Jedro

Pritožnik ne more omajati sodbe s pritožbeno navedbo, da je pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, ker je opravljal vožnje gradbenega materiala brez njegovega dovoljenja, zaradi česar v skladu z 2. dostavkom 54. člena ZTLR služnosti ni mogoče priposestvovati. Pritožnik ne pove, na kakšen način, naj bi pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, takšna trditev je v nasprotju tudi s tožnikovimi dosedanjimi navedbami.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I.1. Ugotovi se obstoj brezplačne trajne stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili od javne ceste s parcelno št. 3621 k.o. K., v širini 2,50 metra vzdolž celotne severne meje parcel št. 2658 in 2661, k.o. K., v breme teh parcel kot služečega zemljišča, v lasti tožene stranke, do meje s parcelo št. 2683, k.o. K., za potrebe parcel št. 2692 in 2691, k.o. K., kot gospodujočega zemljišča, ki je last tožeče stranke, in je tožena stranka dolžna izdati overjeno zemljiško knjižno dovolilo za vknjižbo te služnosti v zemljiško knjigo v korist tožeče stranke, v roku 15 dni, sicer bo zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta sodba s svojo pravnomočnostjo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. 2. Toženi stranki se prepoveduje preprečevati in motiti tožečo stranko pri izvrševanju služnosti iz 1. točke te sodbe. 3. Tožena stranka je dolžna služnostno pot iz 1. točke te sodbe v roku 15 dni utrditi in vzpostaviti prvotno stanje, to je stanje, sposobno za nemoten prehod peš in z vsemi motornimi vozili, kakršno je bilo pred posegi tožene stranke. 4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 528.346,05 SIT v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

II. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi: "Ugotovi se, da tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) nima pravice stvarne služnosti dostopne poti za potrebe stanovanjske hiše K., stoječe na parceli št. 2691, k.o. K., kot gospodujočem zemljišču v breme toženčevih parcel (po nasprotni tožbi tožnikovih parcel) št. 2661 in 2658, obe k.o. K., kot služečem zemljišču. Tožena stranka (po nasprotni tožbi) je dolžna takoj opustiti nadaljnjo uporabo sporne poti, plačati pravdne stroške, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe" se zavrne.

Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, pobijano sodbo v izreku pod točko I. - ugodilnem delu pod 1 - 4 in II. - zavrnilnem delu, spremeni tako, da zahtevek pod I. stroškovno zavrne kot neutemeljen, pod II. stroškovno ugodi zahtevku; podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, vendar drugemu sodniku. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna in je dejansko stanje nepravilno in zmotno ugotovljeno. Ne more se znebiti vtisa, da je odločitev pristranska, da so izvedeni dokazi, ne le nekritično ocenjeni, ampak tudi zavajajoče, da so izpovedi tožničinih prič očitno preračunljive, usklajene prav na dokazovanje bistvenih elementov te pravde: čas obstoja poti in kako je služnost izvrševana. Sodišče bi moralo biti previdnejše, jih preizkušati s primerjavo z nasprotnimi izpovedmi toženčevih prič. Po mnenju toženca je sodišče preveč poenostavljeno sprejelo kot resnične izpovedi tožničinih prič, ki so vse zainteresirane za pozitiven izid te pravde. M.P., ki je prodal nepremičnino brez dostopne poti in eventualno odgovoren tožnici zmanjšanje kupnine, ker nepremičnina nima poti, čeprav si jo je izgovoril 1984 leta, ko je prodal parcelo št. 2683 G.; tudi priča G. je v sporu s tožencem