Jedro

Tožnik je pritožbo vložil zoper odločbo, s katero mu je prvostopenjski upravni organ izdal gradbeno dovoljenje, torej je s svojim zahtevkom (v delu, na katerega se nanaša gradbeno dovoljenje) uspel, zato bi moral pritožbeni organ v skladu s prvim odstavkom 246. členom ZUP preizkusiti, ali so za obravnavanje te pritožbe podane procesne predpostavke.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-217/2008-47-BM z dne 7. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 351-2675/2007-153 z dne 12. 1. 2012 (1. točka izreka) in zavrnilo tožnikov zahtevek za rušitev stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja na tam navedenih zemljiščih (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ tožniku izdal gradbeno dovoljenje za rušitev stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja v skladu s predloženo dokumentacijo in da se je zoper to odločitev pritožil tožnik, ker upravni organ pri odločanju o izdaji tega gradbenega dovoljenja vprašanje vodnega soglasja ni upošteval enako, kot v odločbi z dne 4. 11. 2011. Pritožbeni organ je ugotovil, da je pritožba utemeljena, ker tožnik zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni predložil ustreznega vodnega soglasja. V obrazložitvi navaja, da odločitev v tožnikovo škodo temelji na drugem odstavku 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker da so podani pogoji po 274. členu ZUP (očitna kršitev materialnega prava).

3. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijane akte odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. V tožbi navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da je stališče upravnega organa o potrebnosti novega vodnega soglasja napačno. Meni, da je zavrnitev gradbenega dovoljenja neupravičena in da v obravnavanem primeru odločanje po drugem odstavku 251. člena ZUP ni pravilno ter pojasnjuje, da je pritožbo vložila zaradi poenotenja pravne prakse, po kateri bi pravilna uporaba materialnega prava privedla do ugotovitve, da je tudi ta del zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja podan na podlagi vseh listin v spisu.

4. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki jih navaja tožnik.

6. Izpodbijano odločbo je upravni organ druge stopnje izdal v postopku odločanja o tožnikovi pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za rušenje objektov, za katero je zaprosil. Glede na to, da je tožnik pritožbo vložil zoper odločbo, s katero mu je prvostopenjski upravni organ izdal gradbeno dovoljenje, torej je s svojim zahtevkom (v delu, na katerega se nanaša gradbeno dovoljenje) uspel, bi moral pritožbeni organ v skladu s prvim odstavkom 246. členom ZUP preizkusiti, ali so za obravnavanje te pritožbe podane procesne predpostavke. Tožnik tega tožbenega razloga sicer ni uveljavljal, vendar sodišče pri presoji izpodbijanega upravnega akta ni vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožnik je kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upravičen do vložitve pritožbe po 229. členu ZUP, vendar mora za to imeti pravni interes. Sposobnost biti stranka je namreč po 42. členu ZUP opredeljena kot sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti, ki so predmet upravnega odločanja. To je tudi procesna predpostavka za vodenje upravnega postopka (49. člen ZUP). Če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ne more biti stranka v upravnem postopku (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). To pomeni, da oseba, ki ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, tudi ne more vlagati pravnih sredstev v upravnem postopku, saj ne more biti stranka v postopkih s pravnimi sredstvi. Tudi sicer lahko pritožbo praviloma (razen oseb, ki to lahko storijo v javnem interesu po tretjem in četrtem odstavku 229. člena ZUP) vloži le oseba, ki s pritožbo varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist (prvi odstavek 229. člena ZUP). Zato se tudi odpoved pravici do pritožbe, ki jo ureja 229.a člen ZUP, nanaša na stranko ali drugo osebo, v katere pravice ali pravne koristi odločba posega. Z drugimi besedami povedano, če odločba ne posega v pravice ali pravne koristi stranke, ta tudi nima pravice do pritožbe.

8. Če organ prve stopnje ugodi zahtevku stranke in o njem odloči v izreku odločbe tako, kot je stranka predlagala, stranka nima pravnega interesa za vlaganje pravnih sredstev, tudi če se ne strinja z obrazložitvijo te odločitve. O predmetu postopka se namreč odloči v izreku odločbe (213. člen ZUP), obrazložitev pa le utemeljuje, zakaj je organ odločil tako, kot je razvidno iz izreka. Obrazložitev je torej v pomoč pri preizkusu pravilnosti odločitve, ne predstavlja pa odločitve o stvari. Zato se mora tudi pritožba nanašati na odločitev v izreku in ne na razloge zanjo.

9. Tožnik pa v tožbi navaja, da je pritožbo vložil zaradi poenotenja pravne prakse glede pravilne uporabe materialnega prava. Enotna uporaba materialnega prava sama po sebi, in ne da bi tožnik hkrati uveljavljal varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ne more biti podlaga za ugotovitev, da je pritožbo vložila upravičena oseba.

10. V obravnavani zadevi je torej drugostopenjski upravni organ tožnikovo pritožbo obravnaval, preden je preizkusil, ali so za to izpolnjene procesne predpostavke, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe. Če procesne predpostavke za obravnavanje pritožbe niso izpolnjene, tudi uporaba določb 253. člena ZUP ne pride v poštev.

11. Sodišče je zato v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bo moral upravni organ pred odločanjem o pritožbi preizkusiti, ali so za to izpolnjene procesne predpostavke.