Jedro

Čeprav se odškodninski zahtevek in zahtevek za uporabo tuje stvari načeloma ne izključujeta, pa se zahtevka, ki ju je v tej zadevi iztoževala tožnica za isto obdobje enkrat pod pravno podlago neupravičene obogatitve, drugič pa kot odškodnino, izključujeta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v ugodilnem delu in v odločbi o stroških postopka r a z v e l j a v i in vrne zadeva v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V tej zadevi je tekel spor po tožbi tožeče stranke J.J. zoper toženo stranko T.J. zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža na njem in nasprotni tožbi T.J. zoper J.J. zaradi razdelitve skupnega premoženja in zaradi plačila uporabnine in odškodnine. V pretežnem delu je o zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe že pravnomočno odločeno, z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo samo še o zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim zahteva T.J., da ji plača J.J. uporabnino, ker ji je bilo onemogočeno živeti v skupni hiši v M. in odškodnino v znesku 1.174.000,00 SIT, ker ji je toženec povzročil škodo, ko ji je onemogočil uporabo stanovanjske hiše, je najela v letu 1994 do konca leta 1997 stanovanje in v tem času plačala najemnino v znesku, ki ga uveljavlja kot škodo. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnice iz nasprotne tožbe, zato bo v nadaljevanju opredeljena T.J. kot tožnica, J.J. pa kot toženec, saj teče spor samo še o tem spornem predmetu iz nasprotne tožbe. Tožencu J.J. je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan plačati T.J. iz naslova uporabnine za stanovanjsko hišo v M., znesek 29.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2004 dalje in znesek 5.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.04.2006 dalje do plačila ter od 01.04.2006 dalje mesečne zneske v višini 200.000,00 SIT do vsakega prvega dne v mesecu. Višji zahtevek iz naslova uporabnine je zavrnilo. Naložilo pa mu je tudi, da je dolžan plačati tožnici iz naslova povzročene škode znesek 1.174.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1998. Odločilo je, da je toženec iz nasprotne tožbe dolžan tožnici iz nasprotne tožbe plačati 2.402.882,00 SIT pravdnih stroškov (znesek v stotinskem delu tolarjev je v izreku sodbe očitno pisno pomoten) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožnici onemogočeno bivanje v hiši od leta 1990, ko je toženec neprestano menjaval ključavnice in so se zato vodili med njima motenjski spori. Tožnici je bil sicer izročen ključ od garaže 24.05.1998, že od prej pa je imela tudi ključ od hiše (od 31.03.1997), vendar je sin pravdnih strank v hiši opravljal dejavnost tudi po tem času, zato je sklenilo, da je bil tožnici dostop do hiše preprečen tudi po letu 1998. Na podlagi dokazil, ki jih je v spis vložila tožnica, to je ocene cenilca H.Č. in ponudb nepremičninskih agencij je toženka izračunala, da bi znašala povprečna tržna najemnina za hišo 500.000,00 SIT, sodišče je temu sledilo in ker je tožnica solastnica do 40% skupnega premoženja, je tožencu za vsak mesec od 01.10.1991 dalje, kot je zahtevala tožnica v tožbi, do 01.01.2004, to je za 146 mesecev, skupno priznalo 29.200.000,00 SIT uporabnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2004 dalje, za obdobje od 01.01.2004 dalje do 01.04.2006, to je za 27 mesecev, ji je priznalo 5.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.04.2006 dalje in za čas od 01.04.2006 tožencu naložilo, da ji je dolžan plačevati po 200.000,00 SIT mesečno. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici odškodnino v višini 1.174.