zaradi sporne poti, pri čemer je bilo z nepravnomočno odločbo že odločeno, da G. služnosti po tej poti nima - glej P, ki si ga je sodišče ogledalo v dokazne namene; priča P., ki se je priženil sem in ni tukaj nikoli stanoval, zato lahko pozna razmere po pripovedovanju ali naročilu, zainteresiran pa je tudi, da se je (?) vzpostavi stara obstoječa pot, ki je vodila iz doline D. mimo njihove hiše do hiše tožnice in je to lepo razvidno iz stare mapne kopije, ki jo je toženec predložil v spis. Tudi priči P. in D. sta očitno zainteresirani, da se ni vzpostavila stara pot iz doline do tožničine hiše, čeprav to pot sama uporabljata od poti, ki pelje iz doline do P., od P. naprej pa do tožničine parcele. P. je tudi izjavil, da je M.P. obnavljal hišo v letu 1970, čeprav je P. sam povedal, da jo je obnavljal 1980, in to potem, ko se je streha udrla. Sprašuje se, kakšne pridelke so P. vozili po sporni poti, če so od 1945 leta, ko so se odselili v P., pustili posestvo v nemar, da je vse zaraslo, stanovanjska hiša pa propadala. Obstoj poti, kakor jo zatrjuje toženec po stari mapni kopiji, to je iz doline navzgor proti tožničini hiši, nepremičnini parcel št. 2691 in 2692, uporabljata P. in D. od zavoja k P. pa do tožničine nepremičnine, kot je to P. kot priča sam potrdil in je zapisano v zapisniku z glavne obravnave dne 11.2.2004, stran 7 predzadnji odstavek. Sicer pa je pričevanje P. zmedeno, neverodostojno. Kot pove je tod hodil še kot otrok, torej okoli 1945 leta in pozneje kot najemnik bližnjih parcel, sporne poti pa ni nikoli uporabljal, ter je prihajal na zemljišče s severne oziroma južne strani, torej tako kot zatrjuje toženec in izhaja iz stare mapne kopije. Veliko let ni bil v tem kraju, videl pa je toženca obnavljati hišo, če sledimo pričevanju M.P., je to bilo 1980, če sledimo izpovedi toženca pa 1984. Tožnico je tod videl lahko le po letu 1991 oziroma 1993 oziroma 1999. Povsem neresnično zatrjuje ta priča, da bi P. stanovali v tej hiši do materine smrti, čeprav je potrjeno, da je stanovala v P. in da je umrla pred približno 20 leti. J.P. je priča s težkim moralnim bremenom nasproti tožencu (uboj matere). J.D. potrjuje obstoj steze po sporni poti (torej po poti, ki je označena v stari mapni kopiji) za dostop do vode in dejanska pot za dostop do njegove parcele. Povsem izmišljena pa je njegova izpoved, da bi bil pri P. še pred tremi leti, torej v hiši, ki jo je že zasedla tožnica, popil kozarec vina. Na to nelogičnost, ga je opozorila že tudi razpravljajoča sodnica. Takšnih nasprotujočih izpovedi in nelogičnosti pa sodišče ni moglo najti pri pričah, ki jih je predlagal toženec. Zgolj dejstvo, da so njihove izpovedi v nasprotju z izpovedmi prič, ki jih je predlagala tožnica, še ne daje zanesljivega zaključka, da so neresnične, da jim ne gre vera in je sodbina utemeljitev v tem smislu neprepričljiva. Dokazni zaključki sodišča niso pravilni, nimajo podlage v izvedenih dokazih. Ugotovitev sodišča, da sporna pot obstaja od nekdaj, nima nobene vrednosti za odločitev v tem sporu. O trasi poti, ki da se ni spreminjala, govorijo samo priče, ki so zainteresirane, da tožnica v tej pravdi uspe. Sodišče napačno povzema izpoved toženca na obravnavi 11.2.2004, stran 2, 2. odstavek. Toženec je izjavil, da je obstajala sporna pot le od glavne ceste do parcele št. 2661 in parcele št. 2662, in sicer do približne sredine parcele št. 2661 in ne do konca parcele 2661. Takšen napačen povzetek seveda godi nepravilnemu stališču sodišča o obstoju te poti po vsej dolžini. Sodišče ne povzema