Jedro

Prvi narok za glavno obravnavo je tisti narok, ki je izveden kot prvi. Ne glede na to so upoštevne tudi kasnejše navedbe in dokazni predlogi, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla podati do zaključka prvega naroka. V podelitvi roka stranki za odgovor na navedbe v vlogi nasprotne stranke, predložene na prvem naroku, je implicirano stališče, da so podane take okoliščine. Na drugi strani prekluzija ne velja za navedbe, s katerimi stranka konkretizira ali razčlenjuje predhodne navedbe o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnic po podlagi v celoti utemeljen oziroma je podana toženčeva krivdna odgovornost za neustrezne delovne razmere v kritičnem času. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Toženec je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbene zahtevke zavrne.

3. Obsežna pritožba je razdeljena v dva dela. V prvem delu pritožnik uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, v drugem delu pa podrejeno podaja "vsebinsko grajo odločitve". V tem delu se prepletajo očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in ponavljajoči očitki o procesnih kršitvah, uveljavljeni v prvem delu pritožbe, k težji preglednosti pa prispeva obsežno ponavljanje razlogov izpodbijane sodbe in sklicevanje na obrazložitev pritožbe na drugih mestih. Glede na to je v nadaljevanju povzeta bistvena vsebina pomembnejših očitkov, to pa ne pomeni, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb v celoti.