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998. Ko je odločalo o vseh stroških postopka, je ugotovilo, da je tožnica po nasprotni tožbi uspela v pravdi v višini 90,9%, zato ji je priznalo stroške v tem razmerju, tožencu iz nasprotne tožbe oziroma tožniku po prvotni tožbi pa 9,1% in po pobotanju stroškovnih odločb odločilo, da je toženec iz nasprotne tožbe dolžan plačati tožnici 2.402.882,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec. V obsežni pritožbi opozarja na diametralno nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje glede istih okoliščin v sodbi, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo z odločbo I Cp 537/2005. V napotitvenem sklepu je pritožbeno sodišče prvostopenjskemu sodišču pojasnilo, katera dejstva mora raziskati. Sodišče prve stopnje pa je brez izvajanja kakršnihkoli dodatnih dokazov izdalo sodbo, ki je v popolnem nasprotju s prvo. V izpodbijani sodbi dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, odnose med pravdnima strankama je prikazalo enostransko, prezrlo je odločilna dejstva, ki so bila predhodno že ugotovljena, to je dejstvo, da je tožnica na skrivaj iz skupnih sredstev kupila stanovanje v I. in se preselila vanj ter se domov občasno po tem dogodku še vedno vračala. Ko se je vrnil toženec domov po operaciji novembra 1993, je dobil na vhodnih vratih zamenjano ključavnico. Do tega dogodka je prišlo brez njegove volje, zaradi spora med materjo in sinom, zato se to obdobje neupravičeno pripisuje njemu. Toženec ni bil edini povzročitelj težav in problemov, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Odločitev je zato povsem nesprejemljiva. Dejstvo je, da je bila po letu 1991 tožnica na raznih službenih potovanjih sopotnica toženca, tako na primer še v letu 1992 na N., pa v N., skupaj sta dopustovala v vikendu na C., bila v dolini T. Vse to se vidi iz fotografij. Ob takem stanju je popoln nesmisel ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnica bila v strahu pred tožencem. Zaradi ravnanja toženca se njuno skupno premoženje ni v ničemer zmanjšalo. Ko je tožnica vodila aktivnosti pri gradnji poslovne hiše za sina M. v D., za kar je bila plačana, je prebivala v hiši, ki si jo je kupila v D., deloma pa tudi v hiši v M., kar dokazuje pismo z dne 05.08.1993. Ves čas je tudi imela ključe skupne hiše. Tožencu ni poznano, da bi se tožnica po operaciji oči nastanila v domu upokojencev. Po tem dogodku sta stranki nekaj časa živeli še skupaj, sicer pa je tedaj tudi že imela stanovanje v I. Toženec je pripravljen zaradi sporazumne rešitve zadeve plačati tožnici uporabnino za čas, ko ni imela ključev, kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v L., to je bilo od 12.07.1995 do 24.12.1996. Za to obdobje ji je pripravljen plačati uporabnino, ki jo je izračunal M.P. v višini 1.693.064,00 SIT. Višji znesek pa ji nikakor ne gre. V nadaljevanju pritožbe toženec ponovno izpostavlja nasprotujoče ugotovitve v sodbi z dne 09.11.2004 in v izpodbijani sodbi in opozarja, da za spremenjeno sklepanje ni bilo nobene podlage, saj ni bilo nobenih novih dokazov v spisu. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je bilo tožnici onemogočeno bivanje v hiši v M. Brez podlage je priznana uporabnina od leta 1991. Ob stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, bi moralo tudi tožencu priznati uporabnino za stanovanje v I., saj je solastnik tega stanovanja do 60%. S sodbo je pritožniku naloženo plačilo kar 35.000.000,00 SIT in naloženo mu je še plačevanje uporabnine za naprej po 200.000,00 SIT mesečno, poleg tega pa je priznana tožnici še odškodnina za najemnino za štiri leta, ki naj bi jo plačala, kar pomeni zidanje zahtevkov, saj ji je za določeno obdobje priznano kar iz dveh podlag : enkrat zaradi uporabnine, drugič iz naslova odškodnine. Toženec bi po takem stališču moral plačati dvakrat. Ni brez pomena dejstvo, da je Okrajno sodišče v P. odločilo že tudi o delitvi skupnega premoženja. T.J. je dalo v izključno posest stanovanje v I., tožencu pa stanovanjsko hišo v M., ter mu naložilo plačilo 9.214.000,00 SIT. Vse to kaže, da je izpodbijana sodba izrazito enostranska in neuravnotežena, da ne temelji na potrebnih dokazih, da je finančno uničujoča za pritožnika. T.J. je preskrbljena, ima svoje stanovanje v I., relativno ugodno pokojnino, prejela je deleže od prodanega vikenda na C. v višini 18.000.000,00 SIT. Prodala je tudi svoje