njegove izjave v nadaljevanju in sicer, da poti po parceli št. 2683 ni bilo, ker so zemljišča te predstavljale travnate terase in nikakršna pot, ki bi bila razvidna tudi ne iz aerofotoposnetka z oznako 1971. Če bi torej sodnik primerjal to izjavo s citiranim aerofotoposnetkom, bi se prepričal, da te poti po parceli št. 2683 ni bilo. Ta aerofotoposnetek jasno kaže obstoj poti, označeno z 2, ki pelje do tedanjega gospodarskega poslopja očeta toženca v točki 3. Do točke 4., stavbe pravne prednice tožnice, ni poti. Samo s pomočjo bogate fantazije si jo je mogoče zamisliti. Takšnih ravnih svetlih črt je na tem posnetku vse povsod, kjer so nesporno vidne njive, poti pa povsem jasno različne in se razlikujejo od svetlih črt na okoliških njivah. Od točke 4 proti jugu pa je dobro razvidna vijugasta pot, ki pelje v dolino D. Primerjava aerofotoposnetkov z datumi 1994 in 2000 je za odločanje o stvari povsem irelevantna. Ko je toženec začel z gradnjo svoje hiše, je normalno potreboval pot, ki si jo je utrdil po trasi, kakor je sedaj povzeta v geometrovem posnetku. Ta pot je od tedaj dalje lahko razvidna, še posebej potem, ko jo je uporabljal tudi G. od leta 1984 dalje, ko je zgradil gospodarskih objekt, vendar je to dejstvo za odločanje o stvari nepomembno, ker te poti do 1980/81 sploh ni bilo. Ugotovitev sodišča, da so že pravni predniki toženca uporabljali sporno pot, najmanj od 1978 leta dalje, ni prepričljiva. Povsem brez pomena je, kdaj je začela uporabljati to pot tožnica. Ob pridobitvi hiše je lahko obstajala vidna sled poti po travnati trasi, ki je vodila od toženčeve parcele 2658 po parceli št. 2683, nastala pa je tedaj, ko je tožničin pravni prednik P. 1980 obnavljal hišo. Za to obnovo je P., kot je toženec sam potrdil, uporabil tudi sporno pot, pa še to le nekajkrat v vseh desetletjih in še to v njegovi odsotnosti. Sporna pot v stanju, v kakršnem je bila, ko si jo je sodnica ogledala na kraju, pa je nastala po letu 1997, torej tedaj, ko se je že nakazoval ta spor, že začela pravda z G. in sta obe stranki, tožnica in G., začela utrjevati podlago sporne poti, da bi dokazala dolgotrajnost in intenzivnost uporabe, čemur pa se je toženec odločno upiral, kot to izhaja tudi iz pravde P tega sodišča in si je sodišče ta spis ogledalo. Povsem zgrešeno povzema sodišče, da sta pooblaščenca pravdnih strank izjavila, da trasa poti ni sporna, ker da se pot ni spreminjala. Ta izjava je bila dana v kontekstu izdelka geometra, ki je posnel traso tako, kot je bila v naravi ob posnetku in samo to sta pooblaščenca potrdila. Pričevanje M.P., pravnega prednika tožnice ne more biti verodostojno, zanesljiva podlaga za odločitev o stvari. I.P. je potrdil, v kakšnem stanju je bila, ko jo je obnovil, kot pravi 1980, po tožencu pa 1984. Ob takem stanju objekta ne more trditi, da je nepremičnino uporabljal in torej tudi sporno pot. Tedanje stanje je najbolj razvidno prav iz aerofotoposnetka z oznako 1971. Ta posnetek ima tožničin objekt, nima pa poti. To je razumljivo, ker ni bil uporabljan. Za začetek priposestvovanja je vsekakor pomemben datum 3.4.1978, ko je parcelo št. 2661, po kateri poteka del sporne poti, pridobil pravni prednik toženca. Zato je pomembno ugotoviti, kdaj je pravni prednik tožnice obnovil hišo. Kot je potrdil M.P. sam, je to bilo 1980 leta, kot trdi toženec pa 1984. P. je okoli te letnice očitno iskal podporo pri pričah, ki pa mu te podpore niso dale. P. je pomaknil to obnovo celo za deset let nazaj. Pritožnik se sprašuje, ali ni bolj prepričljivo to, kar je povedal toženec. M.P. je