4. V sodbi ni opredeljen kraj, čas in trajanje škodnega dogodka, ampak je navedeno le, da je odgovornost podana za neustrezne delovne razmere v kritičnem času. Če pritožbi ne bo ugodeno iz drugih razlogov, naj pritožbeno sodišče vsaj spremeni izrek sodbe in opredeli škodni dogodek za čas od 31. 3. 2001 do sprejetja kurativnih ukrepov 9. 6. 2001 oziroma najkasneje do 21. 6. 2001. Tožnice so v tožbi le posplošeno opisale stanje in navajale vsebino predpisa, niso pa opredelile pravno relevantnih dejstev in okoliščin, tj. čas in kraj škodnega dogodka, protipravnost, odgovornost in vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo. Nedelovanje odsesovalnih in klima naprav brez zatrjevanja vzročne zveze med tem in težavami z zdravjem pomeni, da ni podlage za obsodilno sodbo. Trditev o vračanju strupenih snovi v prostor, na katerih temelji sodba, tožnice niso podale. V tožbi niso navedle, o čem naj bi predlagane priče izpovedovale, niti ni navedeno, kaj naj bi se dokazovalo z izvedenci. V zvezi z dokazovanjem temelja niso predlagale lastnega zaslišanja. Niso trdile, da bi bila škoda direktno povzročena z nevarno snovjo, da so bile direktno izpostavljene diklorometanu, da niso imele zaščitne opreme, da ni bilo zagotovljeno ustrezno prezračevanje in odsesavanje kontaminiranega zraka in da so se strupene karcinogene snovi vračala nazaj v prostor, kjer so delale in z vdihavanjem utrpele hudo okvaro zdravja. Navedbe v 17. in v 18. točki obrazložitve sodbe nimajo podlage v tožbi. Tožnice so sicer na naroku predlagale, naj se upoštevajo trditve in dokazni predlogi v zadevi I. V., ne da bi navedli številko spisa. Predložile so skico prostorov in predlagale zaslišanje M. R., ki naj bi podal le navedbe v zvezi s sistemom klimatskih in prezračevalnih naprav, toženec pa je temu dokaznemu predlogu izrecno nasprotoval, ker za navedbe in dokazovanje z listinami iz tretjega spisa ni bilo dejanske in pravne podlage. Odločitev o zaslišanju tožnic je bila sprejeta brez dokaznega predloga. Sledile so izpovedbe tožnic, s katerimi so nadomeščale izredno pomanjkljivo in neobstoječo trditveno podlago. Toženec je na naroku 21. 5. 2008 opozoril na procesno in dejansko pomanjkljivost tožbe in na nedovoljeno širitev okvira tožbe v čas od 1999 do 2003. Sodišče ni upoštevalo teh ugovorov in nadaljevalo s postopkom, kot da so tožbene navedbe in dokazni predlogi popolni. Toženec je v vlogi z dne 24. 6. 2010 zatrjeval, da so dokazni predlogi tožnic prepozni, a sodišče tega ni upoštevalo. Vprašanja izvedencu v sklepu z dne 22. 6. 2011 nimajo podlage v tožbenih navedbah, vprašanj, ki jih je oblikoval toženec, pa sodišče ni upoštevalo. Šlo je za nedovoljen informativni dokaz. Trditve in dokazi, podani po prvem naroku za glavno obravnavo, niso dovoljeni in v sodbi ne bi smeli biti upoštevani. Ugotovitve, na katerih temelji odločitev o obstoju temelja zahtevka, so napačne. Ugotovitev, da so bile tožnice podvržene vplivu diklormetana, je zmoten in v nasprotju s kontrolami strokovnih institucij v izvidih in mnenju Zavoda za zdravstveno varstvo X. in rezultati meritev 26. 4. do 7. 5. 2001 ter 6. 6. 2001 in izvidom in mnenju iste ustanove ter rezultati meritev 9. 5. 2001 o koncentraciji hlapov organskih topil. Zaključek sodišča, da ne verjame izidu meritev, nima podlage in je protispisen. Meritve so bile opravljene pri izvoru kemikalije, tj. na mestu, kjer delavec sedi in vdihava zrak in kjer morebitno zračenje ne more vplivati na prisotnost kemikalije, ter v prezračevalnem kanalu, kjer bi se prav tako morale zaznati pare nevarnih snovi. Državne institucije, ki so izvajale meritve, odgovarjajo za njihovo korektnost. O rezultatih meritev obstajajo javne listine, ki jih nihče ni izpodbil. Izvedene so bile ankete, da bi ugotovili kazalce, kdaj in zakaj se težave pojavijo, pa niso prinesle rezultatov. Sodišče ni dalo potrebne teže dejstvu, da sta se v postopku delovnega procesa pojavljala dva sistema – odsesovalni in prezračevalni klimatski sistem. Zaradi pomanjkljivega dokaznega postopka ni ugotavljalo obstoja, obsega in intenzitete izmenjave zraka. Izvedencu se ni zdelo potrebno preveriti podatkov o moči in načinu delovanja obeh sistemov. Prezračevalni sistem je zagotavljal izmenjavo zraka v razmerju 30 : 70. Sistema prezračevanja ni bilo možno usmerjati tako, da bi ga bilo možno usmeriti v en prostor in s tem vplivati na meritve, kot je zmotno ugotovljeno v sodbi. Možen je bil le vklop in izklop dovoda. Klimatska naprava morda ni bila vzdrževana vzorno, je pa opravljala svojo funkcijo. V zvezi z uporabo diklormetana je bistveno, da so bile količine tega sredstva v tehnološkem procesu tako majhne, da niso mogle vplivati na zdravje ljudi. Posode z lepilom niso bile na delovni mizi; delavci so ga natočili v zaprte injekcije in jih morali vedno zapirati. Za morebitno kršitev teh pravil toženec ne more odgovarjati. Iz izvedenskega mnenja M. M. izhaja, da ni mogoče zaključiti, da je uporaba diklormetana, prisotnost freona in prašnih delcev v vzročni zvezi z zdravstvenimi težavami I. V. Bistveno je, da dovoljene meje diklormetana niso bile presežene. Izvedenec ni upošteval letnih oziroma dnevnih količin kemikalij, ampak je mnenje gradil, kot da je toženec proizvajalec kemikalij. Ni se natančno opredelil do meritev Zavoda za zdravstveno varstvo X. in Y. Ne more zanikati, da količine izmerjenih snovi in vrsta ni bila škodljiva. Nestrokovno in posplošeno zaključuje, da je bilo prezračevanje neustrezno. Trditve o pomenu skupne koncentracije organskih topil so brez dejanske podlage. Vračanje kontaminiranega zraka v delovni prostor ni dokazano in je nasprotna ugotovitev protispisna. Izvedenec ni odgovoril na toženčeva vprašanja. Toženec je bil v postopku neenakopravno obravnavan, tožnice pa privilegirane, najprej z razdružitvijo postopkov, kar bi jih podražilo, nato z dovoljenjem, da po zaključku prvega naroka podajajo navedbe in predlagajo dokaze, z izvajanjem neobrazloženih dokazov, z omejitvijo dokaza z izvedencem na navedbe tožnic in ne tudi toženca, s samoiniciativnimi poizvedbami na Upravno enoto Novo mesto, s kratkim rokom za podajo pripomb na izvedensko mnenje in prezrtjem predloga za podaljšanje tega roka in z nadomeščanjem trditvene podlage v sodbi ter opustitvijo odgovora na toženčeve procesne ugovore. Napačno je tudi stališče sodbe, da ni šlo za sabotažo oziroma za ravnanje tretjih. Priča Z. P. ni zaposlena pri tožencu in nima razloga, da bi izkrivljala resnico. O možnosti sabotaže sta govorila tudi D. P. in J. F. V sodbi ni upoštevano, da so bili dogodki v letu 2001 odraz takratnih slabih razmer v podjetju, ko je bil družba v hudih finančnih težavah in je bilo prisotno nezadovoljstvo zaposlenih ter strah glede izgube zaposlitve. Težave so se pojavljale pri eni skupini ljudi, četudi so jih premeščali in tudi po sprejemu dodatnih ukrepov. V senzorju tlaka, kjer je bil edino prisoten diklormetan, je bilo zaposlenih 30 ljudi, težave pa jih je imelo le nekaj. Ko so prepovedali prehajanje iz prostorov v prostor in kontrolirali gibanje zaposlenih s kamerami, podjetje pa je prevzel nov lastnik, so težave v trenutku prenehale.