stanovanje v D., nekaj milijonov delnic. Do sinov nima obveznosti, z njima je tudi v slabih odnosih. Že v pismu iz leta 2000 je pritožniku zapisala, da bo iz uporabnine na hiši prejela toliko, da bo ostal brez premoženja. Zato toženec predlaga, da drugostopenjsko sodišče njegovi pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Toženčev očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo brez resne utemeljitve oziroma brez drugačne dokazne podlage, kot jo je imelo ob odločanju prvič, povsem obrnilo odločitev, drži. Čeprav sodbe, ki je bila razveljavljena, dejansko ni več in so ugotovitve takšne razveljavljene sodbe v nadaljevanju postopka brezpredmetne, pa je v konkretni zadevi postopanje sodišča prve stopnje, na katerega argumentirano opozarja pritožnik, nerazumno. Enako kot je v prejšnji sodbi, sodišče prve stopnje nekritično sledilo toženčevim navedbam, je v ponovnem postopku samo obrnjeno sledilo zgolj navedbam in dokazom tožnice ter se do navedb in dokazov toženca sploh ni opredelilo. Odločanje v pravdnem postopku je bolj zahtevno, saj terja poglobljen in analitičen pristop sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja. Sodišče mora pretehtati vse navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega postopka odločiti o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznaniti stranki. Izpodbijana sodba razumne obrazložitve glede okoliščin, ki so bile med strankama sporne, nima. Razlogi so nejasni, glede odločilnih spornih dejstev ni argumentirane obrazložitve, iz katere bi se dalo razbrati, na kak način je sodišče prve stopnje prišlo do določenega sklepa. Utemeljitev izpodbijane sodbe s stališčem, da je višje sodišče v razveljavitveni odločbi ugotovilo določeno odločilno dejstvo (da je toženka dokazala svoje prikrajšanje od trenutka, ko je pred Okrajnim sodiščem v P. sprožila nepravdni postopek), je protispisna pa tudi s procesnega vidika v celoti zgrešena. Prejšnja sodba je bila v pritožbenem postopku razveljavljena zaradi absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prvostopenjskemu sodišču je bila zadeva vrnjena v ponoven postopek. Glede na svojo pristojnost je pritožbeno sodišče preizkusilo pravilnost in zakonitost sodbe, ki se je izpodbijala in ker je ugotovilo hude procesne napake, zaradi katerih sodbe ni moglo preizkusiti, je sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi vsa odločilna dejstva in pojasni v razlogih sodbe, kako je prišlo do svojih ugotovitev, da določeno odločilno dejstvo obstaja ali da ne obstaja. Naloga sodišča prve stopnje je torej bila, da samo ugotovi ta dejstva. Izpodbijana sodba pa očitno napačno razlaga pritožbeno odločbo v delu, kjer je opozorjeno na nepravdni postopek, ki je bil v teku pred Okrajnim sodiščem v P. V razveljavitveni odločbi ni ugotovitve višjega sodišča, da je tožnica dokazala svoje prikrajšanje od leta 1991, ko je pred sodiščem v P. sprožila postopek za delitev premoženja. Ker je s prejšnjo sodbo sodišče prve stopnje tožničin zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrnilo, čeprav je v razlogih ugotovilo, da je bila tožnici s strani toženca preprečena uporaba hiše v M. eno leto in pet mesecev (kar očitno niti ni sporno med strankama, saj toženec še v pritožbi proti izpodbijani sodbi to priznava) ob hkratnem stališču, da ni pomembno ali je imel toženec v tem času kakšno korist, saj je korist izražena že z brezplačno uporabo, je zaradi odgovora na toženčeve trditve, da tožnica v tem sporu zasleduje samo denarno korist opozorilo na okoliščino, da je med pravdnima strankama v teku postopek za delitev. Ta okoliščina je lahko pri odločanju o zahtevku, ki ga je uveljavljala tožnica pomembna le zato, ker je utemeljenost zahtevka za nadomestilo uporabe pogojeno tudi z naravo pravnega razmerja med strankama s stališča upravičenj, ki jih imata drug do drugega zaradi ureditve razmerij pri uporabi solastne stvari. Tožnica bi težko realizirala svoj interes, če bi vztrajala samo z zahtevki za plačilo uporabnine in se vsakemu