lahko obnovil hišo potem, ko je dobil kupnino za prodano parcelo št. 2683, in to leta 1984 G., sicer ne bi bil pustil objekt tako propadati. Šele, ko se je streha vdrla je nastalo vprašanje, ali objekt z vsemi pravicami obdržati, ohraniti ali ga izročiti uničenju. Logičen zaključek je bil, da je P. parcelo št. 2683 leta 1984 prodal in z izkupičkom obnovil hišo. Priposestvovanje je tedaj lahko začelo, ne aprila 1978, ampak zato, ker poti pravni predniki tožnice niso uporabljali do 1980 oziroma 1984, ko so začeli z obnovo, bi 20 letna priposestvovalna doba potekla leta 2000 oziroma 2004. Tožba je bila vložena 4.10.1999, torej preuranjeno, ko še ni potekla priposestvovalna doba in je tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen. Ne glede na to pa je za spor veljal ZTLR, ki je v 2. dostavku 54. člena določal, da služnosti ni mogoče priposestvovati, če lastnik gospodujoče stvari zlorabil zaupanje lastnika služeče stvari, če jo je izvrševal s silo ali z zvijačo in je bila dovoljena do preklica. V konkretnem primeru je že pravni prednik tožnice zlorabil zaupanje toženca, ker je opravljal vožnje gradbenega materiala brez toženčevega dovoljenja, toženec pa je v duhu dobrega sosedstva pričakoval, da bodo uporabo poti uredili; tožnico pa je izrecno opozoril, da nima služnosti kmalu potem, ko je odkupila hišo, prepovedal vožnjo po tej poti, časovno pa najmanj tedaj, ko so se začeli sodni spori z G., tudi zaradi uporabe poti. O tem obstaja objektivni dokaz v že citirani pravdi P 595/99. Tožnica se zaradi ovir na poti, ki jih je vtoževal G. ni poslužila sodnega varstva, ker je špekulirala s potekom prirejene priposestvovalne dobe. Na to špekulativno ravnanje kažejo, po mnenju toženca, tudi izpovedi tožničinih prič. Protispisne so ugotovitve sodišča, da bi bil toženec v odgovoru na tožbo pripoznal obstoj širine poti 2,50 m; da je začel obnavljati svoje gospodarsko poslopje 1984. V odgovoru na tožbo je glede gospodarskega poslopja povedal le, da ga je v letih 1979/80 porušil do temelja; ta objekt pa ni na mestu, kjer je zgradil hišo, ampak se nahaja, kot je razvidno iz mapne kopije, južneje od nje ali v točki 3 aeroposnetka z oznako 1971. Glede širine poti pa je odgovoril, da je betoniral kolesnice proti toženčevi hiši v dolžino cca. 80 m, v širini 2 m in od tega dela dalje mimo toženčeve hiše proti zahodu, ob gospodarskem delu hiše, kjer je spravljal traktor, utrjeno pot široko 2 do 2,30 m. Sodišče je verodostojnost toženčevih prič K. in Z. tendenciozno zavrnilo. Spregledalo je, da je P., zaslišan v pravdi P, zapisnik z glavne obravnave 9.5.2002, stran 6, 1. odstavek, izjavil: Povem, da hišo nismo vzdrževali in je objekt propadal. Leta 1980 se udrla streha in zato se objekt ni dalo več uporabljati, zato sem to hišo začel obnavljati ... in seveda dodaja, v skladu s potrebo te pravde, da pa so posest obdelovali. Nasprotno pa so priče vedele povedati, da je bilo posestvo opuščeno, zaraščeno. Zakaj priči K. ne verjame, ni pojasnilo. Ta priča je lastnik sosednje parcele št. 2662, kot lastnik in posestnik, ki je to nepremičnino obdeloval, je imel pravo sliko kraja in pojasnil, kakšna pot je obstajala do toženčevega regolanja. Zakaj to pričevanje ni verjetno, sodišče ni pojasnilo. Kar je K. povedal glede kreganja pravnih prednikov, pa je sodišče očitno napak razumelo. Povedal je, da so se kregali, ker so hodili po parceli št. 2661, ne pa za pot. Za prehod ni potreboval pot, zemljišče se prehaja tudi če ni poti. Pritožnik se sprašuje, zakaj v kupni pogodbi, ko je pravni