Jedro

Carinskih ugodnosti - znižanje carinske stopnje in drugih davščin za uvoženo blago, ki se pri nas ne proizvaja, ni mogoče uveljavljati naknadno, po že izvršenem carinjenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni carinski organ je z odločbo št. ... z dne ... zavrnil zahtevo tožeče stranke z dne 16.12.1992 za vrnitev carine in drugih davščin obračunanih po uvozni carinski deklaraciji št.... z dne ... Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je zmotno stališče tožeče stranke v pritožbi, da mora carinski organ ex offo uporabiti ugodnosti glede znižanja carinske stopnje in drugih davščin, ki se po podzakonskih aktih priznavajo za opremo, ki se v Sloveniji ne proizvaja. V času vložitve navedene carinske deklaracije, ko je za tožečo stranko nastala carinska obveznost, bi tožeča stranka lahko uveljavljala znižanje carinske stopnje in drugih davščin na podlagi potrdila Gospodarske zbornice Slovenije in ministrstva pristojnega za varstvo okolja, saj sta oba podzakonska akta (odloka), na katera se sklicuje tožeča stranka, takrat že veljala. Tožeča stranka teh ugodnosti ni uveljavljala ob vložitvi carinske deklaracije, temveč naknadno po izvršenem carinjenju, zato niso izpolnjeni pogoji iz 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona za naknadni obračun carine. Tožena stranka meni, da je pravilna in zakonita odločitev prvostopnega organa, ki je zahtevo tožeče stranke obravnaval tudi kot predlog za obnovo postopka in ugotovil, da ni pogojev, da se obnova dopusti. Za obnovo postopka bi tožeča stranka po 1.točki 1.odstavka 249.člena zakona o splošnem upravnem postopku lahko uporabila le dokaz, ki je že obstajal v času carinjenja. Tožeča stranka bi torej dne 24.6.1992 že morala imeti potrdili zbornice in ministrstva ali pa vsaj že imeti ustrezni vlogi za izdajo teh potrdil. Za potrdili pa je zaprosila po navedenem datumu, s tem, da ji je bilo potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije izdano dne 15.10.1992, potrdilo ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora pa dne 4.8.1992. Zato bi moral prvostopni organ vlogo tožeče stranke z dne 16.12.1992, obravnavano kot predlog za obnovo postopka, zavreči kot nepravočasno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni sporno, da sta oba odloka (objavljena v Uradnem listu RS, št.27/92), glede znižanja carinske stopnje in drugih uvoznih davščin v času carinjenja po UCD št.... z dne 24.6.1992 že veljala ter, da si je tožeča stranka ustrezna potrdila pribavila po izvršenem carinjenju. Sporna pa je uporaba materialnega prava. Tožeča stranka ne zahteva povračila plačanih carinskih dajatev ex offo, temveč iz naslova materialne resnice, ker se predmetna oprema ni proizvajala v Sloveniji in je tudi izpolnjevala pogoje varstva okolja. Bistveno v tej zadevi je , da je predmetno blago v trenutku carinjenja izpolnjevalo vse pogoje za uveljavljanje plačila dajatev po znižani stopnji. Izpolnjevanje teh pogojev je tožeča stranka dokazala z ustreznimi potrdili, ki so le izvedbeni dokazi o dejansko obstoječem stanju. Nelogična je tudi obrazložitev tožene stranke glede obravnave zahtevka tožeče stranke s stališča predloga za obnovo postopka. Tožena stranka po eni strani trdi, da je obnova postopka dopustna le v tistih primerih , ko je dokaz (potrdilo) obstajal v trenutku carinjenja, na drugi strani pa kot tak dokaz šteje že zahtevo za izdajo ustreznega potrdila, čeprav vloga za izdajo potrdila ni dokaz, da se določena oprema ne proizvaja v Sloveniji. Tožeča stranka ni mogla odlagati carinskega postopka, ker je bila vezana na roke in določila 314. člena carinskega zakona. Bila je prepričana, da bo lahko vračilo preveč plačanih dajatev uveljavljala po 270. členu carinskega zakona ali z uporabo izrednih pravnih sredstev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne. Ponavlja svoje razloge iz izpodbijane odločbe in poudarja, da je uveljavljanje znižanje carinske stopnje in drugih davščin pogojeno s predložitvijo ustreznih potrdil, uveljavljanje pa je fakultativno, tedaj na zahtevo stranke.

Tožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče prvostopnega carinskega organa in tožene stranke v izpodbijani odločbi, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za vrnitev plačane carine in drugih uvoznih davščin po 2. točki 1. odstavka 270. člena carinskega zakona. Podatki iz carinske deklaracije in podatki iz listin priloženih deklaraciji so bili povsem usklajeni in tega tožeča stranka tudi v tožbi ne izpodbija. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožeča stranka upravičena do povračila plačanih dajatev iz naslova materialne resnice. O uporabi znižane carinske stopnje odloči carinski organ na zahtevo upravičene osebe (30 a člen carinskega zakona). Zato je pravilno stališče tožene stranke, da se te carinske ugodnosti ne uporabljajo po uradni dolžnosti (ex offo), ampak le če jih stranka uveljavlja. Uveljavljanje teh ugodnosti pa je pogojeno s predložitvijo ustreznih dokazil (potrdil), saj carinski organ lahko le na podlagi predpisanih dokazil ugotovi, da gre za opremo, ki se pri nas ne proizvaja in ki izpolnjuje pogoje glede varovanja človekovega življenjskega okolja. Ta dokazila mora stranka predložiti takrat, ko nastane obveznost plačila carine in ne šele naknadno, kot je storila tožeča stranka. Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da tudi če bi bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 1. odstavka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (pridobitev novih dokazov), bi moral biti predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 1. odstavka 252. člena citiranega zakona zavržen kot nepravočasen. Zato so razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi o tem kakšne dokaze bi tožeča stranka lahko uporabila za obnovo postopka povsem odvečni, tožbene navedbe, da je obrazložitev odločbe v tem delu nelogična, pa so pravno irelevantne za pravilno odločitev v tej zadevi.

Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni, zato je moralo sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrniti. Navedeni zakon kot tudi zakon o splošnem upravnem postopku in carinski zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).