drugemu načinu ureditve tega razmerja upirala. Le v toliko je bilo v razveljavitveni odločbi opozorjeno, da je tožnica posegla tudi po pravici, ki ji jo daje zakon, da je zahtevala delitev skupnega premoženja. Kdaj je tožnica predlagala delitev pa za zahtevek, ki ga uveljavlja v tem postopku ni bistveno, ker mora v tem sporu dokazati, kdaj je bila onemogočena v uporabi stanovanjske hiše. To pa je lahko povsem drug časovni trenutek. Sicer pa je sodišče prve stopnje na tretji strani izpodbijane sodbe tudi samo ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno dejstvo, ali tožnica ni mogla uporabljati hiše in časovno obdobje, ko te hiše ni mogla uporabljati. V nadaljevanju, ko je odločalo o teh okoliščinah, pa je brez da bi analiziralo dokaze, ki so bili izvedeni tekom tega postopka, zaključilo, da je toženec neprestano od leta 1990 menjaval ključavnice na hiši in zatem še ugotovilo, da so se prav iz tega razloga vodili motenjski spori. Tudi motenjski spori, ki naj bi bili sproženi v letu 1993 in 1995 in jih kot argument uporablja sodišče prve stopnje za svoje sklepanje o dokazani onemogočeni nepretrgani uporabi stanovanjske hiše, so povsem neprimeren argument, saj ti spori ne utemeljujejo zaključka, da tožnica ni mogla uporabljati hiše vse od 01.10.1991. Če je vložila motenjsko tožbo, je morala kot prvi pogoj v vsaki motenjski pravdi dokazati, da je imela pred vloženo tožbo 30 dni nemoteno posest. V konkretni zadevi ni sporno, da je v posestnem sporu v letu 1995 tožnica uspela, kar pomeni, da je pred tožbo, ki jo je vložila v letu 1995 zaradi motenja posesti, imela stanovanjsko hišo v posesti, kar pa ponovno kaže, da sprejeta odločitev nima razumne in v dokaznem gradivu podprte argumentacije.

Ob povsem identičnem dokaznem gradivu je sodišče prve stopnje prvič ugotovilo, da tožnica ni dokazala groženj zaradi katerih naj ne bi mogla uporabljati hiše, v izpodbijani sodbi pa se je glede te okoliščine izrekla ista sodnica diametralno nasprotno, zato se tudi v tem delu pritožniku utemeljeno poraja dvom v odločitev, saj za tako spremembo v stališču v razlogih izpodbijane sodbe ni prepričljive obrazložitve.

Utemeljen je tudi očitek, da višine uporabnine ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje neargumentirano sledilo dokazom, ki jih je predložila tožnica, čeprav je bila višina uporabnine med strankama sporna. Če je med strankama določeno dejstvo sporno, so pravila ZPP jasna. Sodišče mora obema strankama dati možnost, da predstavita svoja stališča, oziroma če gre za strokovno znanje, mora takšno sporno okoliščino raziskati s pomočjo sodnega izvedenca, torej strokovnjaka, ki ga postavi sodišče in ki izdela strokovno mnenje za sodišče, ne pa za katero od strank v postopku.

Tudi stališče, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino, ker naj bi tožnici nastala premoženjska škoda, ko je v določenem obdobju plačevala najemnino, to škodo pa naj bi ji povzročil toženec in naj bi bili zato izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ne vzdrži presoje. Toženec v zvezi s tem utemeljeno opozarja na nedopustno zidanje zahtevkov. Čeprav se odškodninski zahtevek in zahtevek za uporabo tuje stvari načeloma ne izključujeta, pa se zahtevka, ki ju je v tej zadevi iztoževala tožnica za isto obdobje enkrat pod pravno podlago neupravičene obogatitve, drugič pa kot odškodnino, izključujeta. Tožnica je namreč zahtevala od toženca korist, ki naj bi jo imel od uporabe njenega solastninskega deleža na hiši oziroma prikrajšanje, do katerega je prišlo, ker ni mogla prebivati v stanovanjski hiši. Če je to prikrajšanje nadomestila tako, da je najela drugo stanovanje, plačilo najemnine za to drugo stanovanje ne more predstavljati zanjo škodo, saj škode enostavno nima, če ji mora toženec plačati uporabo za njeno stvar in mu je za to uporabo naloženo višje plačilo, kot je znašala najemnina. Samo če bi bila najemnina višja od uporabnine, ki jo je za določeno obdobje prejela, bi lahko razliko uveljavljala kot škodo.