prednik odkupil to parcelo, ni karkoli rečeno o obstoju kakšne poti in zakaj si ne bi prodajalec izgovoril pravico do poti, če je obstajala, pa tudi če jo je samo kdaj pa kdaj uporabljal za prehod. Zato je sklepanje sodišča na obstoj te poti že pred 50 leti brez podlage, nelogično. Z. izpoved ni šla v kontekst sodničinega sklepanja, zato je pričo zmedla. Gradbena dela na toženčevi (prav:tožničini) hiši je izvajal pred približno 6 leti (to je 1998). Na delovišče je prihajal z osebnim avtomobilom, gradbeni material je pripeljal s tovornjakom po sporni poti. Ta dejstva ne morejo biti predmet špekuliranja in si jih je priča lahko zapomnila. Kaj je bilo v zvezi z gradnjo dogovorjeno, ali govorjeno s tožnico, pa je že stvar spomina. Priča je vedela povedati, da jo je toženec opozoril, da nima poti, ali je to povedala tožnici ali ne, pa je ostalo odprto, priča se z odgovorom ni znašla, ni bila sposobna reproducirati izjav, sodišče pa je v skladu s svojo opredelitvijo, odklonilo vero tej priči, čeprav je dogajanje prepričljivo opisala. Ta priča zanesljivo ni obremenjena s čimerkoli, da ne bi govorila resnice. Povedala je, kar ji je ostalo v spominu, ne da bi razmišljala o skladnosti izjav. Kar je bistveno iz njenega pričanja pa je, da je tožnica vedela, da ji toženec brani uporabo poti. Da je tožnica imela še druge dostope, je toženec navajal in dokazoval zato, ker je tožničina hiša, dokler je bila "aktivna" zares imela druge dostopne poti in ne sporne, kot to izhaja iz stare mapne kopije, izpovedi priče M.P., ki povsem odločno zatrjuje, da je imela hiša dostopne poti z južne in severne strani. Priča P. sicer zatrjuje, da je tudi sama peljala seno po sporni poti, potrjuje pa tudi, da je bila hiša P. več kot 20 let povsem zapuščena. Zato torej tudi niso uporabljali sporne poti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pričanje Š.. Priča je okoli leta 1978/79 po naročilu toženca regolala teren toženca, zemljišče parcele št. 2661 znižala za približno 1,5 m. Ta dela je izvajala približno 1 mesec. Na zemljišču parcele št. 2661 ni bilo nobene poti. Nihče ni zaradi teh del kakorkoli pri njemu interveniral, ne ga oviral pri delu. Tako zanesljivo pričanje sodišče ni imelo razlogov zavrniti. Glede tožbenih zahtevkov pod 2 in 3. je sodišče nekritično sledilo tožbenim navedbam in fotografije po svoje razlagalo. Toženec o tem ni bil niti zaslišan in mu tako ni bila dana možnost obravnavanja. Toženec je že v ugovoru zoper začasno odredbo z dne 4.4.2000 pojasnil, da sporne poti ni rušil, ne spreminjal stanja, nasprotoval pa je, da bi tožnica z nasipanjem trdega materiala utrjevala podlago in s tem v bodočem sodnem sporu dokazovala dolgotrajnost in intenzivnost rabe poti. Iz fotografij je razvidno, da je toženec preoral pas ob sporni poti na južni strani, torej ob severni strani njegove hiše, to pa je storil predvsem zato, da bi dvignil teren nad nivo poti in tako preprečil meteorni vodi, ki se je zbirala po poti, da bi s poti stekla na toženčevo dvorišče in z dvorišča v garažo - glede na konfiguracijo zemljišča. Z ničimer ni oviral tožeči stranki dotedanjo uporabo sporne poti. Zaradi tega je ta odločitev, ne le preuranjena, ampak tudi neutemeljena. K zavrnilnem delu po nasprotni tožbi pa je pritožnik navedel, da se v celoti sklicuje na svoje gornje pritožbene navedbe. Meni, da je njegov zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče, če bo sodbo razveljavilo, odredi sojenje pred drugo sodnico. Tega ne predlaga le zaradi tega, ker je sodnica že na začetku pravde