Jedro

V postopku izbire koncesionarja stranka, katere vloga je bila kot nepopolna pravnomočno izločena, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo zoper odločbo o izbiri koncesionarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine K., Urada za gospodarske javne službe in promet z dne 12. 4. 2007 (1. točka izreka sklepa), in sklenilo, da na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je občinski organ prve stopnje odločil, da se za izvajanje lokalne gospodarske javne službe »dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina« v Mestni občini ..., za koncesionarja izbere AA, plini in plinske tehnologije d. o. o., K. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe o izbiri koncesionarja tožnikova ponudba s sklepom z dne 11. 1. 2007 kot nepopolna izločena iz nadaljnjega postopka. Tožnikovo tožbo zoper sklep o izločitvi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo U 257/2007 z dne 4. 3. 2009. Tožnik po izdaji sklepa o izločitvi ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, saj si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Upravni akt, ki ga izpodbija, zato očitno ne posega več v njegovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, zato je tožbo zavrglo.

3. V pritožbi tožnik navaja, da je izločitev njegove ponudbe s posamičnim aktom med postopkom vplivala na končno odločbo o izbiri koncesionarja, saj ta zajema tudi procesno odločitev o izločitvi njegove ponudbe. S sodnim varstvom zoper končno odločbo je zato zajet tudi akt o njegovi izločitvi. Izločena je bila namreč samo njegova ponudba, njega pa je tožena stranka še naprej štela za stranko v postopku (njegova pritožba ni bila zavržena, vročena mu je bila odločba o izbiri koncesionarja). To pa iz razloga, ker ima v okviru sodnega varstva zoper končno odločbo možnost uveljavljati vse kršitve in napake med postopkom, ki so vplivale na končno odločbo. Taka je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Meni, da je že iz tega razloga treba izpodbijani sklep razveljaviti in v okviru sodnega varstva zoper odločbo o izbiri koncesionarja presoditi, ali je bila izločitev njegove ponudbe utemeljena. V nadaljevanju utemeljuje svoje nestrinjanje s sklepom o izločitvi njegove ponudbe in dodatno navaja, da ima pravni interes za izid postopka. Če namreč noben ponudnik ne zadosti pogojem iz javnega razpisa, bi se moral javni razpis ponoviti in bi tako imel možnost ponovne oddaje ponudbe. Prav to, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje razpisnih pogojev, pa uveljavlja v pritožbi in tožbi. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi.

4. Odgovor na pritožbo je v imenu tožene stranke vložila Odvetniška družba ... Ker odvetniška družba ni predložila pooblastila za zastopanje tožene stranke, odgovora na pritožbo Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Glede na določbo 336. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče tožene stranke oziroma odvetniške družbe tudi ni pozvalo na odpravo pomanjkljivosti.

K 1. točki izreka :

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodno varstvo v upravnem sporu je dopustno, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi upravnega akta, ki ga s tožbo izpodbija (prvi dostavek 2. člena ZUS-1). Z upravnim aktom, ki ga izpodbija, mora biti odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) oziroma mora zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka akta, akt učinkovati tudi na njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

7. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da se je tožnik na javni razpis za izbiro koncesionarja prijavil, vendar je bila njegova ponudba s sklepom iz postopka izločena. Sklep o izločitvi tožnikove ponudbe je pravnomočen. S tem, ko je bila tožnikova ponudba iz nadaljnjega postopka pravnomočno izločena, je tožnik izgubil pravico, da sodeluje v postopku izbire koncesionarja, in si z vloženo tožbo svojega položaja, v postopku, v katerem ne more več sodelovati, tudi ne more izboljšati. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj temelji na pravilni presoji sodišča prve stopnje, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.

8. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da pravni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. To pomeni, izboljšanje pravnega položaja v konkretnem upravnem postopku, v katerem je bil izdan akt, ki je predmet upravnega spora. Tožnik zato pravnega interesa ne more utemeljevati s ponovljenim javnim razpisom, saj ugoditev tožbi še ne pomeni razveljavitev razpisa oziroma ugotovitve njegove neuspešnosti, kar bi lahko pripeljalo do ponovitve razpisa, kjer bi tožnik ponovno lahko oddal svojo ponudbo. Zato so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes z morebitnim ponovljenim javnim razpisom.

9. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 416/2008. V zadevi, na katero se tožnik sklicuje, gre namreč za drugačno dejansko in pravno podlago, ki ni primerljiva z dejansko in pravno podlago v obravnavani zadevi. V zadevi, na katero se tožnik sklicuje, je bila tožničina tožba zavržena iz razloga, ker akt, ki ga je tožnica izpodbijala, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj ima tožnica, katere vloga ni bila kot nepopolna ali formalno pomanjkljiva zavržena, glede na izrecno zakonsko določbo osmega odstavka 62. člena Zakona o sodiščih – ZS-UPB4 (Ur. l. RS, št. 94/2007) zagotovljeno sodno varstvo zoper končno odločbo.

10. Vrhovno sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sklep o izločitvi tožnikove ponudbe iz nadaljnjega postopka, ni presojalo, saj ta sklep ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

11. Ker pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (76. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka:

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).