Sodišče prve stopnje se do toženčevega ugovora, da je tudi sam upravičen do določene odmene, ker je v času, ko je on imel v celoti v posesti skupno hišo imela tožnica v celoti v posesti skupno stanovanje v I., ni opredelilo, čeprav gre tudi pri tem za okoliščino, ki vpliva na višino tožničinega prikrajšanja oziroma toženčevega okoriščenja. Tudi glede tega torej sodba nima razlogov, iz katerih bi se dalo ugotoviti, zakaj sodišče pri odločanju te okoliščine ni upoštevalo.

Ni brez pomena niti toženčevo opozorilo, da v določenem času tožnica ni mogla v hišo zaradi spora s sinom, ki ji je brez njegove volje preprečil vstop v hišo. Če toženec pri tem dogodku ni sodeloval in tožnici ni bila onemogočena uporaba stanovanjske hiše po njegovi volji, mu tudi za takšno obdobje sodišče ne bo moglo naložiti plačila uporabnine. Za obstoj obogatitvenega zahtevka morajo obstajati določeni pogoji in sicer poleg prikrajšanja, še dejanje oziroma dogodek, ki je povzročil premik in vzročna zveza med prikrajšanjem ter premikom, odsotnost privolitve, tistega, ki je prikrajšan in nasprotnikovo okoriščenje. Če kakšen od teh pogojev ne obstaja, tudi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni.

Zmotna je odločitev v izreku izpodbijane sodbe, da je toženec v bodoče, to je od 01.04.2006 dalje dolžan plačevati tožnici mesečne zneske v višini 200.000,00 SIT. Za tako odločitev ni materialnopravne podlage, sodišče pa je tudi v nasprotju z določbo 311. člena ZPP stranki prisodilo dajatev, ki zapade po koncu glavne obravnave.

Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki onemogočajo njen preizkus, je pritožbeno sodišče moralo ponovno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po 1.odst. 354.čl. ZPP in vrniti zadevo v novo odločanje. Katera pravno odločilna dejstva mora sodišče v tem postopku ugotoviti, je sodišču prve stopnje poznano, ker je to pravilno povedalo v začetnem delu izpodbijane sodbe. Kako bo ta dejstva ugotovilo, je stvar odločanja sodnika v konkretnem sporu. Ker je v tej zadevi dokazno gradivo že v spisu, bo moralo o vseh spornih dejstvih pojasniti do kakšnih zaključkov je prišlo in utemeljiti oziroma obrazložiti z razlogi, zakaj je prišlo do konkretne ugotovitve. Obrazložitev sodbe mora biti razumljiva, imeti pa mora tudi vso oporo v vsem zbranem dokaznem gradivu, ki ga mora sodišče pri odločanju upoštevati tako, da upošteva vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi. Ker sta stališči pravdnih strank glede tega, od kdaj do kdaj je bilo tožnici onemogočeno uporabljati stanovanjsko hišo različni in sta pravdni stranki vsaka za svoje trditve predložili dokaze, bo moralo vse dokaze, ki jih je izvedlo, predvsem tudi izpovedi obeh pravdnih strank kritično analizirati in zatem svoje ugotovitve komu verjame in zakaj logično argumentirati. Sodba mora biti konsistentna. Prepričanje o obstoju določenega dejstva mora sodišče objektivizirati z razlogi, iz katerih je razvidno, po kateri poti je prišlo do prepričanja, saj morata imeti obe pravdni stranki in pritožbeno sodišče, če je proti sodbi vložena pritožba, možnost, da to prepričanje preizkusijo. Tako kot je bilo povsem nesprejemljivo v prvi sodbi nekritično v celoti slediti toženčevim navedbam, je tudi v ponovljeni nesprejemljivo, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo drugi stranki. Oba pristopa sta enako nepravilna, zato tudi ponovljena sodba ni vzdržala preizkusa na pritožbenem sodišču. Ker je pritožbeno sodišče to sodbo razveljavilo zaradi ugotovljene procesne kršitve, toženčevemu predlogu, da je pripravljen tožnici plačati 1.693.064,00 SIT ni moglo slediti. Vsekakor pa ima toženec vsak čas možnost, da vsaj tisti del, ki zanj ni sporen, tožnici izplača. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo ponovno razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka, in ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o razveljavljenem delu, mora odločiti tudi o vseh stroških tega postopka in ugotoviti uspeh obeh strank glede vseh zahtevkov, o katerih je odločalo v tem sporu.