Jedro

Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež. Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.257,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.497,96 EUR v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kranju št. SI56 01100 6000021266, s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. .../2017), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila".

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec nevreden, da deduje po očetu C. L. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se tožencu vračuna v njegov dedni delež po očetu darilo, prejeto v obliki plačila življenjskih stroškov v vrednosti 28.800,00 EUR. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 4.419,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da toženec ni vreden, da deduje, zaradi pregrešitve zoper dolžnost preživljanja in odtegnitve potrebne pomoči. Toženec je zoper zapustnika izvršil več nasilnih ravnanj, čeprav bi mu moral zaradi njegove starosti in zdravstvenega stanja nuditi pomoč. S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnico in zapustnikom toženec še ni bil razbremenjen zakonske dolžnosti preživljanja in nudenja pomoči zapustniku. Sodišče je zmotno sledilo izpovedbi priče D. B., ki je bila neverodostojna. Sodišče ni podalo dokazne ocene, zakaj posameznim pričam sledi v večjem obsegu in zakaj določenim pričam sploh ne sledi. Zmoten je zaključek, da sta toženec in zapustnik pred zapustnikovo smrtjo ponovno vzpostavila odnos kot oče in sin. Toženec glede na svoje prihodke v obdobju od leta 2000 do leta 2012 ni imel dovolj sredstev za preživljanje. Ker ga ni mogel preživljati nihče drug, so ga seveda preživljali starši. Sodišče je spregledalo toženčeva dopisa obrtni zbornici, ki dokazujeta, da ni imel sredstev za preživljanje. Tudi iz toženčevih dokazov izhaja, da je obrt izvajal večinoma z izgubo. Neutemeljen je očitek sodišča, da tožnica pavšalno navaja stroške, ki so jih starši mesečno plačali tožencu. Sodišče se ni opredelilo do tožničine analize toženčevih prihodkov. Od leta 2000 dalje toženec ni bil zaposlen in ni imel rednih prihodkov. Napačna je odločitev o stroških postopka, saj je toženec imel pooblaščenca v okviru brezplačne pravne pomoči. Zato mu lahko sodišče prizna zgolj polovično tarifo, v primeru zavrnitve zahtevka pa bi moralo sodišče naložiti, da tožnica plača te stroške sodišču, ne pa tožencu.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožničine trditve o toženčevi dedni nevrednosti temeljijo na določilu 4. točke 126. člena ZD. Glede vprašanja obstoja hujše kršitve zakonske dolžnosti zapustnikovega preživljanja tožba ni bila sklepčna. Toženec bi bil dolžan preživljati zapustnika le v primeru, če oče ne bi imel dovolj sredstev za življenje in si jih tudi ne bi mogel pridobiti (prvi odstavek 124. člena ZZZDR), teh okoliščin pa tožnica ni zatrjevala. Ta razlog zatrjevane toženčeve dedne nevrednosti zato ne more biti podan.

6. Glede vprašanja opustitve potrebne pomoči zapustniku ZD zahteva obstoj hujše kršitve te dedičeve obveznosti do zapustnika. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Tožnica ni konkretizirala, kakšno potrebno pomoč naj bi toženec opustil dati zapustniku in katere hude posledice naj bi nastale za življenje in zdravje zapustnika. Ne glede na to tudi iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja njegov pravilen materialno pravni zaključek (katerega pritožbene trditve ne morejo omajati in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe), da ni izpolnjen ta pravni standard iz 4. točke 126. člena ZD. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

7. Tožnica je trdila v tožbi, da sta starša krila vse življenjske stroške toženca v obdobju od leta 2000 do leta 2012, kar predstavlja darilo in se glede vrednosti tega darila sklicevala na statistične podatke o gospodinjskih stroških v teh letih. V prvi pripravljalni vlogi pa je navedla, da je toženec s svojimi prihodki plačeval le nekaj stroškov svojega preživljanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so bile tožničine trditve pavšalne, saj ni specificirala, katere življenjske stroške sta za toženca plačevala starša pravdnih strank, kdaj in v kakšni višini. Že zato niti ni mogoče ugotoviti oblike in vrednosti konkretnih daril in na način, kot to določa 30. člen ZD. Tudi v tem delu je bila zato trditvena podlaga tožbe nezadostna. Ne glede na to pa teh izdatkov zapustnika za toženca ni mogoče upoštevati kot darilo, ker prvi odstavek 54. člena ZD za to ne daje podlage, kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče. Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež (Veliki komentar Zakona o dedovanju s sodno prakso, Ljubljana 2005, J. Šinkovec, B. Tratar, str. 227). Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča (prej navedeni komentar, str. 228). Takšnih trditev tožnica ni podala.

8. Tožnica utemeljeno graja odločitev prvega sodišča o stroških postopka. Toženca je delno zastopal pooblaščenec po ZBPP (Odvetniška družba N.), delno pa pooblaščenka (odvetnica B. A. K.), ki jo je toženec sam izbral in pooblastil za zastopanje. Višina priznanih stroškov po posameznih postavkah ni sporna. Tožnica je dolžna povrniti tožencu le tiste stroške postopka, ki se nanašajo na delo odvetnice B. A. K., to pa so nagrada za tri pripravljalne vloge in materialni stroški (1%), kar skupno znaša 2.727 točk oziroma 1.251,69 EUR (odvetnica ni davčni zavezanec), ter stroške prič 6,10 EUR, skupno torej 1.257,79 EUR. Vse ostale priznane stroške je tožnica dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije in sicer 2.480 točk za delo odvetnika (polovico celotne nagrade 4.960 točk - 17. člen ZOdv) in materialne stroške 59,6 točk (2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk), kar skupaj znaša 1.165,68 EUR, ter potne stroške 62,16 EUR in 22% DDV, vse skupaj pa 1.497,96 EUR.

9. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo odločitev o stroških postopka, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari niso bili podani (353. in 358. člen ZPP).

10. Tožnica ni uspela s pritožbo v glavni stvari, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).