Jedro

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Če je podano zastaranje, je treba razveljaviti odločitev o odmeri sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) odmerilo tožniku, ki je kot dedič prevzel upravni spor U 1415/2002, sodno takso za tožbo v znesku 15.200 SIT, za sodbo v znesku 19.000 SIT, za pritožbo v znesku 38.000 SIT in za opomin v znesku 9.500 SIT, skupaj 81.700 SIT.

V pritožbi tožnik ugovarja taksni obveznosti in zatrjuje, da njegova sedaj že pokojna mati ne bi smela biti obremenjena s plačilom sodne takse. Ugovarja prevzemu njenih obveznosti, saj te za časa njenega življenja niso bile prenesene nanj in jih po Zakonu o obligacijskih razmerjih ni dolžan plačati. Zatrjuje pa tudi zastaranje.

Pritožbo, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, ker je po ZST pravnomočnost odločbe o odmeri sodne takse pogoj za njeno izvršitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba sodno takso plačati (relativni rok, 1. odstavek 9. člena ZST); zastaranje te pravice prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava sodne takse; zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala taksna obveznost (absolutni rok, 2. odstavek 9. člena ZST). V skladu s 4. členom ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Za vlogo, kar je tudi tožba in pritožba, nastane taksna obveznost takrat, ko se vloga izroči sodišču (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST), za sodbo pa takrat, ko se pisni odpravek vroči stranki ali njenemu zastopniku (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST).

V obravnavani zadevi je, upoštevajoč absolutni zastaralni rok po 2. odstavku 9. člena ZST, pravica zahtevati plačilo sodne takse za tožbo, ki je po podatkih upravnih spisov vložena 26.7.2002, absolutno zastarala. Zastaranje je nastopilo 26.7.2006. Po podatkih upravnih spisov je bila sodba tožniku vročena 12.9.2003, pritožba je vložena 25.9.2003. Opomin za plačilo sodne takse za sodbo in pritožbo je bil izdan 25.9.2003 (27.9.2003 vročen tožniku). Izpodbijani sklep o odmeri sodne takse je bil izdan 13.6.2005 (15.6.2005 vročen tožniku). Z izdajo izpodbijane odločbe je bil pretrgan tek zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST, ki je znova začel teči z dnem 14.6.2005 in se je iztekel 14.6.2007. Ker v času od 14.6.2005 do 14.6.2007 ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse, je zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST, ki se je iztekel 14.6.2007, zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse za sodbo in pritožbo. Takšen tek zastaralnega roka iz 1. odstavka 9. člena ZST je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi v zadevah Up 1195/2004 in I Up 1198/2004, ki se nanašajo na odmero sodne takse istemu tožniku.

Ker je zaradi poteka zakonsko določenih rokov, nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, je pritožbeno sodišče, ob reševanju tožnikove pritožbe, na podlagi 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano odločbo.