pojasnila, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ampak tudi zaradi tega, ker je tožničine priče očitno favorizirala, jim dala popolno vero, čeprav jim glede na stanje stvari ni šla, toženčevim pričam pa vero odklonilo z neprepričljivo ali nikakršno utemeljitvijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, po oceni sodišča druge stopnje, niso podani, kajti sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne in prepričljive razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze skrbno presodilo in se ni moč strinjati s pritožbeno trditvijo, da je sodnica "favorizirala" tožničine priče, toženčevim pričam pa neprepričljivo ali brez utemeljitve vero odklonila.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec ne tožnici ne njenemu pravnemu predniku med leti 1978 - 1999 ni preprečeval uporabe poti, in ker sta tožnica in njen pravni prednik M.P. ves čas teka priposestvovalne dobe po sporni poti vozila tako s kamioni kot tudi z osebnimi vozili, je zaključilo, da obstoji na sporni poti služnost hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili. Pritožnik takšnega zaključka sodišča prve stopnje s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati. Bistvo pritožnikove pritožbe je ponavljanje navedb, da so imele tožničine parcele št. 2692 in 2691, k.o. K. dostop po stari obstoječi poti, ki je vodila iz doline D. mimo hiše P.P. do hiše tožnice, torej po drugi poti, ter da za priposestvovanje stvarne služnosti na spornih parcelah tožene stranke ni potekel potreben čas. Vendar pa toženec ne more uspeti s posplošenimi in neargumentiranimi navedbami, da so vse priče po vrsti, ki jih je predlagala tožnica, zainteresirane za pozitiven izid pravde za tožnico. Tako (naprimer) pritožba ne pojasni, v čem vidi interes priče M.G., če hkrati pritožnik navaja, da ta priča v pravdi glede služnosti iste poti ni uspela in torej od izida te pravde ne bi imela nikakršne koristi, prav tako pritožba ne pojasni, na podlagi česa sklepa, da sta priči J.P. in J.D. "očitno zainteresirani, da se ni vzpostavila stara pot iz doline do tožničine hiše", kot tudi ni jasno, kaj hoče toženec povedati glede interesa priče P.P. z besedami, da "se je priženil sem in ni tukaj nikoli stanoval, zato lahko pozna razmere po pripovedovanju ali naročilu, zainteresiran pa je tudi, da se je vzpostavi stara obstoječa pot, ki je vodila iz doline D. mimo njihove hiše do hiše tožnice...".

Pritožbena navedba, pri čemer se pritožnik sklicuje na zapisano v predzadnjem odstavku sedme strani zapisnika z glavne obravnave dne 11.2.2004, in sicer, da je priča P.P. potrdil obstoj poti, kakor jo zatrjuje toženec, po stari mapni kopiji, to je iz doline navzgor proti tožničini hiši, nepremičnini parcel št. 2691 in 2692, ki da jo uporabljata P. in D. od zavoja k P. pa do tožničine nepremičnine, v zapisanem nima podlage. Iz dela zapisnika, na katerega se toženec sklicuje, je razvidno le, da je P.P. povedal, da imajo po poti iz D. navzgor pravico hoditi in voziti zgolj D., P. in P.. Takšna izjava pa ne potrjuje, kar skuša prikazati toženec, namreč, da imajo tožničine parcele dostop po navedeni poti. Ob tem pa je pritožnik tudi spregledal, da je navedena priča na začetku svoje izpovedi na strani 6 istega zapisnika povedala, da je imela hiša na parceli 2691, k.o. K. od vedno dostop preko parcel 2661, 2658, 2683, 2692, torej preko spornih parcel. Izraz "od vedno", si je v tem kontekstu moč razlagati le v povezavi z obstojem hiše na parceli 2691, k.o. K., torej, odkar je bila navedena hiša zgrajena.