5. Tožnice niso odgovorile na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Očitek glede izreka sodbe ni utemeljen. Za izrek vmesne sodbe zadostuje navedba, da je zahtevek po podlagi utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (in nenazadnje tudi iz vodenja postopka s strani sodišča) pa jasno izhaja, da gre za škodo, nastalo v obdobju od marca do junija 2001. 8. Očitki o nesklepčni tožbi zaradi odsotnosti navedb o vseh predpostavkah toženčeve odškodninske odgovornosti niso utemeljeni. V 17. in 18. točki obrazložitve so korektno povzete tožbene navedbe o nedopustnosti toženčevega ravnanja, ki jih glede na to ni treba ponavljati. Ob tem so tožnice že v tožbi zatrjevale, da so zatrjevane zdravstvene težave posledica neustreznega sistema prezračevanja in odsesavanja kontaminiranega zraka in zaradi neustreznih zaščitnih sredstev pri delu z diklormetanom. Brez podlage v podatkih spisa je pritožbena trditev, da tožnice niso podale navedb o vračanju strupenih snovi v prostore, kjer so opravljale delo. Neutemeljen je tudi očitek, da je bil dokaz z zaslišanjem tožnic izveden, ne da bi bil podan dokazni predlog. Tožnice so na prvem naroku za glavno obravnavo 21. 5. 2010 predlagale, da se izvedejo tudi dokazi, predlagani v zadevi prvotne prve tožnice (1). Glede na to, da je bil v omenjeni zadevi na naroku za glavno obravnavo 12. 4. 2010 s strani pooblaščenca tožnic (ki je zastopal tudi tožnico, katere zadeva je bila obravnavana posebej) podan predlog za zaslišanje vseh tožnic glede trditev o tem, na katerem delovnem mestu so delale v času, ko so zbolele, s katerimi kemičnimi snovmi so bile pri svojem delu v stiku in kako je bil urejen sistem prezračevanja, je imel dokazni sklep o zaslišanju tožnic potrebno podlago v iniciativi stranke. Okoliščina, da niso navedle številke zadeve, ampak so jo opredelile z navedbo tožničinega imena, sama po sebi ne more predstavljati ovire za upoštevanje dokaznega predloga. V obeh zadevah sta pravdne stranke na vsaki strani zastopala ista pooblaščenca, tožnica, katere zadeva je bila obravnavana posebej, pa je bilo prvotno zajeta v tožbi, ki je predmet obravnavane zadeve. Tako ni moglo biti dvoma, za katero zadevo gre.

9. Očitki o nedovoljeni širitvi obravnavanja na obdobje od 1999 do 2003 niso utemeljeni. Iz sodbe jasno izhaja, da gre za toženčevo odškodninsko odgovornost za škodo, ki je zaradi njegovega nedopustnega ravnanja nastala tožnicam v obdobju od marca do junija 2001. Tudi ravnanje sodišča, kot izhaja iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, ne daje nobene podlage za sklep, da se ugotavlja morebitna toženčeva odgovornost za škodo, nastalo izven navedenega obdobja.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo njegovih navedb v vlogi z dne 24. 6. 2010, da so dokazni predlogi tožnic prepozni, je neobrazložen. Vsi dokazni predlogi tožnic že glede na to, da so bili mnogi podani že v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo, niso prepozni, pritožnik pa ni navedel, na katere od teh dokaznih predlogov se nanaša očitek. Sklicevanje na vlogo, v kateri je oporekal pravočasnosti več dokaznih predlogov, izmed katerih niti niso bili vsi izvedeni, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče je dolžno odgovoriti na tiste očitke, ki so obrazloženi v pritožbi.

11. Pavšalen je tudi očitek, da vprašanja izvedencu strojne stroke in varstva pri delu niso imela podlage v tožbenih navedbah in da sodišče ni upoštevalo vprašanj, ki jih je predlagal toženec. Že zgoraj je bilo odgovorjeno, da smiselno uveljavljen očitek o kršitvi razpravnega načela ni utemeljen. Tako tudi ni utemeljen očitek, da je šlo za nedovoljen informativni dokaz. Podatki spisa ne dajejo podlage za sklep, da se toženec ni imel možnosti izreči o izvedenskem mnenju in da izvedenec ne bi bil pozvan, da se izreče o toženčevih pripombah. Izvedenec je to storil tako v pisni dopolnitvi mnenja kot v ustnem zaslišanju na obravnavi, kjer je odgovarjal tudi na toženčeva vprašanja.

12. Pritožnik tudi ni v zadostni meri opredelil svojega stališča o neupoštevnosti trditev in dokazov, podanih po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Njegovo stališče temelji na pravilnem razumevanju 286. člena ZPP. V načelu je pravilno tudi njegovo gledišče, da je prvi narok za glavno obravnavo le tisti narok, ki je izveden kot prvi. Ne glede na to so upoštevne tudi kasnejše navedbe in dokazni predlogi, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla podati do zaključka prvega naroka. V podelitvi roka stranki za odgovor na navedbe v vlogi nasprotne stranke, predložene na prvem naroku, je implicirano stališče sodišča, da so podane take okoliščine (2). Na drugi strani prekluzija ne velja za navedbe, s katerimi stranka konkretizira ali razčlenjuje predhodne navedbe o odločilnih dejstvih. Zgolj napačna opredelitev naroka kot prvega naroka za glavno obravnavo tako še ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ki bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

