Jedro

Dolžnik se pri poslovni odškodninski obveznosti ne more razbremeniti odgovornosti tako, da dokaže, da ni kriv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in v II. točki izreka, razen glede zavrnitve višjega stroškovnega zahtevka ) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 690,03 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 111691/2014-2 z dne 26. 8. 2014, vzdržalo v prvem odstavku izreka v celoti v veljavi, v tretjem odstavku izreka pa spremenilo tako, da se izvršilni stroški odmerijo na 146,30 EUR. Višji tožničin stroškovni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da naj tožnici plača 1.209,20 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje višji stroškovni zahtevek zavrnilo, je vložil pravočasno pritožbo toženec. Uveljavljal je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti ali deloma zavrne. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Dejanski okvir spora:

4. Tožnica je s tožencem 10. 5. 2012 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu št. ... za osebno vozilo. Tožencu je bilo zaradi cestnoprometnega prekrška navedeno vozilo zaseženo. Tožnica je zato 3. 4. 2014 odstopila od pogodbe. Toženec je bil spoznan za krivega očitanih prekrškov, sodišče pa je v prekrškovnem postopku določilo stransko sankcijo odvzema vozila. Vozilo se v takem primeru po pravnomočnosti sodbe proda po pravilih davčnega postopka, denar pa je prihodek države. Tožnica se je sicer neuspešno pritožila zoper navedeno sodbo, Vrhovno državno tožilstvo pa je zavrnilo tudi njeno pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ustavne pritožbe ni vložila, prav tako tudi ne toženec. Tožnica od toženca v tem postopku zahteva plačilo 11.902,15 EUR, kar predstavlja diskontirano vrednost še nezapadlih leasing obrokov, zmanjšanih za pogodbene obresti.

Odločitev sodišča prve stopnje:

5. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnica zaradi zasega vozila dne 3. 4. 2014 na podlagi 26. točke Pogodbenih pogojev za finančni leasing, ki so bili sestavni del pogodbe, upravičeno odstopila od pogodbe. Pojasnilo je tudi, da je po izčrpanju pravnih sredstev obeh pravdnih strank v prekrškovnem postopku nazadnje obveljala sodba prekrškovnih sodišč, da se predmetno vozilo odvzame in proda, zaradi česar ga tožnica ne bo mogla prodati in za prejeto kupnino zmanjšati toženčevo obveznost ter da je to posledico treba pripisati toženčevemu ravnanju. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da ni podlage za uporabo četrtega odstavka 243. člena OZ, ne glede na to, da tožnica ni vložila ustavne pritožbe, saj toženec ni podal zadostnih trditev v smeri, da bi z ustavno pritožbo nedvomno uspela. Sicer pa je bila ta pravna pot tožencu enako dostopna kot tožnici. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, da tudi ni podlage za uporabo 170. člena OZ, saj gre v obravnavanem primeru za poslovno odškodninsko obveznost, v takem primeru pa uporaba navedene določbe ni primerna. Tožencu je očitalo tudi, da ni pojasnil, za koliko naj bi se zmanjšala odškodnina, niti da ni ustrezno pojasnil, zakaj njegov odnos do nastale škode ni bil hudo malomaren. S tem, ko je vozilo (taksi) vozil kljub temu, da mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto je, zaradi svoje predkaznovanosti, prevzel nase tudi tveganje sankcije odvzema vozila, česar povprečno skrben človek ne bi storil. Pritožbene navedbe:

6. Toženec v pritožbi očita sodišču zmotno uporabo 170. člena OZ, saj sta bili v predhodnih prekrškovnih postopkih odškodovani obe stranki tega spora, v tem sporu pa nosi toženec izključno breme dejstva, da je bilo vozilo nezakonito odvzeto. Tožnici očita, da bi morala aktivneje sodelovati pri vrnitvi odvzetega vozila, ki je bilo formalno njena last in ki ga policisti ne bi smeli zaseči. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava tudi zato, ker meni, da tožnica ne bi smela odstopiti od pogodbe. Poudarja, da je vse do zasega avtomobila redno plačeval zapadle leasing obroke ter da bi jih plačeval še naprej. Meni, da ni samovoljno prenehal plačevati obrokov, ampak je to storil izključno po krivdi tožnice, ki je takoj ob zasegu avtomobila prekinila oziroma razdrla pogodbo in od njega zahtevala plačilo celotnega zneska. Odstop od pogodbe s strani tožnice je bil, po njegovem mnenju, zato nezakonit. Presoja utemeljenosti pritožbe:

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca lahko sodišče naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje (prvi odstavek 170. člena OZ).