Tudi toženčevo navajanje, da je bilo pričanje J.P. zmedeno in neverodostojno, ne prepriča. P. je namreč glede dostopa do hiše na parceli 2691, ki je bila v preteklosti v lasti M.P., sedaj pa je last tožnice, izrecno povedal, da je imela vedno dostop z leve strani od zgoraj. Kot je povedal, se je po navedeni poti vozil oz. hodil tako M.P. kot tožnica, saj druge ceste ni. Toženčeve navedbe, da P. sporne poti ni nikoli uporabljal, ter da je prihajal na zemljišče s severne oziroma južne strani, torej tako kot zatrjuje toženec, v pričini izpovedi nimajo podlage. P. je namreč povedal, da na parcele, ki jih je imel v najemu, in so se nahajale nad tožničino hišo, ni hodil po sporni poti, kjer tožnica zatrjuje služnost (7. odstavek na 3. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.5.2004-list. št. 142 spisa), sicer pa je povedal, da je tudi sam vozil po poti, po kateri tožnica zatrjuje služnost, seno z gornjih parcel, vendar ne njegovih (3. odstavek 4. strani istega zapisnika -list. št. 143 spisa). Če priča, potem ko je bil ob parcele, ki so se nahajale nad tožničino hišo, ni imel razloga, da bi pogosteje tja zahajal, to ne more biti utemeljen razlog za oceno, da je zato njegovo pričanje zmedeno in neverodostojno. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razlogov za dvom v izpoved te priče. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče povsem zgrešeno povzema, da sta pooblaščenca pravdnih strank izjavila, da trasa poti ni sporna, ker da se pot ni spreminjala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje njuno izjavo korektno povzelo in pravilno ocenilo (primerjaj zadnji stavek 1. odstavka na 7. strani sodbe z 2. odst. 1. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.10.2003- list. št. 119).

Prav tako pritožba napačno citira iz izpodbijane sodbe zapis "obnovljena toženčeva hiša" in se sprašuje, na katero hišo misli sodišče, saj je sodišče ob ugotovitvi, da gre vseskozi za isto traso poti ob pregledu aerofotoposnetkov iz let 1994 in 2000 ugotovilo, da je na njih že vidna toženčeva hiša na parc. št. 2658, ki je v letu 1971 še ni bilo ter obnovljena tožničina hiša na parc. 2691. Pritožnik pripisuje pričam tudi izjave, ki jih niso dale. Tako za navedbo, da je M.P. potrdil, da je za obnovo uporabil tudi sporno pot le nekajkrat v vseh desetletjih in še to v njegovi odsotnosti, v zapisniku z glavne obravnave z dne 11.2.2004, na kateri je bil zaslišan kot priča v obravnavani pravdni zadevi, ni prav nikakršne podlage. Nasprotno. Povedal je, da so vse do leta 1964 po sporni poti vozili z vozovi. V letu 1964 je kupil svoj prvi osebni avtomobil in od takrat dalje po tej poti vozi tudi z avtomobilom. V letu 1965 si je kupil svoj prvi kamion, takrat je odprl obrt. Od leta 1965 dalje pa vse dokler ni parcele 2691 in 2692 prodal tožnici, je po sporni poti vozil tudi s kamionom (2. odstavek stran 5- list. št. 132). Tudi navedba, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi vpogledalo spis P nima podlage v spisovnih podatkih. Pregledalo je le vris sporne poti v zemljiški katastrski načrt, ki ga je v sodnem postopku P (priloga B19) izdelal izvedenec geodetske stroke P.G.. Zato pritožnikovo navajanje izjav, ki naj bi jih dajal M.P., zaslišan v pravdni zadevi P, ne more biti upoštevno. Pritožnik namreč ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (1. odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne sprejema navedb tožene stranke ter prič I.K. in M.Š., češ, da je pot obstajala le do parcele, kjer ima toženec sedaj hišo. Kot je ugotovilo, je iz aerofotoposnetka iz leta 1971 (v prilogi A32) lepo vidno, da je sporna pot v letu 1971 že obstajala. Da gre vseskozi za isto traso poti, pa je ugotovilo tudi ob primerjavi aerofotoposnetkov iz let 1994 in 2000 (prilogi A 33 in A34), na katerih je vidna toženčeva hiša, ki je v letu 1971 še ni bilo, ter obnovljena tožničina hiša na parceli št. 2691. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da sta sodišču aerofotoposnetek iz leta 1971 predložili obe pravdni stranki. Kopija, ki jo je predložila tožena stranka (priloga B 17) je slabo vidna, medtem ko ob vpogledu v aerofotoposnetek, ki ga je predložila tožnica, ne more biti nikakršnega dvoma o obstoju sporne poti, saj je ta na celotni trasi dobro vidna, zato očitek v pritožbi, da si je pot mogoče zamisliti samo s pomočjo bogate fantazije, ni utemeljen, kot tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče nekritično sledilo tožbenim navedbam in fotografije po svoje razlagalo, ter da toženec o tem ni bil niti zaslišan in mu ni bila dana možnost obravnavanja (glej: zapisnik o zaslišanju tožene stranke na glavni obravnavi 11.2.2004-list. št. 129 do 131). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo že odgovorilo tudi na toženčevo navedbo, da je regolal zemljišče svojih parcel, čemur tedaj nihče ni ugovarjal, le da je presodilo navedbo toženca v ugovoru, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo dne 20.10.1999 zoper sklep sodišča z dne 11.10.1999 (list. št. 11-13 spisa), enako trditev pa je toženec ponovil tudi v 3. odstavku odgovora na tožbo in nasprotne tožbe (list. št. 15), ko je navajal, da je to storil z lastnim buldožerjem v letih 1979/80 in pri tem zemljišče znižal za cca 2 metra, sedaj pa v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo pričanje Š., ki je okoli leta 1978/79 po naročilu toženca regolal teren toženca in zemljišče parcele št. 2661 znižal za približno 1,5 m. Očitno gre za isti historični dogodek, glede katerega je sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da za obravnavano pravdno zadevo ni pomemben, saj tožnik ne trdi, da zaradi tega lastnik gospodujoče stvari, torej pravni prednik tožeče stranke, svoje pravice tri leta zaporedoma ni izvrševal, kot to določa 1. odst. 58. člena ZTLR. Če pa pritožba s svojo navedbo misli na kakšen drug dogodek, pa gre za nedovoljeno navajanje novih dejstev (1. odst. 337. člena ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ne sprejema izpovedi priče M.Z. (2. odstavek na 9 strani sodbe). Kot je sodišče ugotovilo, je Z. izpoved spreminjal (o tem ali je tožnico seznanil, da jim toženec ni dovolil voziti po sporni poti), na vprašanje, zakaj spreminja izpoved, pa ni želel odgovoriti.

Od vseh očitkov, pritožba utemeljeno opozarja le na to, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo del izpovedi toženca na glavni obravnavi 11.2.2004, s tem, ko je zapisalo, da je toženec izjavil, da je obstajala sporna pot do konca parcele 2661 in ne do približne sredine parcele št. 2661, kot je izjavil, kar pa na pravilnost odločitve sodišča ni vplivalo, glede na to, da se je sodišče o obstoju in poteku sporne poti prepričalo na podlagi številnih drugih izvedenih dokazov (izpovedi tožnice, prič M.P., M.G., P.P., J.P., J.P., primerjave aerofotoposnetkov). Sicer pa, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, toženčevi izpovedi tudi ni sledilo, ker je ugotovilo, da je v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo in prilagojena potrebam postopka. Pritožnik tudi ne more omajati sodbe s pritožbeno navedbo, da je pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, ker je opravljal vožnje gradbenega materiala brez njegovega dovoljenja, zaradi česar v skladu z 2. dostavkom 54. člena ZTLR služnosti ni mogoče priposestvovati. Pritožnik ne pove, na kakšen način, naj bi pravni prednik tožnice zlorabil njegovo zaupanje, takšna trditev je v nasprotju tudi s tožnikovimi dosedanjimi navedbami (izpoved na glavni obravnavi dne 11.2.2004), saj toženec tega doslej ni zatrjeval, v nasprotju pa je tudi s pritožbeno navedbo, da je M.P. za obnovo hiše uporabil sporno pot le nekajkrat v vseh desetletjih in še to v njegovi odsotnosti.

Glede na povedano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).