Jedro

V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari, nobenemu od udeležencev pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari.

Za uporabo pravnega pravila nekdanjega ODZ, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari. V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav je predlagatelj temu celo izrecno nasprotoval, še preden se je žreb začel. Izid žrebanja zato ni zavezujoč, ne za udeleženca in ne za sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: "Delitev nepremičnine k. o. X, parcela ... (ID 000), ki je v solasti predlagatelja A. A. do 1/2 in nasprotnega udeleženca B. B. do 1/2, se opravi tako, da se navedena nepremičnina proda, kupnina pa razdeli med predlagatelja in nasprotnega udeleženca v sorazmerju z njunima solastninskima deležema na tem premoženju."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (V. in VI. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj in nasprotni udeleženec krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je predmet delitve nepremičnina k.o. X, parcela ..., ki je v solasti predlagatelja in nasprotnega udeleženca, vsakega do 1/2, navedeno nepremičnino razdelilo tako, da jo do celote prevzame v last in posest nasprotni udeleženec; temu je naložilo, da mora predlagatelju najkasneje v treh mesecih plačati 79.186,00 EUR, skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo do treh mesecev, od pravnomočnosti sklepa do plačila. Sklenilo je še, da ima predlagatelj do celotnega poplačila terjatve na nepremičnini zakonito zastavno pravico. Predlog nasprotnega udeleženca za odlog delitve je zavrnilo. Skupne stroške postopka je odmerilo na 2.422,69 EUR in nasprotnemu udeležencu naložilo, da mora polovico navedenega zneska plačati predlagatelju v petnajstih dneh, z obrestmi za primer zamude s plačilom. Sicer pa je sklenilo, da predlagatelj in nasprotni udeleženec nosita vsak svoje stroške postopka.

2. Predlagatelj se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da nepremičnino prevzame v izključno last predlagatelj, ki izplača solastniški delež nasprotnega udeleženca, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek drugemu sodniku prve stopnje. Po sodni praksi je edini pokazatelj močnejšega upravičenega interesa dosedanja raba. O tej sta se udeleženca vseskozi sporazumno dogovarjala. Sodišče se ni opredelilo do njune korespondence, zato je ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno. V resnici je nasprotni udeleženec narekoval režim uporabe nepremičnine. Presoja nujnosti in smiselnosti obnovitvenih del ni stvar tega postopka. Poleg dosedanje rabe je treba upoštevati tudi potrebe solastnikov in njihovo osebno afiniteto do solastne nepremičnine, kar vse govori v prid predlagatelju, ki je začel postopek. Za izvedbo žreba ni bilo dejanske in pravne podlage. ODZ ne velja več, sicer pa sojenje ne sme prerasti v igranje iger na srečo, kar žreb nedvomno je. V tem primeru ne gre za pravno praznino. Upravičena interesa udeležencev postopka namreč nista povsem identična. Predvsem pa bi ob takšni presoji sodišče moralo ugoditi predlogu za odlog delitve, ker se je nasprotni udeleženec skliceval na neprimeren čas delitve zaradi svoje bolezni.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Meni, da je sam izkazal močnejši interes za prevzem nepremičnine, zato je izpodbijana odločitev ne glede na izid žreba pravilna. Sicer pa sta oba udeleženca privolila v žreb, ki mu je predlagatelj začel nasprotovati šele takrat, ko se je zanj končal neuspešno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, vendar je nato svojo odločitev materialnopravno zmotno oprlo na izid žrebanja.

6. Pooblastila sodišča v postopku sodne delitve solastnine so jaso in izčrpno določena v 70. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).1 Sodišče je pri odločanju strogo vezano na predpisani vrstni red in načine delitve. Če solastniki niti med postopkom ne dosežejo sporazuma o načinu delitve, si mora sodišče prizadevati za delitev solastne stvari v naravi (drugi odstavek 70. člena SPZ). Kadar takšna delitev fizično ali pravno ni mogoča, je na vrsti civilna delitev s prodajo solastne stvari in razdelitvijo kupnine (četrti odstavek 70. člena SPZ). Sodišče na predlog solastnika lahko odloči, da namesto prodaje pripade stvar v celoti njemu, če izplača solastne deleže preostalih solastnikov; kadar to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov (peti odstavek 70. člena SPZ).