9. Sodišče prve stopnje je razloge, zakaj meni, da uporaba navedene določbe v tem primeru ne pride v poštev, obširno pojasnilo v 13. in 14. točki obrazložitve. Po presoji pritožbenega sodišča so ti razlogi pravilni in utemeljeni, pridružuje pa se tudi stališču sodišča prve stopnje, da določbe 170. člena OZ v primeru kršitve pogodbene obveznosti ni mogoče uporabiti. Splošne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, vzrok za kršitev, ki izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza in škoda. Razlogi za oprostitev dolžnika odgovornosti zaradi neizpolnitve poslovne obveznosti so tako navedeni v 240. členu OZ in se zelo približujejo objektivni odgovornosti. Dolžnik se torej pri poslovni odškodninski obveznosti ne more razbremeniti odgovornosti tako, da dokaže, da ni kriv. Pravila o poslovni odškodninski obveznosti kot posebna pravila torej izključujejo uporabo splošnega pravila iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki ureja predpostavke splošne neposlovne odškodninske obveznosti, med katerimi je tudi krivda.1 Iz navedenega je zato mogoče sklepati, da se določba 170. člena OZ, ki spada med splošne določbe Obligacijskega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, za primer pogodbene škode ne more smiselno uporabiti, saj je v določbah 239. do 246. člena določeno drugače (246. člen OZ).2 Po presoji pritožbenega sodišča je že zato toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očital, da bi moralo tožbeni zahtevek presojati ob uporabi navedene določbe.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ni mogoče pritrditi stališču toženca v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju načela enakopravnosti strank, v tem sporu upoštevati, da sta bili v posledici prekrškovnega postopka oškodovani obe stranki. V sporu, ki izvira iz obligacijskega razmerja, ki temelji na pogodbi o finančnem leasingu, so določila te pogodbe in splošnih pogojev odločilna za presojo višine prisojene odškodnine. V tem postopku je zato treba upoštevati dejstvo, da je bil avtomobil, ki je bil predmet navedene pogodbe, tožencu odvzet v prekrškovnem postopku ter ga zaradi tega tožeča stranka ne bo mogla prodati in se z njegove vrednosti (vsaj delno) poplačati. Očitek, da policisti vozila ne bi smeli zaseči, pa na odločitev sodišča v tem postopku ne more uspešno vplivati, kot tudi ne pritožbena trditev, da toženec ni nevaren voznik ter da mu je bilo vozniško dovoljenje vedno vrnjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da je toženec, ki je zaradi predkaznovanosti vozil navedeno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja, nase prevzel tudi tveganje za sankcijo odvzema vozila. Dolžnik se torej z navedenimi trditvami ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo (240. člen OZ), saj je z opisanim ravnanjem prevzel nase tveganje, ki je izviralo iz njegove sfere poslovanja.

11. Toženec se sklicuje tudi na to, da je v prekrškovnem postopku vlagal pravna sredstva in ni bil neaktiven, da pa je računal, da bo tožeča stranka poskrbela za svoje vozilo ter mu omogočila nadaljevanje pogodbenega razmerja. Kot je razvidno iz že navedenega, je sodišče prve stopnje zoper toženca uperilo očitek, da je v času, ko je storil prekršek, vozil taksi brez izpita in ne, da ni vlagal pravnih sredstev. Slednje je navedlo zgolj kot dodatni razlog za presojo, da tožnici ni mogoče ničesar očitati zato, ker ni vložila ustavne pritožbe. Ker pa je bila tudi tožnica aktivna pri vlaganju pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, ji tudi iz tega vidika ni mogoče ničesar očitati. Če je toženec računal, da bo tožnica lahko uspela s pravnimi sredstvi v prekrškovnem postopku, se je torej to pričakovanje izkazalo za neutemeljeno.

12. Toženec v pritožbi nadalje tudi navaja, da je tožnica neupravičeno odstopila od pogodbe o leasingu, saj je do odstopa redno plačeval leasing obroke. Pri tem spregleda, da je tožnica uveljavljala svojo odstopno pravico iz drugega razloga in ne zaradi tega, ker toženec ne bi redno plačeval zapadlih leasing obrokov. Kot je navedla tožnica je bil razlog za odstop od pogodbe dejstvo, da je bilo tožencu vozilo zaseženo zaradi storjenega cestno prometnega prekrška, zaradi česar je tožnica dne 3. 4. 2014 na podlagi 26. točke Pogodbenih pogojev za finančni leasing odstopila od pogodbe. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal dejstva odstopa od pogodbe zaradi zasega vozila, kot tudi ni zatrjeval, da tožeča stranka ne bi podala pravno učinkovite izjave o uresničitvi odstopne pravice. Tudi v pritožbi toženec navaja zgolj to, da je tožnica nezakonito odstopila od pogodbe, saj je toženec do tedaj zapadle leasing obroke redno plačeval in bi jih plačeval tudi v bodoče. Ker pa so v Pogodbenih pogojih za finančni leasing navedeni tudi drugi razlogi, zaradi katerih lahko tožnica uresniči svojo pravico do odstopa od pogodbe (na primer če leasingojemalec z vozilom ne ravna kot dober gospodar, kot tudi če obstaja nevarnost za lastnino družbe), je tudi ta toženčeva pritožba navedba neutemeljena. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava tako tudi iz navedenega razloga ni podan.

Odločitev o pritožbi:

13. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka:

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 690,03 EUR (545,60 EUR za nagrado za postopek s pritožbo po tarf. št. 3210; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarf. št. 6002 ter 124,43 EUR za 22 % DDV).

1 Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). 2 Če v določbah tega odseka ni drugače določeno, se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ).