Jedro

Presoja sodišča o neogibnosti pripora (torej, da je pripor edini primeren ukrep), vsebuje tudi presojo, da uporaba ostalih, milejših ukrepov ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper osumljenega N. K. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem odstavku 175. člena KZ-1 odredila pripor iz pripornih razlogov nevarnosti vplivanja na priče in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po določbi 213. b člena ZKP pa je osumljencu prepovedala tudi vse stike z osebami zunaj zavoda, vključno s telefonskimi stiki. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbi osumljenčevega zagovornika delno ugodil in izpodbijani sklep dežurne preiskovalne sodnice spremenil tako, da je pripor zoper osumljenca iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter prepoved vseh stikov z osebami zunaj zavoda, vključno s telefonskimi stiki, odpravil, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Osumljenčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadena sklepa razveljavi in osumljenca izpusti na prostost, podrejeno pa, da napadena sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v obravnavanem primeru glede na kriterije, določene z zakonom in Ustavo, odreditev pripora ni na mestu in tudi ne v sorazmerju s posegom v osumljenčeve osebnostne pravice. Po zatrjevanju vložnika se dežurna preiskovalna sodnica ni opredelila do morebitne uporabe katerega od milejših ukrepov, zunajobravnavni senat pa je brez utemeljitve zgolj ugotovil, da odreditev milejšega ukrepa ne pride v poštev. Vložnik meni, da takšno ravnanje sodišča ni skladno z določbi drugega odstavka 192. člena ZKP, odločitve sodišča pa tudi naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker naj razlogov izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, vložnik uveljavlja tudi kršitev „določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost napadene sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP“.

6. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče predvsem na podlagi prestreženih komunikacij, poročila o tajnem opazovanju, poročila tajnega delavca tajnem delovanju ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da naj bi osumljenec storil očitani kaznivi dejanji trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in zlorabe prostitucije po drugem odstavku 175. člena KZ-1. Na podlagi omenjenih dokazov je sodišče ugotovilo tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, saj naj bi se osumljenec že nekaj let ukvarjal s prostitucijo, to naj bi bil njegov edini zaslužek, z izvrševanjem kaznivega dejanja ni prenehal kljub temu, da je bila priprta oseba, s katero naj bi posloval, in da je bil v vzporednem postopku zaradi kaznivih dejanj prostitucije že zaslišan, kar kaže na njegovo trdovratnost. Prav tako je sodišče ugotovilo obstoj neogibne potrebnosti pripora zaradi zagotovitve varnosti, zdravja in dostojanstva ljudi, pri čemer je upoštevalo tako okoliščine na strani deklet kot poseg v osumljenčevo svobodo gibanja. Glede na nevarnost kaznivega dejanja je sodišče presodilo, da je poseg v osumljenčevo svobodo gibanja sorazmeren ukrep. Na podlagi povedanega je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zaključilo, da je pripor glede na okoliščine obravnavanega primera ustrezen ukrep ter da je tudi primeren z vidika varnosti drugih oseb, zaradi česar izrek milejšega ukrepa zaenkrat ne pride v poštev.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora opravilo presojo neogibnosti pripora, zaradi česar vložnikov očitek o pomanjkanju razlogov, zakaj milejši ukrepi za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti ne pridejo v poštev, ni utemeljen. Prav tako je Vrhovno sodišče v svojih odločbah (na primer XI Ips 50/2010 z dne 9. 7. 2010, XI Ips 106/2009 z dne 15. 12. 2009 ali XI Ips 74/2010 z dne 30. 9. 2010) večkrat pojasnilo, da je v presoji sodišča o neogibnosti pripora, torej, da je pripor edini primeren ukrep, vsebovana tudi presoja, da uporaba ostalih, milejših ukrepov ne pride v poštev. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišče je ob pogojih, določenih v določbi prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper osumljenca odredilo pripor. Obrazložilo je tako obstoj utemeljenega suma, kot tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, pri čemer je na podlagi ugotovljenih okoliščin napravilo sklep o obstoju realne nevarnosti osumljenčeve ponovitve očitanih kaznivih dejanj, sklep, da bi bila lahko zaradi nevarnosti ponovitve očitanih kaznivih dejanj ogrožena varnost ljudi, ter sklep, da varnost ljudi zaradi osumljenčeve nevarnosti ponovitve očitanih kaznivih dejanj tako ogrožena, da odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. S tem je sodišče zadostilo tudi določbi drugega odstavka 192. člena ZKP. Vložnik ob zatrjevanju kršitve te določbe zgolj navaja, da naj bi kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, tega vpliva pa v ničemer ne obrazloži. Zato se Vrhovno sodišče o tej zatrjevani kršitvi niti ne more v celoti opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.