7. V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih zaključilo, da nobeden od njiju ni izkazal močnejšega interesa. Pri tem je upoštevalo, da je solastno nepremičnino doslej več uporabljal predlagatelj, vendar le zato, ker se z nasprotnim udeležencem nista mogla sporazumeti za takšen režim rabe, ki bi ustrezal obema. Iz istega razloga je predlagatelj pretežno sam odločal o vzdrževanju solastne nepremičnine, obenem pa je zavračal pobude nasprotnega udeleženca za njeno obnovo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da dosedanja raba solastne stvari ne more biti odločilni kriterij za presojo zatrjevanega upravičenega interesa predlagatelja, da stvar pripade njemu. Tudi sicer dosedanja raba solastne stvari ni edini kriterij za tovrstno presojo, kot si zmotno razlaga pritožba. V izvedenih dokazih je dovolj opore za zaključek izpodbijanega sklepa, da dosedanja raba solastne nepremičnine ni bila sporazumna, kot poskuša prikazati pritožba, temveč se je v resnici nasprotni udeleženec prilagajal potrebam in zahtevam predlagatelja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da sta idealna deleža udeležencev enaka in da sta na solastno nepremičnino v enaki meri čustveno navezana, ter še, da gre za počitniški objekt, ki je namenjen rekreaciji v prostem času, oba solastnika pa imata urejeno stanovanjsko vprašanje in živita drugje.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da nobenemu od udeležencev glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari, kot si zmotno razlaga pritožnik.

9. Predlagatelj v pritožbi pretežno ponavlja razloge, s katerimi je v postopku na prvi stopnji dokazoval svoj upravičeni interes za prevzem solastne nepremičnine. Te razloge je v zadostni meri in pravilno pretehtalo že sodišče prve stopnje. Pač pa je zmotno presodilo, da gre v tem primeru za pravno praznino, ki jo je nato poskušalo napolniti z izvedbo žrebanja. Povsem utemeljen je pritožbeni očitek, da sojenje in žreb nista združljiva. Izid sojenja je odvisen od izvedenih dokazov in njihove ocene ter subsumcije ugotovljenega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo, medtem ko je izid žreba vselej odvisen zgolj od naključja. Za uporabo pravnega pravila nekdanjega Občega državljanskega zakonika (ODZ), na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari.2 V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav je predlagatelj temu celo izrecno nasprotoval, še preden se je žreb začel. Izid žrebanja zato ni zavezujoč, ne za udeleženca in ne za sodišče. 10. Ker sta torej oba solastnika, upoštevaje njune upravičene interese za prevzem solastne stvari, v enakem položaju, delitve po petem odstavku 70. člena SPZ ni mogoče opraviti. Smoter delitvenega postopka je namreč v prenehanju solastninske skupnosti. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje glede na predpisani izključujoči vrstni red načinov za delitev solastne stvari odločiti, da se opravi civilna delitev, torej, da se nepremičnina proda (na javni dražbi ali v izvršilnem postopku) in kupnina razdeli med oba udeleženca sorazmerno z njunima idealnima deležema.

11. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo predlagateljevi pritožbi in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 216. člena zdaj veljavnega istoimenskega zakona (ZNP-1).

12. Odlog delitve, ki ga je predlagal nasprotni udeleženec, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, zato v preostalem pritožba ni utemeljena.

13. Odločanje o odložitvi delitve terja tehtanje interesov vseh solastnikov, pri tem pa ima pred interesom solastnika, ki je predlagal delitev, prednost morebitni močnejši interes drugega solastnika, da se stvar začasno še ne razdeli (tretji odstavek 70. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da nasprotni udeleženec, ki se je sicer skliceval svojo bolezen, predloga za odlog delitve ni v zadostni meri obrazložil. Zakaj bi takojšnja delitev zanj predstavljala nesorazmerno težko breme, ni konkretiziral, niti o tem ni ponudil dokazov. Tudi v odgovoru na predlagateljevo pritožbo se o odlogu delitve ni izrekel. 14. Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času (prvi odstavek 69. člena SPZ), vendar pa sodišče samo ni dolžno ugotavljati subjektivnih ali objektivnih okoliščin, ki bi morebiti lahko kazale na to, da čas za delitev ni primeren. Drugačno pritožbeno stališče nima podlage. Za povrh predlagatelj, ki je še v odgovoru na predlog nasprotnega udeleženca izrecno ugovarjal, da ni nobenih pogojev za odlog delitve, niti nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta del sklepa. Odlog delitve namreč sme predlagati samo nasprotni udeleženec in ne predlagatelj, ki lahko svoj predlog kadarkoli med postopkom umakne (prvi in drugi odstavek 23. člena ZNP), če sam meni, da čas za delitev ni primeren.

15. Neutemeljeno je tudi sicer neobrazloženo pritožbeno nasprotovanje odločitvi o skupnih stroških postopka. Te je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo, stroškovno breme pa ustrezno porazdelilo med oba udeleženca (126. člen ZNP). Ker v nepravdnem postopku vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP), delna sprememba izpodbijanega sklepa nima vpliva na odločitev o vseh drugih stroških, ki so udeležencema nastali v postopku na prvi stopnji.

16. Sodišče druge stopnje je torej v preostalem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeni razlogi, na katere se je skliceval predlagatelj, namreč niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev sklepa, drugih kršitev te vrste pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

17. Udeleženca ne glede na doseženi pritožbeni uspeh nista upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih morata kriti sama (prvi odstavek 35. člena ZNP) .

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 625/2009 z dne 8. 12. 2011. 2 Paragraf 835 in paragraf 841. Sodnik je odločal takrat, ko se deležniki niso mogli zediniti, da naj v sporu odloči žreb ali razsodnik.