorov pri prvotoženi stranki, tožnik tudi ni opravil izpita iz varstva pri delu, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je krivdno odgovorna, pravilen in pritožbene navedbe drugotožene stranke neutemeljene. Neutemeljena je tudi pritožba prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, za nerazdelno odgovornost toženih strank. Prvo in drugotožena stranka v času nastanka nezgode tožnika nista imeli sklenjenega dogovora o varstvu in zdravju pri delu in požarnem varstvu, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo nerazdelno odgovornost toženih strank. Tudi v primeru, da bi bila tožena le drugotožena stranka in bi jo sodišče zavezalo k plačilu odškodnine, bi le ta imela pravico z regresnim zahtevkom uveljavljati odškodnino zaradi sokrivde od prvotožene stranke.

Nesreča pri delu se je zgodila na delovišču prvotožene stranke, ko je tožnik delal na stroju za ukrivljanje armaturnih mrež in mu je spodrsnilo na poledeneli talni površini, ko ni poskrbela, da bi bilo delovišče zavarovano pred vremenskimi vplivi, zato se ne more sklicevati na soodgovornost tožnika, ki je sicer opazil poledenelost tal. Odgovornost prvotožene stranke zato temelji na določbi 150. člena OZ, ki določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Delovišče prvotožene stranke je v konkretnih okoliščinah (ko ni bilo zavarovano pred zmrzaljo tal, zaradi vode iz nadstreška) predstavljalo nevarno stvar v smislu 149. člena OZ. Tako so tudi ugovori tretjetožene stranke, pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odgovornost, da je tožnik tudi soodgovoren za škodo, neutemeljeni.

Tožene stranke nasprotujejo tudi odločitvi o višini prisojene odškodnine.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v predmetni zadevi utrpel zlom obeh kosti - tibio in fibulo (golenico in piščal) desne goleni. Tožnik je v posledici navedene nezgode iz naslova telesnih bolečin, bodočih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v tožbi vtoževal odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR in iz naslova skaženosti 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, glede na ugotovitve sodnega izvedenca prof. dr. M.V. tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik za prestane telesne bolečine, bodoče fizične bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem upravičen do odškodnine v višini 10.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti do odškodnine v višini 9.000,00 EUR ter iz naslova strahu 2.000,00 EUR. Skupno mu je prisodilo odškodnino v višini 21.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je glede na pritožbene navedbe toženih strank preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodila težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in hujše primere poškodb.

Po oceni pritožbenega sodišča so utemeljene pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 10.000,00 EUR previsoka. Iz izvedeniškega mnenja dr. Veselka je razvidno, da je tožnik trpel na dan poškodbe in dva dni po operaciji močne bolečine, dobival je močne analgetike, bolečine srednje hude intenzitete je trpel nadaljnjih 7 dni hospitalizacije, ko je prejemal tudi močne analgetike, trajne bolečine lahke intenzitete je trpel nadaljnjih 14 dni, nato občasne bolečine lahke in srednje hude intenzitete cca. 2 meseca. Občasne bolečine lahke intenzitete je trpel do končanega zdravljenja. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnika, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb, uvrstiti med srednje hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo več, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena OZ, zato je pritožbeno sodišče prisojeni zneske odškodnine iz tega naslova znižalo na 8.000,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede prisojene odškodnine v znesku 9.000,00 EUR za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.000,00 EUR iz naslova strahu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina previsoka. Izvedenec je ocenil, da je trajna funkcionalna posledica zloma omejena gibljivost skočnega sklepa lažje stopnje Po izpovedi tožnika mu po dolgotrajni hoji in fizičnem delu noga oteka in ga boli, tako, da taka dela opravlja s povečanimi napori, težave pa so utemeljene s poškodbo, kakršno je tožnik utrpel (mnenje izvedenca). Glede na navedene okoliščine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je primerna odškodnina 5.000,00 EUR, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je glede na intenzivnost strahu (hud primarni strah v trenutku nezgode in intenzivnejši pred postopki zdravljenja in izidom do operacijskega posega) in primerljivo sodno prakso pravična denarna odškodnina 1.000,00 EUR.

Po mnenju pritožbenega sodišča je torej pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo do katere je upravičen tožnik 14.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbam delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo na znesek 14.000,00 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka na prvi in drugi stopnji.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 58,33 %, tožene stranke pa v višini 41,67 %. V tem sorazmerju morajo stranke druga drugi povrniti stroške postopka. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožnika po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 3.397,60 EUR, 58,33 % teh stroškov znaša 1.981,82 EUR. Skupni potrebni stroški prvotožene stranke po stroškovniku znašajo za odgovor na tožbo 700 točk, za prvi narok 700 točk ter za tri naroke po 350 točk, skupaj 2450 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in 120,00 EUR sodne takse znaša 1496,44 EUR, 41,67 % teh stroškov znaša 623,56 EUR. Skupni potrebni stroški drugotožene stranke po stroškovniku znašajo za prvi narok 700 točk ter za tri naroke po 350 točk ter za tri pripravljalne vloge po 350 točk, skupaj 2800 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 1.573,00 EUR, 41,67 % teh stroškov znaša 655,46 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da so tožene stranke dolžne tožniku povrniti del njegovih stroškov postopka v višini 693,80 EUR.

Tožene stranke so s pritožbo delno uspele, pritožbene stroške je priglasila drugotožena stranka, ki je glede na uspeh upravičena do delne povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov in sicer za pritožbo 875 točk, kar ob upoštevanju odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 491,50 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (66 %) je drugotožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 324,39 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da drugotoženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 324,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega paricijskega roka. Tožnik stroške odgovora na pritožbe krije sam, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.