13. Neutemeljena sta očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

14. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da so bile tožnice v obdobju od marca do junija 2001 zaposlene pri tožencu, - da je osem tožnic delalo v prostoru proizvodnja senzorja – senzor, štiri v prostoru bondirnica, po ena pa v prostorih tiskanje, laser, montaža oziroma merilniki, ki je bil povezan s prostorom proizvodnja senzorja – senzor, - da se je lepljenje z lepilom diklormetan izvajalo le v prostoru proizvodnja senzorja, - senzor, da so z njim delale tri tožnice, občasno pa so bile v neposrednem stiku z lepilom tudi druge tožnice, - da so bili v proizvodnih prostorih zahtevani posebni pogoji oziroma maksimalna čistost izdelka, kar se je lahko zagotavljalo le s tem, da se prostori niso zračili na naraven način (z odpiranjem oken), ampak zgolj s klimatsko napravo, - da je diklormetan zdravju škodljiva snov, da je pri uporabi te snovi treba prostore dobro prezračiti in da je že pri izpostavljenosti za krajši čas predpisana je uporaba zaščitnih rokavic, halje in obrazne maske ter očal, delavke pa so imele le haljo, zaradi česar so bile neposredno izpostavljene vdihavanju navedenega lepila, - da so delavci občasno kršili dnevne količine porabe diklormetana in namesto dveh do treh litrskih steklenic imeli tudi po štiri, ki so bile vse na pol prazne, in da so si nekatere tožnice lepilo dozirale same, - da sta bila v spornem obdobju nameščena dva sistema, enoten, centralni prezračevalni sistem (klima sistem) in lokalni odsesovalni sistem, - da so v klimatski napravi mešali zunanji zrak in povratni zrak iz prostorov v razmerju 70 : 30 in da je bila klimatska narava po 17 letih od namestitve prvič čiščena šele v juniju 2001, tj. potem, ko so delavci začeli obolevati, s prehodom na celotni zajem zunanjega zraka pa so zdravstvene težave delavcev ponehale, - da so zaradi vračanja dela kontaminiranega zraka v proizvodne prostore delavci v vseh prostorih, zlasti pa v prostoru proizvodnja senzorja – senzor vdihavali zdravju škodljivo snov, - da je lokalni odsesovalni sistem odsesaval pline lahko hlapljivega diklormetana z delovnega mesta na mizah po ceveh ali z napami in da v spornem obdobju ni deloval učinkovito: nameščene so bile zelo hrupne odsesovalne naprave; hrup je toženec zmanjševal z namestitvijo loput in filtrov, ki so zmanjšali učinkovitost naprave; delavke so tudi same regulirale in celo zapirale sistem z zapiranjem z zatiči; toženec ni izvajal periodičnih pregledov odsesovalnih naprav, - da zaradi neustreznega delovanja lokalnega odsesovalnega sistema ni bila zagotovljena zadostna hitrost gibanja zraka, ki bi v kombinaciji z zajemom celotnega zraka od zunaj delavcem zagotavljala dotok svežega, zunanjega in čistega zraka v območju človekove glave, - da je toženec po v juniju 2001 izdelal in montiral novo odsesavanje z delovnih mest lepljenje, spajkanje in povečal kapacitete odsesavanja s predhodnih 600 m3 na 3500 m3, na nekaterih mestih pa so cevi očistili papirja, zamenjali umazane filtre z novimi in odstranili nekaj filca, - da se meritve zraka v prostorih toženca niso opravljale pod normalnimi delovnimi pogoji (manj zaposlenih, predhodno prezračeni prostori, drugačna nastavitev loput pri klimatski napravi glede deleža zajema svežega zraka, opravljal jih je toženec sam) in je zato podan dvom v njihovo verodostojnost. 15. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je nedopustno ravnanje toženca v opustitvi rednega čiščenja klimatskega sistema in v odsotnosti ukrepov, ki bi ne glede na (izmerjene) koncentracije zdravju nevarnih kemičnih snovi preprečevali, da bi se zrak iz proizvodnih prostorov vračal v te prostore. Zaradi neučinkovitega prezračevanja in neučinkovitega lokalnega sistema odsesavanja ob pogojih „čistega prostora“ so tožnice v prostorih, kjer so opravljale delo, vdihavale hlape diklormetana, posledično pa je prišlo do slabosti, omedlevanja, tresenja in potenja.

16. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Bistvena je ugotovitev, da niti prek klimatskega niti prek odsesovalnega sistema ni bilo zagotovljeno, da bi se kontaminiran zrak odvajal iz prostorov, kjer se je uporabljalo lahko hlapljivo, zdravju nevarno lepilo, ampak je prehajal med delovnimi prostori. Ne glede na verodostojnost meritev okoliščina, da meritve škodljivih snovi ne dajejo podlage za zaključek o preseganju dovoljenih mejnih vrednosti, ne more vplivati na pravilnost zaključka o obstoju vzročne zveze med nedelovanjem obeh prezračevalnih sistemov in izkazanimi zdravstvenimi težavami tožnic. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v odločbi I Cp 3193/2013 z dne 5. 3. 2014 (3), se razmere v delovnem okolju vsakodnevno spreminjajo (v sodbi so, opirajoč se na izvedensko mnenje, natančneje navedene okoliščine, ki lahko vplivajo na rezultate meritev), toženec pa ne zatrjuje, da bi bile meritve opravljene v času, ko so se pri kateri od tožnic pojavile zdravstvene težave, zaradi katerih ni mogla nadaljevati z delom. Odsotnost meritev ob dnevih, ko so se tožnicam pojavile zdravstvene težave, na drugi strani ne more voditi k zaključku o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob dejstvu, da tožnice niso bile v položaju, ko bi lahko dosegle izvedbo teh meritev, bi tako stališče nesprejemljivo otežilo možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Zatrjevane pomanjkljivosti v zvezi z ugotovitvami o načinu delovanja odsesovalnega in klimatskega sistema in njuni zmogljivosti ne vzbujajo dvoma v pravilnost ključne ugotovitve, da noben od sistemov ni deloval, kot bi bilo treba. Ob ugotovitvah o nedelovanju odsesovalnega sistema, ki temeljijo na izpovedbah prič, ugotovitve o njegovi siceršnji zmogljivosti ne morejo biti pomembne. Tudi v zvezi z delovanjem klimatskega sistema pritožba opozarja na okoliščine, ki ob s pritožbo neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo zagotovljeno odvajanja kontaminiranega zraka iz delovnih prostorov v celoti, ne morejo vplivati na pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev. S potrebno stopnjo zanesljivosti je bilo tudi ugotovljeno, da so delavci sami rokovali z lahko hlapljivim lepilom, toženec pa ne zatrjuje, da je nepravilno rokovanje grajal oziroma karkoli storil za zagotovitev upoštevanja pravil. Tako tudi ni podlage za razbremenitev odgovornosti.

17. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke in varstva pri delu. Izvedenec je po seznanitvi z nalogo sodišču sporočil, da za odgovor na vprašanje o ustreznosti prezračevanja oziroma klimatizacije potrebuje projektno dokumentacijo za objekt, predvsem pa projekt strojnih instalacij. Sodišče je k predložitvi dokumentacije pozvalo toženca, za njeno predložitev pa hkrati zaprosilo tudi pristojno upravno enoto. Toženec se je na zahtevo odzval in prosil za podaljšanje roka, ni pa ugovarjal upravičenosti te zahteve. Po predložitvi dokumentacije s strani upravne enote ni ugovarjal uporabi teh listin za izdelavo izvedenskega mnenja. Že iz tega razloga ne more temu ugovarjati v pritožbi (286.b člen ZPP). Poleg tega je šlo za listine, potrebne za izvedbo dokaza z izvedencem, tako da izostanek izrecnega predloga tožnic v tej smeri ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Pritožbene navedbe o neustrezni dejanski podlagi, na kateri je izvedenec gradil izvedensko mnenje, niso utemeljene. Podatek o povečanju kapacitete odsesavanja po sprejetih ukrepih v juniju 2001 temelji na listini, ki jo je sestavil delavec toženca, kar pomeni, da očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Očitki o enostranskem ugotavljanju dejstev (tj. le v korist tožnic) v okviru izvedbe dokaza z izvedencem niso utemeljeni. Izvedenec je že v prvem mnenju odgovoril tudi na toženčeva vprašanja, mnenje je po toženčevih pripombah pisno dopolnil, nato pa je bila tožencu dana možnost postavljanja vprašanj izvedencu tudi na obravnavi. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja o potrebni zaščitni delovni opremi, ki ga je utemeljil na varnostnem listu izdajalca kemikalije v promet. O pomenu rezultatov meritev, ki jih je predložil toženec, se je izvedenec izrekel. Vztrajanje pritožbe pri trditvi, podani pred sodiščem prve stopnje, da v podjetju v juniju 2001 niso bile izvedene nobene spremembe razen nadzorne kamere in evidence prisotnosti, ob nasprotnem dokaznem zaključku izpodbijane sodbe, ki temelji na celoviti in skrbni oceni izvedenih dokazov, ne more biti uspešno. Na dlani je, da obstoj uporabnega dovoljenja, izdanega pred začetkom obratovanja v stavbi, še ne pomeni, da so delavcem v stavbi zagotovljeni varni delovni pogoji ves čas opravljanja dejavnosti v stavbi.

18. Pritožnik izpostavlja le tiste dele izvedenskega mnenja dr. M., ki bi mogli utemeljevati njegovo stališče o neobstoju njegove odgovornosti za uveljavljeno škodo. Izvedenec je izključil, da bi bile hujše zdravstvene težave lahko posledica izpostavljenosti diklormetanu, dopustil pa je možnost o vzročno-posledični povezanosti med izpostavljenostjo tej snovi in kratkotrajnejšo omotičnostjo, slabostjo, zaspanostjo in glavoboli v primeru grobo nepravilne uporabe in neustreznem prezračevanju. Ob ugotovitvi, da so se podobni simptomi v sorazmerno kratkem časovnem obdobju pojavili pri večjem številu delavcev in da so zdravstvene težave delavcev ponehale po izvedbi korektivnih ukrepov v zvezi s sistemom prezračevanja, je vzročna zveza tudi po stališču pritožbenega sodišča s potrebno mejno stopnjo nadpolovične verjetnosti izkazana (4). Izvedenec je resda navedel, da dovoljene mejne vrednosti diklormetana niso bile presežene, vendar je hkrati tudi navedel, da meritve niso bile opravljene ob posameznih škodnih dogodkih.

19. Neutemeljeno je tudi pritožbeno ponavljanje toženčeve teze o sabotaži. Razlogi izpodbijane sodbe so celoviti in pravilni, tako da v odgovor na pritožbene navedbe zadostuje sklicevanje nanje. Kot je bilo navedeno že v pritožbeni odločbi I Cp 3193/2013, je za pravilnost odločitve o zavrnitvi toženčevega ugovora bistvena ugotovitev, da prenehanje težav delavcev sovpada s čiščenjem in prenovo klimatskega in odsesovalnega sistema.

20. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker gre za odločitev o vmesni sodbi, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

(1) Prvotno je tožbo v obravnavani zadevi vložilo sedemnajst tožnic, ki so svoje zahtevke opirale na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Sodišče prve stopnje je še pred vročitvijo tožbe v odgovor zadeve razdružilo, v nadaljevanju pa je kot vzorčno obravnavalo tožbo prve tožnice, ostale zadeve pa ponovno združilo in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo, ko je bil en del dokaznega postopka v zadevi po tožbi prve tožnice že izveden. V obeh zadevah sta tako tožnice kot toženca zastopala ista pooblaščenca.

(2) Prim. sklep VS RS III Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013. (3) Gre za odločitev o pritožbi v pravdni zadevi prvotne prve tožnice, katere tožba je bila izločena iz obravnavane zadeve in obravnavana posebej.

(4) Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010 in II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014.